Naslovnica / Intervju / Intervju: Pavla. Samo Pavla.

Intervju: Pavla. Samo Pavla.

Petkovo popoldne na robu med pomladjo in poletjem je bilo na robu vročega. Minutko ali dve je zamujala. Ni hitela, zakaj le? Nič takšnega nisem, zaradi česar bi morala hiteti. Niti stotinke občutka primitivne večvrednosti mi ni dopuščala. Neverjetno redek človeški odnos. V ohlajeni Kotli je rahlo zeblo. Ni se oblekla, zakaj le?

Vse, kar sem imel, so bila vprašanja. Vse, kar je imela ona, je bila iskrenost. Nova dimenzija resnicoljubnosti. Brzice besed so nemalokrat prekinjale tvorjene stavke, jih svobodno puščale nedokončane, in tvorile nove, hkrati pa nekajkrat poplavile in brezkompromisno izvrgle pojem na j, z vsemi mnogoznačnimi predponami. Sporazumevala sva se samo verbalno in skorajda si ni dovolila biti prekinjena. Ni se ji poznalo. Dobre tri ure kasneje je namreč še tretjič zmagala na pesniško-interpretativnem dogodku Pest besed. Pavla Zabret.

Kako si?
Zaspano, nekako ni časa za počitek.

Obdobje zaključevanja ocen. Ti gre v šoli?
Lani sem bila prav dobra. Letos bo verjetno malo slabše. Vseeno sem na dobri štirici.

Kako se ti zdi, da šola vpliva na človeka? Kako vpliva nate?
Lahko zelo različno. Ker smo najstniki bolj čustveno nestabilni, nas hitro spravi iz tira. Decembra se mi je trgalo zaradi šole …

Zaradi ocen?
Veliko stvari je. Misliš, da boš zajebal, pa v bistvu sploh ne moreš.

DAMonstracija 8

Kaj pa (ne)uspešnost šole pri odkrivanju umetnosti, recimo poezije, dijakom. Poezija ni ravno priljubljena.
Odvisno od posameznika. Odvisno od profesorja. Vem za profesorje, ki se zanimajo samo za naravoslovje in šport, potem pa so še nekateri, ki recimo poezijo sprejemajo. Tisti, ki sprejemajo ustvarjalnost pri dijakih, ustvarjalnost, ki ni samo na nekem tehničnem, naravoslovnem področju, spodbujajo k ustvarjanju in spremljajo podobne stvari. Vsem ostalim se zdijo muzikal in gledališka igra, kabaret brez pravega pomena in neumestni.

Pa dijaki? Zelo priljubljeno je sprehajanje po socialnih omrežjih, branje npr. časopisa pa nikakor.
Zdi se mi, da so dijakom posebej zdaj s pesniškim slamom in muzikalom umetnost in razmisleka potrebne stvari vedno bolj všeč. Vsaj takšen občutek imam. Ker smo približali, spustili nivo dojemanja, tako da se lahko tudi oni poistovetijo s stvarmi, ki jih slišijo … Začne jih zanimati.

Spustili nivo?
Če z nekom govoriš v zelo intelektualnem jeziku, kot npr. midva zdaj – že to, kako midva zdaj govoriva, je lahko intelektualni jezik, veš … Če to spustiš na normalen, bolj vsakdanji način izražanja, a še vseeno poveš, kar želiš, bo naslovljeni videl, da v bistvu te stvari čuti tudi on, le da jih ni prej ni slišal, ker so bile zavite v nek celofan »lepih« besed.

Videti si obremenjena in neobremenjena hkrati. Ko sem te pred intervjujem vprašal če bi čemu v pogovoru želela nameniti posebno pozornost, če ti kaj leži na duši, si odgovorila nikalno. Tvoje pesmi, bržkone pogojene z vplivi iz družbe, govorijo drugače.
Sem človek, na katerega se da vplivati. Najbolj banalna stvar me lahko vrže iz tira in sem takrat v »fuck off« stanju. V tistem deliriju nekaj napišem.

Pa ti je lažje, ko iztisneš iz sebe, v pesem?
Definitivno.

 

Pri tem razmišljaš ali je to samo neposredni izliv v besede?
Zgodi se, da o določeni stvari ne razmišljam, pa mi po glavi začne rojiti, ne vem, da bi morala delati nalogo za matematiko, se učiti, nekaj delati …  Nima niti najmanjše povezave s tem, o čemer pišem. In se mi začnejo neke besedne zveze in fraze vozit po glavi. Napišem, pogledam … in se mi še nekaj zraven pripelje, kar bi šlo lahko dobro skupaj, in ko sem v teh, s tema dvema verzoma na primer … Vstopam na obrobje nečesa, ko bi šla lahko naravnost, levo, desno in še povsod naokoli, a grem nekako zmeraj iz širšega na ožje, vsaj kar se tiče razmišljanja. Včasih o kakšni stvari razmišljam veliko, pa težko to direktno napišem. Počakati moram na spontan moment. Stebri zdajle so bili moje nočne more, nisem vedela, kaj naj naredim.

Pa je uspelo?
Je. No, nisem najbolj zadovoljna.

Si bila s pesmijo Buda v meni pred prejšnjim pesniškim dogodkom zadovoljna?
Tako ali tako z nobeno stvarjo, ki smo jo sami naredili, nismo nikoli popolnoma zadovoljni …

O tem bi lahko razpravljala …
Mislim … Lahko sem zadovoljna s štirico pri matematiki, super zadovoljna. Nikoli pa ne morem biti zadovoljna s svojo pesmijo. Tudi ko igram, ko si enkrat na odru oz. na ulici, kjerkoli pač delaš, boš opazil vse napake, ki so se zgodile med predstavo, medtem ko za nekega zunanjega opazovalca to sploh ni pomembno. Podobno je s pesmimi. Večina ljudi bo vedno kritična do sebe, sploh takšni, ki razmišljajo o svetu, ki se gredo te vrste umetnost.

pavla z 4

Pomaga, če je nekdo navdušen nad pesmijo? Omili to, da tebi ni všeč?
Če že meni ni všeč, je pa vsaj nekomu drugemu … In ja, omili …

Kaj pa če to nato ustvarja navidezno zadovoljstvo, ki kasneje zavira tvoj napredek?
Vsake oči imajo svojega malarja … Vseeno pa v glavi odzvanjajo vsi kiksi.

Čustva v pesmih. Raje pišeš tako, da so čustva bolj neposredno vnesena v pesmi, ali v kokonu različnih metafor? Metaforika je lahko bralcu nerazumljiva.
Spet je odvisno od bralca. Nekomu, ki veliko bere, ki bere težke stvari, ki bere večkrat, se ne bo zdelo tako zelo komplicirano. Kot skupina Matter recimo. Besedila da, ko jih prvič poslušaš, rečeš: »Kaj za vraga je to? Oh, sam beati so pa dobri.« Ko večkrat poslušaš, ampak moraš res velikokrat poslušati, ugotoviš, da imajo point. Podobno se mi zdi tudi s poezijo. Lahko se res poglobiš in jo večkrat prebereš …  Jaz se v šoli večkrat skregam s profesorico, ker drugače dojamem prebrano pesem kot ona … Pač, ta čustva lahko bralec prepozna kot pristna čustva, lahko pa jih prepozna zgolj kot neke banalnosti nekoga, ki se smili samemu sebi. Ne glede na to, kako si razlaga … oz. naj si razlaga kakor hoče. Kakor jaz subjektivno pišem, si on subjektivno razlaga, in nikoli ne bo njegova ideja enaka tej moji prvotni ideji.

Se ti zdi, da bi si moral bralec pesem razlagati, kot mu najprej pade v oči, ali naj išče pomenskost, ki jo je vanjo vnesel pesnik sam?
Če ga zares zanima, kaj je mislil pesnik, potem mu dam prav, da išče. Če pa hoče pesem dejansko začutiti, naj sledi svojemu prvotnemu instinktu. V šoli mi grejo skrajno na živce vse te prekomerne analize in vcepljanje nekega dojemanja pesmi nam v glavo …

… Pesem kot dejstvo, kot da mora biti taka, kakor jo razlagajo v berilu.
Ja. Ja!

Kako prisotno pa je zavedanje, če sploh, da mora biti pesem razumljiva ostalim?
Zavisi od namena. No, nikoli ne pišem namensko, a če bom šla z neko pesmijo na slam, bom poskrbela, da ni nedostopna, da ni nekaj, kar dojamem samo jaz. Zaradi tega sem danes tudi v precepu, kako bodo današnje pesmi sprejete, čisto drugačne so kot do sedaj. Niso zavite v neko satiro, ni zajebancije. In dejansko so izpovedne, ampak ne na način, da bi bile pretirano čustvene. Še vseeno so o meni bolj kot o družbi oz. o stvareh, o katerih sem pisala prvotno.

Misliš, da ljudje bolj cenijo pesem, ki jo razumejo, ali kakšno bolj zaprtega tipa, težje dosegljivo? Pesem Buda v meni se je zdela zelo šaljiva. Razumljiva …
… Odvisno kateri del misliš.

 

Verjetno so ljudje celo dojemali kot duhovito, torej so jo razumeli. Lahko sklepava, da je bila preprosta.
Prvi del so verjetno poslušalci čisto pozabili in spregledali. Prvi del je meni osebno bolj všeč, drugi del sem naredila, ker nihče nima tako dobrih možnosti kot jaz na temo Buda v meni.

Vsem je bilo všeč.
Predvsem sem prvič doživela, da so se ljudje zares smejali med pesmijo. Sem pa res dobila največ pohval na to pesem.

Tudi interpretacija je bila dobra. Se ti ne zdi, da z interpretacijo poveš preveč? Da z gestikulacijo vneseš pesmi odločilno lastnost tebe in ljudem odvzameš možnost samorazlage?
Že. A če se gremo nek slam, ne bo šlo drugače, kakor z interpretacijo in k temu … Ker še vedno, to je neka tvoja pesem, tvoje interpretacije za ljudi, in ti se izpostaviš in samo čakaš kako bodo to oni sprejeli. Zdi se mi, da tu interpretacija res veliko naredi. Če pa boš izdal zbirko, to sploh nima veze.

Samo branje pesmi je lahko bolj bogato kot poslušanje?
(premislek) Ne vem, ne morem primerjati. To sta 2 različni galaksiji. Ali poslušaš … Saj je tudi razlika, če greš na koncert ali poslušaš doma.

Z glasbo je vendarle nekoliko drugače.
Je. Vseeno, ko si doma sicer lahko migaš z glavo, a ko si na koncertu ima glavni pevec in cel bend toliko energije, da še ti tam skačeš »na fertik« in pride ta evforija in adrenalin. Tudi tam te on zapelje v svojo interpretacijo. Skačeš, kot se on premika, čutiš, kot se on premika. Podobno je pri slamu. Doživetje poslušalca je odvisno od mojega prikaza na odru. In interpretacija in pomen gresta z roko v roki. Če interpretacije ni, pa se lahko res osredotočiš na lastno interpretacijo nekega dela.

Kaj je torej zate uspeh pri pesnjenju? Bolj da z lastnimi pesmimi, lastnim izražanjem krepiš sebe in se osvobajaš čutnega balasta, ali da s poezijo lahko prenašaš svoje mišljenje in sporočilo naprej bralcem in poslušalcem?
Zame je uspeh pri pisanju to, da so moje pesmi vedno bolj kvalitetne. No, da se meni zdi, da so. Pri tem lahko rečem, da sem precej stroga do sebe in če jaz rečem, da se je nivo dvignil in da je meni bolj všeč, je to zame uspeh. Je pa nek uspeh tudi to, da če sem uničena od šole, razpizdena in imam vsega dovolj, se usedem, spišem nekaj ter se počutim bolje.

Homoseksualka si.
(hehet) O tem se pa da pogovarjati.

No … Si ali nisi?
Povej vprašanje pa ti odgovorim.

Te je strah? Družbe in njenih vplivov nate, svoje prihodnosti, svoje nemoči, izkoriščanja čustev …
Hm, no, tisti tvoj prvi aksiom, če temu lahko tako rečem: imamo spolno usmerjenost in spolno identiteto. Meni se že pri identiteti zatakne in zaradi tega ne morem reči, da sem homoseksualka. V tem trenutku, v tem telesu, v položaju v katerem sem, bi bila lahko tudi s punco. V razmerju sem dominantna. Svojega spola sploh ne uvrščam in se mi zdi, da tako energijo več ali manj oddajam. Ne oddajam ne moške in ne ženske energije. Tudi sama se več ali manj počutim … V najstniških letih oz. že od malega mi to povzroča preveč razmišljanja o tem, kaj sem in kako sem, in sem na koncu rekla, da se bom dala iz kalupa, ker se tako najbolje počutim. Govorim na žensko, v družbi se več ali manj predstavljam kot ženska, zaradi tega, ker je zame lažje. Ker mi tako piše na rojstnem listu in v osebni izkaznici. Če me bo pa nekdo posebej vprašal, mu bom rekla, da sebe pač ne uvrščam nikamor. Tudi svoje seksualne usmerjenosti ne uvrščam nikamor … Ne vem, kakšni tipi so mi hudi, ampak to so ponavadi geji. Do žensk imam nekako bolj heteroseksualen odnos, medtem ko imam do moških homoseksualnega. Zapleteno je. Ali pa tudi ne, če samo rečeš, da …

Lepo je. Zares.

Pavla Zabret

Pavla Zabret



Precej lahkotno govoriš o tem.
Če bi me pol leta oz. leto nazaj vprašal, o tem ne bi mogla govoriti. Preveč, res preveč sem že razmišljala o tem, imela sem veliko preveč debat s takšnimi in drugačnimi ljudmi, ki imajo drugačne poglede na to, ki imajo drugačno osebno identiteto, in zdaj je v bistvu lahkotno govoriti o tem in mislim da bi se morali pogovarjati o tem in se ne samo delati, kot da to ne obstaja.

Kako obsedena se ti zares zdi družba z deljenjem na nas in njih?
Precej.

Zakaj?
Če samo pomislimo; imamo desne in imamo leve, imamo rdeče in imamo bele, imamo faking Viole in faking Green dragonse. Že pri tako banalni stvari, kot je nogomet, nastajajo rivalstva in se ljudje tepejo med seboj. Pri glasbenem okusu pride do delitev. Nastajajo srenje. Smo pač … Tega si ne znam neposredno odgovoriti, mi pa to dobro razloži komad benda Nina Bulatovix – Jate. Poseben komad. Govori o tem … Glavno vprašanje je, kakšne jate smo vzgojili. Dejansko smo jate, flocks, šibkejši bo šel za močnejšim in že to razdeli na nas in njih. Še vseeno so členi, ki nas povezujejo, da niso to otočki, ampak mreža.

Kaj pa poslušaš?
Uf, vse, največ alternativnega rocka in rapa …

Se ti zdi rap, bolj kot katera druga zvrst, podoben najbolj osnovni poeziji?
(pomislek) Niti ne. Je pa rap res težavno pisati. Ni kot komad, kjer lahko kaj malo skrajšaš ali podaljšaš. Moraš paziti na vsako posamezno besedico, da bo šla v metrum, da bo v flowu. Pri rapu ni več metruma, ampak je flow. Pretok besed. Sploh pa je težko pisati intelektualni rap in mislim, da imamo Slovenci res blagoslov v N’toku.

Ljudje so lahko čisto nezavedno nestrpni do tega in onega, lahko je nestrpnost pogojena s težko vidnimi vtisi iz preteklosti. Se ti zdi, da imaš pravico obsojati, biti nestrpna do nestrpnih?
Če obsojaš, si tudi sam nestrpen. Ampak to je nekaj, kar je del nas. Zaradi tega smo človeški, ker nam ni kar vse všeč. So pa seveda ljudje, ki so pretirano sestavljeni iz mnenja okolice, npr. staršev. Starši so zelo vplivni v času odraščanja. To vidim pri nekaterih kolegih, ki so me odjebali v momentu, ko so izvedeli kako in kaj je s tem, kdo je meni všeč. Če pogledam njihovo družino, mi je jasno. Ni šans, da bi mislil drugače. Ker je žal odraščal v takem okolju, si je začel iskat frende, ki so tako no … Ne vem, ignoranca je blagoslov (nasmeh).

Kako je živeti v svetu, ki je tvoj, a hkrati te ogromno ljudi prepričuje, da vanj ne spadaš?
Hm …

Lahko se osredotočiš na referendum.
Glede referenduma sem tudi jaz bolj tako … V Sloveniji bi mi bilo žal vsakega otroka, ki bi odraščal v družini z istospolnima staršema, ker bi doživel res, zares zjebano življenje. Gre pa na bolje. Kam smo prišli od srednjega veka, kam smo prišli od takrat, ko je bilo to neimenljivo, ko so se delali, da to sploh ne obstaja? Zdi se mi, da bomo v roku desetih, dvajsetih let imeli gejevsko poroko, na kateri boš lahko na oltarju nažgal joint, ker bo družba v tem primeru mentalno napredovala. Če tega ne bomo vsaj malo forsirali, se ljudje ne bodo začeli sprijaznjevati. Iz kje mi to? Iz tega, da sem imela določene kolege, ki so doma povedali, da so homo-karkoli že pač, in tastarim se je strgalo: »Pedrov pa pri bajti že ne bomo gledali.« In so jih vrgli ven. Potem, čez leto ali dve, pa povabijo njihovega fanta ali punco na družinsko kosilo. Se pa že pri samih takih začetnih primitivnih izpadih vidi, da je človek živo bitje, navsezadnje, da je človek prilagajajoče se živo bitje.

Ampak ravno zaradi ljudi, ki dojemajo geje kot nekaj drugačnega, diskriminacija je. In bo.
Ja, čez 20 let bodo pa našli spet neko podrobnost, ki jo bo moč diskriminirati. Ker po naravi, sori, ampak človek je po naravi pokvarjen, in slabo je v vsakem od nas. Fora je v tem, kaj se bomo odločili uporabljati v življenju. Še vseeno slabo v določenih situacijah izbruhne v nas. Lahko tudi to, da najdemo pri nekom nekaj neumnega in ga začnemo diskriminirati.

Zakaj? Ker smo pač pokvarjeni po naravi?
To je del nas. Nek strah, neko nezaupanje. To so vse naravni procesi, ki se v nas dogajajo, in prek tega z dobrim razmišljanjem ne moremo iti. Tudi ti si sebe najbrž že kdaj zalotil, da nečesa nisi sprejemal, da se ti je nekaj, kar se ti zdaj zdi normalno, zdelo totalno sfaljena ideja.

Že, a o tem razmišljam.
Ker sva bila najbrž tudi s strani staršev oz. s strani nekih avtoritativnih oseb v najini mladosti usmerjena v to. Razmišljaj! Razmišljaj s svojo glavo in razmišljaj o dejanjih, ki si jih ali jih boš storil. Medtem so bili drugi vzgojeni, da če nekaj slišiš od prave osebe, tako je. Basta.

Se torej pri tebi pojavlja sovraštvo do sovražnih, teh, ki so bili očitno napačno vzgojeni?
Seveda.

Govorita o tvoji spolni usmerjenosti pesmi Obstoj in Nespečnost, neresnost?
Ne.

Takšna je bila moja interpretacija. Verjetno zato, ker imam vedno, ko slišim tvoje ime, v bližnji zavesti seksualnost. Misliš, da se da pesem razumeti čisto prvinsko, brez motenj iz okolice, brez kakršnega koli predhodnega védenja? Vedno je nekaj, če ne v jasni zavesti pa podzavesti.
Mogoče se mi je nekaj podobnega zgodilo, ko sem brala Hafisa. Mami mi je knjigo samo potisnila v roke in rekla naj jo preberem. Šele potem mi je povedala, kdo je bil Hafis itd.

Pa ti je bila ….
Meni je bila … To je pač ena boljših poezij, kar sem jih prebrala, najljubša. Tip je imel za današnji čas napredno razmišljanje.

Glede na dogajanje okoli naju, glede na najino reflektirano pisanje … je umetnost dušilec za bedo resničnosti?
Umetniki so odraz svojega časa. Vsaj pri tistih, ki se ukvarjajo na splošno s svetom in ne s samim sabo, lahko vidiš, da trenutno ni najlepše. Ni ravno bedno, je kot je, in jaz poskušam to čim bolj sprejemati.

Za kaj pa gre pri kratkem igranem filmu Izumrtje brezovih pedicev, v katerem sodeluješ?
Scenarij je napisala sošolka Ema Osolnik, ki je film tudi režirala. Govori o identiteti vsakega posameznika, kako to identiteto nosimo in kako ta identiteta vpliva na druge oz. kako identitete drugih vplivajo na nas. Le da je ta naša notranjost izražena v barvah.

Barve. Se ti zdi, da barve povedo veliko? Svetloba, največji umetniki, od Moneta do Goetheja, pa Temple Grandin, so se ukvarjali z njo in njeno povezanostjo z barvami, ima izjemno veljavo v umetnosti.
Dejansko, saj še za zvok rečemo, da ima svojo barvo. Različne barve različno vplivajo nas. Če si se sposoben odklopiti od tega in si se sposoben osredotočiti na neko vizualno praznino in hočeš samo pomen nečesa brez kakršnekoli vizualne prezence, je tudi to lahko umetnost.

Kaj pa Oksimoron?
Z Oksimoronom se je začelo, ko je Tjaša Mislej dobila Grumovo nagrado za igro Panj. Takrat mene še ni bilo zraven. Potem so se mladci nabrali in vprašali Mislejevo, če bi lahko to uprizorili. To so uprizorili po viziji Tjaše, tu v kulturnem domu so imeli predstavo. Meni je bilo super, noro. Potem je pa prišlo do tega, da so oni snemali promo video za Kamfest. Na Kamfestu so imeli predstavo v Katzenbergu, bivši upravni zgradbi KIK-a. Mene so poklicali na pomoč pri snemanju tega videa in me potem povabili k sodelovanju v predstavi. Seveda sem bila za stvar in sem nekako prišla v društvo Oksimoron. Na Kamfestu nas je precej iz Oksimorona delalo koprodukcije. Freak show, ulično gledališče, eden najboljših momentov, kar sem jih kdajkoli doživela. Ta dva dogodka sta me zaznamovala, da sem rekla: »8 let sem igrala košarko, zadnje 4 leta precej ‘na hard’, vsak dan treningi, vsak dan v Domžale, in glede na to, da se zadnje leto že komaj prepričam, da grem na trening, mislim, da imam dovolj in da se bom posvetila temu, kar se pač …« Dolgo časa si v bistvu niti nisem upala spustiti v to. Pa smo imeli ustanovno sejo, sočasno pa je že tekel nov, malo večji projekt – to je bila Snežena kraljica na Malem gradu. Tu nas ni sodelovalo toliko in to smo igrali štirikrat, enkrat za Silvestrovo. Po tem se je začel iskati glavni projekt. Steklo je nekaj manjših projektov. Oksimoron je bil velikokrat samo v koprodukciji. Glavni projekt je bila prvotno Wildeova Saloma, pa nas nekako ni pritegnil in smo bili precej neproduktivni. Še vedno se išče glavni projekt.

V Kamniku se na kulturnem področju bojda ne dogaja veliko. Se strinjaš?
Dogaja se vedno več.

pavla z 10

Zdi se mi, da pri tem MC Kotlovnica opravlja izjemno delo.
Definitivno. Težko govorim o tem, kako kulturno mrtvo mesto Kamnik je, ker tukaj, kjer sva zdaj, preživim ogromno časa. In tukaj vedno nekaj delamo, vedno se nekaj dogaja. Težko povem to iz perspektive zunanjega opazovalca. Zdi se mi, da Kamnik ni kulturno mrtvo mesto za tiste, ki kulturo iščejo, seveda pa nimamo vsega. Imamo kulturni dom, tu je stand-up, koncerti, razpisani so abonmaji, delavnice so … Dogaja se veliko, ne more pa vsakdo najti nečesa, kar mu je všeč. Sem ena od tistih, ki se trudijo, da ne bi bilo tako.

Si ena glavnih akterk tega.
Sem ena od akterjev. Kot glavna akterja štejem Roka Kosca in Gorana Završnika, ki vse skupaj priganjata.

Kulturno društvo Priden možic, ne?
Tako, pa MC Kotlovnica, Dom kulture Kamnik.

Gledališče, igra. Se je lažje izraziti s celotnim telesom?
Definitivno. Najbrž vidiš, da dam veliko na telesno interpretacijo. Veliko lažje mi je nekaj povedati s samo držo, kot pa samo z glasom. Moj glas ni nekaj posebnega. Tista osnovna čustva že lahko izrazim, naprej pa …

Pa lahko uvezeš kakšno abstraktno metaforo v poseben gib?
Glavna metafora je to, kar je glavno, to, kar želiš povedati. Kako bo to prišlo do izraza, pa je odvisno od tega, kako jo boš spremljal z gibom.

Res je, a zdi se mi, da precej abstrahiraš stvar, če delaš samo s telesom. Veliko bolj usmerjeni smo v sporazumevanje z glasom. Verbalna komunikacija je učinkovitejša.
(nasmeh) To bi moral morda vprašati kakšno plesalko.

Se je lažje izražati na bolj odmaknjen način v pesmi, kot npr. reči nekomu, da je kreten?
Rada sem zelo direktna, ker sem po naravi … Ne, ne direktna, sem precej cinična in sem zelo zajedljiva. In če ne rečem neposredno, v mojem glasu ljudje lahko zaznajo, da mi gredo zelo, zelo na živce.

Kaj pa je ulično gledališče?
Gledališče pač, le da nisi ločen od publike. Ni nobenega odra. Moraš si izboriti prostor in ljudje, ki so na ulici, ponavadi ne pridejo z namenom, da bi gledali tebe, ampak z namenom, da bodo imeli … Moraš se veliko bolj potruditi, da bi … Ti si pač v neposrednem stiku s publiko in zato imaš veliko več interakcije z njimi.

Bolj pomembna je povezanost s publiko.
Definitivno.

Sodelovanje bogati umetnost?
Absolutno.

Vedno?
Vedno. Kot bi se nekdo odločil, da bo pekel palačinke, a ima samo moko. Sreča še dva, ki bi tudi pekla palačinke, pa ima eden jajca in drugi mleko … Palačinke lahko spečejo le skupaj.

Je torej pisanje samotno?
Odvisno. Ko pišem pesmi za bend, imam opravka s pevko, ker moram napisati nekaj, kar bo lahko čutila, kar bo lahko pela. Kar bo lahko s svojim glasom interpretirala. Morava se pogovarjati o čem bi rada komad, kje ji podaljšam in kje skrajšam, kakšno tematiko bi rada, udaren bridge ali brez … Točno mi mora povedati, kaj bi rada.

Pišeš besedila, ki so kasneje uglasbena. Kaj pa osamitev teksta? Kolikšen pomen ima glasba?
Če je besedilo »shitty«(slabše kvalitete, op.p.), ima glasba velik pomen, če pa je besedilo dobro, ni slabo, če ga osamiš. Čisto prijetno je brati samo besedila. Siddhartino Platino bi lahko brala kot balado o Lorelaj.

Pišeš tudi v angleščini. Kaj se dogaja s slovenščino kot jezikom izražanja?
Bolj zajebano je pisati v angleščini kot slovenščini. Slovenščina je bolj pestra, manj mi je dolgčas, ko pišem v slovenščini. Res pa je, da imam v slovenščini tudi večji besedni zaklad.

Umetnost naj bi ustvarjala, česar v realnem življenju ni. Se strinjaš?
Umetnost interpretira to, kar je. Lahko pa si zastavimo tudi nekaj, kar ne obstaja.

Pa prevladuje v tvojih pesmih razum, ustvarjen v trdoti realnosti, ali metafizična čustva?
Precej temeljim na razumu, ampak brez čustev bi bil to čisti dolgčas.

Pesem »Saga o mladem državljanu« se mi zdi pogojena z materializmom. Sem zadel?

Si. Materializem je ena od stvari, ki mi gredo na bruhanje. Če me pogledaš; hodim naokoli s strganimi hlačami, strganimi čevlji … Faking kozla se mi, ko moram v BTC … Nagravžno mi je, da kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo. Če je denar in biti “fancy” sok tvojega življenja, se mi lahko samo spelješ, ne bom te gledala.

Se ti zdi, da materializem uničuje družbo?
Jasno. Fak, so pomembnejše stvari na svetu, večini folka je pa … Spet se navezujem na skupino Matter: »Kater brlog in kater avto imaš,« samo to danes šteje.

Vidiš ocene in izobrazbo v šoli kot nekaj vedno bolj materialnega?
Uf … Dostikrat popizdim, ko slišim tisti tako pogost pogovor, ko nekdo izrazi podporo izbiri študija nekoga samo zato, ker naj bi kasneje s pridobljeno izobrazbo in poklicem lahko veliko zaslužil. Kakšno vezo ima to? To grem študirat, ker me zanima, in ne zato, ker bom
– če bom –  zaradi tega živela na veliki nogi.

Materializem, živeč v prvem, torej kruti realnosti, vzbuja drugo, torej čustva pri tebi?
Točno.

Močna?
Osnovna – gnus  (smeh).

Pesmi, ki jih Pavla objavlja na svojem blogu, je moč najti na povezavi http://pticjigrobar.tumblr.com.

 

Intervju s Pavlo Zabret je naredil: Blaž Lipar