Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Danes popoldan je ob spominskem obeležju na Perovem potekala slovesnost v spomin na Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, ki nista bila zgolj prvi kamniški žrtvi narodno osvobodilnega boja, ampak tudi prva padla slovenska partizana.
Slovesnost pri Titanovi brvi na Perovem je pripravilo Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, na slovesnosti, ki so jo s kulturnim programom popestrili pevci DKD Solidarnost ter recitator Goran Peršin, pa je, razen Matevža Koširja, predsednika ZZB NOB Kamnik ter podžupana Igorja Žavbija, ki sta pozdravila navzoče, spregovoril slavnostni govornik profesor dr. Rudi Rizman, ki je v svojem nagovoru opomnil na pomen ohranjanja spominov na dogodke izpred 75-ih let, saj nam pomagajo razumeti in premagovati izzive in nevarnosti tveganja, da se tovrstni dogodki, le v nekoliko drugačni obliki ponovijo tudi danes, oziroma kot je, v svojem pomenljivem ter aktualnem družbeno kritičnem nagovoru povedal:
»Ob takih priložnostih se seveda postavlja vprašanja, zakaj je potrebno ohraniti spomin. Ali gre zgolj res za zgolj nekaj protokolarnega, ali pa nekaj brez česar bi težko živeli in brez česar bi težko premagovali izzive in nevarnosti tveganja, ki, kot vidimo, prihajajo z veliko hitrostjo tudi v naš prostor. Ta spomin je seveda vezan predvsem na dejstvo, da se lahko iz zgodovine marsikaj naučimo. Tisti, ki se iz zgodovine nič ne naučijo, kot je rekel slavni mislec, njim je usojeno, da zgodovino potem ponavljajo. In to njene najbolj tragične dele. In oba osebna zgleda tukaj, da ne govorim o vseh tistih, ki so pravi čas spoznali nevarnost in položili na oder zagotavljanja in borbe za svobodo svoja življenja.
Nekaj, kar mi v tem trenutku ne počenjamo in nam tega ni treba, je pa potrebno vložiti nek moralni in intelektualni nabor, neko osnovno, zdravorazumsko razmišljanje, da se počasi bliža konec tistega sveta, kjer je po drugi svetovni vojni obljubljal »nikoli več«.
Žal, kot vidite, in to se je velikokrat v zgodovini že zgodilo, so ljudje zelo hitro pozabili, bi rekel, prelito kri, vse tisto, kar se je dogajalo po nekih takih usodnih vojnah. In Evropa je v tem pogledu, čeprav jo običajno pišemo z veliko začetnico in imamo o njen zelo lepo predstavo, neke vrste patent za vojne v svetu. Nobena druga civilizacija, noben drug kontinent ni zmogel takšne specialnosti, na desetine in desetine pobitih milijonov ljudi v 20. stoletju, za kar je seveda odgovorna Evropa in tega dejstva se moramo predvsem zavedati. Še posebej pa v času, ko zgleda, da so se tiste ideje, ki so se razvile po 2. svetovni vojni v tem smislu nikoli več vojne, pa potem leta 1989, ko je padel Berlinski zid in je bila v obtoku neka ideja, da smo priča koncu zgodovine in nas čaka samo še mir. Daleč od tega.
Bližajo se nam neke nove nevarnosti in tisto, kar se je predstavljajo kot konec zgodovine zgleda, da je bila to neka priložnost, da se zgodovina pojavi na novo in v nekaterih svojih brutalnih oblikah. Najprej se seveda pojavi z besedo. Najprej nekdo napiše knjigo z naslovom Moj boj, znan avtor je, kot vsi veste, Adolf Hitler, ki verjetno osebno ni ubil nobenega posameznega človeka, niti enega, imel je rad otroke, kot smo lahko videli, ko jih je pošiljal na vzhodno fronto in podobno. Potem pa so za besedami vendarle sledila strašna dejanja.
In danes, ko gledamo, kako se obnašajo silnice, kako se obnašajo velesile, imamo pet velesil stalnih članic Varnostnega sveta, Organizacijo združenih narodov, ki je zadolžena, še posebej pa Varnostni svet, za ohranjanje miru v svetu. In na drugi strani taisto dejstvo, Orvelovo dejstvo, da so te stalne članice Varnostnega sveta najmočnejše države na svetu in največje prodajalke orožja ter udeležene pri vseh teh konfliktih, ki jih danes spremljamo. 95 odstotkov vse svetovne trgovine z orožjem opravljajo te članice Varnostnega sveta, ki skrbijo za mir na tem svetu.
Nekaj, kar ni najbolj razveseljivo in eden od tistih razlogov, da se razvnemajo konflikti državljanske vojne vsepovsod v svetu, pri katerih velike vojaške korporacije služijo, imajo velike dobičke, potem pa, ko se v teh državah razvnamejo državljanske vojne, pa je to še neka dodatna priložnost, da se financira in pridobiva dobiček na podlagi vojaških intervencij teh velikih držav brez izjeme v tem svetu. To je tisto, kar se mi zdi, poleg velikega izvoza orožja, eden od dejavnikov, ki lahko sproži nekaj, o čemer pred nekaj leti še nismo govorili, danes pa se vse pogosteje pojavlja v razmišljanjih in komentarjih, da smo na nek način priča tihemu polzenju v tretjo svetovno vojno.
Če sem prej rekel, da se iz zgodovine lahko nekaj naučimo, to ne pomeni, da se zgodovina pojavlja na popolnoma enak način in bomo morali tvegati toliko, kot so tvegali tisti, ki so se na Kamniškem in drugod uprli okupatorju. Ni nujno, da bomo doživljali podobno usodo, kot sta jo doživela Miklavčič in Mlakar. Ti izzivi so danes mnogo bolj zahtevni. Na nek način pa bi tudi rekel, da so povezani z neko potrebo za državljanskim pogumom, ne z strahopetnostjo, o kateri je nedavno govoril kot o napaki današnje slovenske družine Tine Hribar, torej tu je potreben nek pogum. Moralen pogum.
Ni nam potrebno nositi s seboj orožja kot svetuje Trump Američanom, za njim pa seveda stoji oborožena vojaška industrija, ki služi z denarjem, je pa potrebna neka pripravljenost in dviganje glasu, ki naj ga sliši čim več ljudi. Da se enostavno ne pustimo prepustiti sirenam različnih geopolitičnih igralcev, ki nas poskušajo vpeljati v to igro.
V tem trenutku naj dodam še to, da je v Veliki Britaniji potekala raziskava, ki je ugotovila zločinsko odgovornost nekdanjega predsednika britanske vlade Tonya Blaira za vojno v Iraku, ki je praktično babica islamske države, babica terorizma. In spomnimo se, da je v tistem času, ko so iskali zaveznike za podporo vojni v Iraku, ki je vzela več kot milijon življenj, dobila tudi podporo tistih, ki smo jih mi izvolili na volitvah v Sloveniji. Po 2. svetovni vojni je predsednik ameriške administracije Eisenhower opozoril na nevarnost vojaško-industrijskega kompleksa v njegovi državi in v drugih velesilah, in sicer kot tisto potencialno nevarnost za ponovitev vsega tistega, kar je Evropa že spoznala v 20. stoletju.
Od tega poziva, kot vidite, ni veliko ostalo in danes se znova soočamo z dejstvo, da se to orožje na veliko širi po vseh teh prostorih in poglejte, orožje, s katerim razpolaga na primer islamska država, ki uničuje življenje Evropejcev, je orožje, ki je bilo izdelano na zapadu. Pomoč, ki so jo na začetku dobili, je prihajala s strani tistih, ki danes opozarjajo na to, da je treba nadaljevati z vojno proti terorizmu. Lahko vidimo, kako kontraproduktivne in hinavske so vse tiste politike, ki se z velikimi besedami sklicujejo na to, da je treba dokončno obračunati s terorizmom.
Praktično je ostalo zelo malo od tistih pozivov, enega sem že omenila Eisenhowerjevega, ali pa od poziva Voltaira in Einsteina, na katerih tudi temelji ta naša evropska civilizacija. Voltaire je vojno imenoval kot največji zločin, Einstein pa je rekel, da je vojaški sistem skupaj z vojno kužni pojavi civilizacije, ki ju je treba odpraviti. In kot vidite, še vedno živimo s svetom, ki ni obračunal s nečim kar na nek način kar naprej producira nove vojne nevarnosti.
Če hočemo dejansko ostati svobodni ljudje, samostojni posamezniki, samostojni narod, samostojna nacija, v internacionalnimi in globalnimi povezavami z drugimi, v tistem smislu kar govori Prešeren v Zdravljici, potem seveda bo manjkal tisti človek, tista dva človeka, ki smo ju danes počastili z našim prihodom na to mesto.
Ta neustrašna dejanja. Dejanja in pripravljenost videti dlje, tudi žrtvovati svoje življenje je nekaj, kar bomo še zelo potrebovali. In dolžnost nas, ki spadamo v starejšo generacijo je, da o tem govorimo in vendarle morda preprečimo nekaj, kar bi utegnili dočakati kot tragedija naslednje generacije. Kar pa seveda pomeni naše otroke, vnuke in vnukinje in druge državljane.
To je edina priložnost, da ne klonimo kot sužnji in hlapci pred tistim, kar nam ponuja goljufiv svet velikih sil in ideologij, ki običajno malim narodom niso prinesle veliko, kvečjemu so jim vzeli materialno, ekonomsko pa tudi v smislu svobode.«
27. julilj, dan, ko sta zaradi izdaje, kot prva kamniška in slovenska partizana padla Dominik Mlakar in Anton Miklavčič, se je nekdaj praznoval kot praznik Občine Kamnik.
