Naslovnica / Barve in okusi Kamnika / Kamnik – prestolnica knajpanja
(Foto: Franc Aparnik)

Kamnik – prestolnica knajpanja

Spoznajte Kamnik in njegove zgodbe: Kopališče in zdravilišče ali Kurhausu.

Najznačilnejša in najbolj znana vila v zdraviliškem kompleksu je bila vila Neptun.

Kamnik v svoji zgodovini skriva veliko zgodb, kjer je marsikatera rahlo zavita v tančico skrivnosti. Ena takih je zgodba o kamniškem kopališču oziroma Kurhausu. Javno kopališče je stalo na sotočju Nevljice in Kamniške Bistrice, ustanovil pa ga je Alojz Prašnikar (1821-1899) in je bilo za časa Prašnikarjevega življenja zelo uspešno. Celo tako uspešno, da je obisk tega kopališča javno priporočal celo sam Sebastian Kneipp, izumitelj knajpanja.

Prašnikar se je že zelo zgodaj zavedal pomena turizma in zato je leta 1875 začel graditi kamniško kopališče, na kratko Kurhaus, ter ga otvoril leta 1876. S spretno reklamo in svojimi poznanstvi je glas o njem razširil po vseh večjih mestih Avsto-Ogrske. S tem je privabil številne obiskovalce, ne samo iz Ljubljane, ampak tudi iz Trsta, Dunaja ter Prage. Ob koncu stoletja se je celo kosal z Bledom in 16. junija 1883 ga je obiskal celo cesar Franc Jožef ter ga zelo pohvalil.

Edina slabost Kamnika je bil dostop do kopališča. Ker Kamnik še ni imel železnice, je bila edina možnost za prihod s kočijo po prašni cesti. A se je leta 1891 to spremenilo. Z zgraditvijo železnice se je Kamnik kot letovišče dokončno uveljavilo in takrat je Prašnikar v svojem zdravilišču uvedel tudi takrat zelo priljubljeno metodo – knajpanje.

Oglas za zdravilišče v Kamniku v Slovenskem narodu 23. 5. 1898

Ta metoda zdravljenja, ki je dobila ime po njenem izumitelju Sebastianu Kneippu, je bila takrat tako priljubljena metoda, da si Kneipp zaradi nje celo prilužil naziv »najpopularnejši zdravnik tega sveta«. Zaradi popularnosti te metode, je obisk njegovega Wörishofena  skokovito narasel in Kneipp je potem javno začel priporočati zdravljenje v Kamniku.

Kamniško zdravilišče leta 1904.

Tako je ravno Prašnikarjevo zdravilišče prevzelo vse paciente in goste iz Trsta ter južnih pokrajin monarhije. Kamnik pa je postal najimenitnejšo vodno zdravilišče v monarhiji. Poleg tega so se v Kamniku usposabljali zdravniki za knajpanje. Na vrhuncu zdravilišča so se gostje zadrževali mesec ali dva, nekateri pa kar celotno sezono.

Kamniški Kurhaus leta 1912 (Foto: Franc Aparnik)

Slava ni nikoli večna in tudi ta ni bila. Pot navzdol se je začela po Prašnikarjevi smrti. Najprej je lastnica celotnega zdravilišča postala njegova hči, a ga je oddajala v najem. Enako je po njeni smrti naredila tudi njena hči, ki je živela na Dunaju. Postalo je jasno, da lastniki ter najemniki niso znali prisluhniti željam gostov in tako kompleksa niso več razvijali. Še posebej, ker po Kneippovi smrti zanimanje za njegov način zdravljenja precej upadlo. Po prvi svetovni vojni je zdravilišče popolnoma ugasnilo ter dokončno propadlo. Na mestu nekdanjega zdravilišča danes stoji samski dom, v bližini pa je Keršmančev park z otroškimi igrali.

Današnji Keršmančev park je bil nekoč del zdravilišča Kamnik. (Foto: Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik)

Če bi radi odkrili še kakšno tančico skrivnosti, ki jih skriva Kamnik, se pridružite vodenju po mestu ali obiščite Turistično informativni center na Glavnem trgu 2, kjer vam bodo z veseljem pomagali.

Pripravil: Samo Trtnik, ZTŠK Kamnik
Vir: Jasna Paladin: Kamniški Kurhaus v Kamniškem zborniku XVII, 2004

X