Naslovnica / KULTURA / Odkritje spominske plošče rezbarju Maksu Bergantu in podobarju Ivanu Klemenu

Odkritje spominske plošče rezbarju Maksu Bergantu in podobarju Ivanu Klemenu

 Na vetroven petkov večer se je pred hišo, imenovano »Bajtica«, na Parmovi ulici 5, v Kamniku odvilo odkritje spominske plošče rezbarju Maksu Bergantu in podobarju Ivanu Klemenu.

Dogodka, ki je potekal pred hišo, v kateri sta oba mojstra, vsak v svojem času ustvarjala, se je udeležilo precejšnje število ljudi, ki jih zanima umetnost rezbarstva tako ali drugače. Dogodek je povezovala gospa Marjeta Humar, ki je uvodoma povedala, da je stroške izdelave spominske plošče pokrila občina Kamnik iz sklada za kulturne programe in projekte ter tudi družina Bergant.

Za glasbeno popestritev so poskrbele članice in člani pevskega zbora Odmev, pod taktirko zborovodkinje gospe Ane Smrtnik, ki so doživeto zapeli nekaj Ipavčevih pesmi.

MPZ Odmev je že pred prireditvijo ob nabrežju Kamniške Bistrice zapel mimoidočim.

Dr. Miklavž Komelj je navdušeno in doživeto predstavil delo in življenje obeh mojstrov.

Slavnostni govornik je bil dr. Miklavž Komelj, ki nas je z zanosom popeljal v zgodbo in vezi med Klemenom in Bergantom ter kasneje tudi Plečnikom. Bergantova vez z mojstrom Klemenom in njegova skrb zanj, je privedla, da je Maks Bergant »Bajtico« (Klemenova delavnica) podedoval po mojstru Ivanu Klemenu. Berganta je navdušila skrivnostnost tega prostora kot tudi sama rezbarska umetnost, ki se ji je kasneje v življenju v celoti predal. Ivan Klemen je v zgodnejših letih veliko delal za potrebe cerkva, kasneje pa se je bolj posvetil izdelavi pozlačenih lesenih okvirjev. Leseni okvirji so postali odlično izhodišče za Maksa Berganta, ki jih je preoblikoval iz tradicionalnih oblikovnih rešitev nadgradil bogato in svobodno, da so lahko prevzemali nove simbolne funkcije, ki so  s svojo lepoto dobivali sakralnost. Bergantovo najbolj znano delo je  razkošen oltarni okvir z romarsko podobo Marije Pomagaj na Brezjah, ki je stara štirideset let. V svojem  času je ustvaril več kot 50 okvirjev, oltarnih miz, okvirjev križevega pota in večernih luči, ki krasijo cerkve. V najbližji okolici, tu v Kamniku, si lahko ogledate tudi  Bergantov okvir za kopijo brezjanske Marije s Plečnikovim podstavkom v kamniški cerkvi na Šutni.

Maks Bergant je namreč sodeloval tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom, ki je bil  njegov mentor in vzornik. Med mojstroma se je razvilo iskreno prijateljstvo, o katerem najlepše pričajo njuna pisma. Sodelovala sta pri obnovi cerkve Sv. Benedikta v Stranjah- Bergantovo delo je veliki oltar, ki kot sončni svetniški sij obdaja kip zavetnika cerkve. Ker je bil Bergant odličen tudi v kiparjenju, mu je Plečnik ponudil možnost takojšnjega študija kiparstva na ljubljanski likovni akademiji, za katerega pa se Bergant ni odločil. Rajši je sledil svoji poti rezbarstva povezani s tradicijo. Do konca Plečnikovega življenja sta oba mojstra ostala spoštljiva prijatelja.

 

Ob koncu govora je dr. Komelj  omenili tudi  kamniško Društvo Sv. Jakoba in Celjsko Mohorjeva družbo, ki  sta izdala likovno monografijo z naslovom »Rezbar Maks Bergant, Življenje posvečeno lepoti«, ki odstira manj znano poglavje slovenske umetnosti. Avtorja nove knjige pa sta rezbarjev sin Damijan Bergant in umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj.  Knjiga je izšla v letu 2016.

S spominsko ploščo smo se skupaj poklonili dvema velikima kamniškima mojstroma rezbarstva, ki sta v svojem času s svojimi stvaritvami močno zaznamovala notranjost mnogih cerkva po slovenskem.

 

Spominsko ploščo sta skupaj odkrili Anja, vnukinja Maksa Berganta in gospa Marjeta Humar.

Rezbarska umetnost je izumirajoča lepota, ki jo velja ohranjati in spodbujati njen razvoj. Morda še toliko bolj zavoljo sodobnih tehnologij, ki bi želele ves naš svet ali vsaj dobršen del sposobnosti in čutenje preseliti v digitalna okolja. A kdor je rezbarske izdelke videl in otipal »v naravi« ve, da tovrstne umetnosti, občutka in veščin sodobna tehnologija obdelave ne more kar tako zamenjati. Roka je roka, oko je oko in srce ni računalnik. Potrebna je le ljubezen do lesa, tradicije, lepote in seveda vztrajnost. Nam vsega tega res tako manjka, da gredo mnoga znanja v pozabo in jih ohranjamo le v zbornikih in muzejih?

Besedilo in fotografije: Brigita Artiček

X