Naslovnica / Barve in okusi Kamnika / Zapufan graščak, strela in ruševine

Zapufan graščak, strela in ruševine

Spoznajte Kamnik in njegove zgodbe: Stari grad na Bergantovi gori

Kamnik v svoji zgodovini skriva veliko zgodb, kjer je marsikatera rahlo zavita v tančico skrivnosti. Ena takih je tudi zgodba o Starem gradu nad Kamnikom, nekoč neosvoljiva trdnjava, danes pa priljubljena izletniška točka.

Že o tem, kdaj natanko je na Bergantovi gori »zrasel« grad in kdo ga je zgradil, natančnih zapisov ni. Znano je samo, da se tako Stari kot Mali grad prvič omenjata v listini iz leta 1202, datirane na 6. februar. Obstaja pa listina iz leta 1143, ki kot graditelja Starega gradu omenja Karola iz Kamnika, a ta ni povsem verodostojna. Zato zidanje Starega gradu postavljamo v 12. stoletje, velja pa za enega najstarejših in najvišje stoječih gradov na Kranjskem.

Gradnja gradu na Bergantovi gori je pravzaprav razumljiva izbira. Od tod je imel graščak ne samo krasen razgled, ampak tudi pogled na vso svojo posest. Poleg tega so gradove pogosto gradili na težko dostopnih mestih, zaradi česar so bili varni pred napadom. In dostop do Bergantove gore je bil, milo rečeno, težak. Tako velja, da naj bi bil Stari grad trdnjava, ki je ni uspelo osvojiti nobenemu sovražniku. Kljub temu, pa je sčasoma zdrsnil v propad.

Kako je grad izgledal?

O izgledu gradu na našo srečo in nesrečo graščaka obstajajo verodostojne listine. Najprej si morate predstavljati, da je bila Bergantova gora takrat gola, brez drevja. Na ta način sovražnik in imel nobenega kritja. Grad je bil obkrožen z iz skale izklesanim jarkom brez vode. Grajsko poslopje namreč ni imelo vodnega izvira, ampak samo deževnico. Vodo so pridobivali tako, da so deževnico lovili v posebno cisterno obrobljeno s kamnitimi kvadri. V jarku okoli gradu pa so gojili različno divjačino, vstop v grad pa je omogočal odstranljivi most, ki je vodil do vrat vklesanih v sam zid.

Stari grad kot ga je videl Valvasor. Slika je nastala po letu 1670, ko se je zrušila streha.

Na kamniški strani grajske planote je stal velik, okrogel stolp, ki je služil kot opazovalni stolp, kot obramba na napadalni strani in hkrati tudi kot zadnje pribežališče. Če bi sovražnik zavzel grad, bi se zadnji branilci zatekli v ta stolp in skušali od tod izgubljeno spet osvojiti. Hkrati je ta stolp pomembno vlogo odigral v času turških vpadov, saj je bila to ena najpomembnejših mest za kres.

Zgoraj kapelica, spodaj ječa?!

Veliko dilem in dvomov pa povzroča vprašanje, kje je imel grad kapelico. Po nekaterih podatkih, naj bi bila kapelica posvečena Janezu Krstniku postavljena v zahodni del grajskega dvorišča v stolpu podobni in obrambni zgradbi, a nekateri zgodovinarji v to ne verjamejo. Še posebej, ker naj bi v tem stolpu, torej pod kapelico, bila ječa.

Stanovanjski prostori naj bi bili v zgradbi obrnjeni proti mestu. Nad vhodom v grad naj bi bila slavnostna dvorana ali jedilnica, kjer naj bi graščak tudi sodil. Tla naj bi bila tlakovana, pri svečanosti in pozimi pokrita s preprogo, poleti pa naj bi po njih potrosili cvetlice. Takoj poleg te sobe naj bi bila lepa, široka in dolga soba za gospode, v prvem nastropju pa manjša sobica, predvidoma za svečane goste. Desno od vhoda pa naj bi bila v pritličju soba s pečjo in soba za služabnike, v nadstropju pa graščakovo stanovanje. Posebej imenitna naj bi bila postelja graščakinje. Posteljno ogrodje naj bi bilo visoko, široko in močno, postelja pa nizka, toda bogato opremljena. Imela naj bi blazino na vzmeti, pokrito s svileno rjuho, za pokriti pa naj bi graščakinja imela pernico, okoli postelje pa zelene zavese iz tafta.

Zakaj je grad propadel?

Če Starega gradu niso mogli uničiti sovražniki, pa ga je njegov lastnik, narava in čas. Najprej je leta 1511 Kamnik prizadel potres in sesul Mali grad, ki ga niso več pozidali, ter uničil Stari grad, ki pa so ga obnovili in popravili. A očitno ne brez posledic. Takrat so grad prevzela rodbina Thurn. Najprej Vid, za njim pa Franc Thurn. Slednji je pri gospodarjenju zabredel v težave in je bil kot najemnik cesarske zastavnine dolžan veliko vsoto, ki je ni mogel ali hotel plačati. Zato so okoli leta 1570 deželnoknežji komisarji obiskali Stari grad in pregledali njegovo stanje. Ravno ta njihov zapisnik pa je glavni vir opisa gradu in njegove opreme.

Od nekdanjega gradu so ostale le ruševine.

Sodeč po tem zapisniku je bilo stanje gradu takrat katastrofalno. Streha je bila v izredno slabem stanju in od vetra ter snega na več mestih raztrgana, na več mestih pa je zamakalo. Lesen hodnik ob okrožnem zidu poleg domnevne kapelice je bil v tako slabem stanju, da je eden izmed komisarjev dejal: »Kdor na tem hodniku stoji, stori dobro delo, da takoj stopi z njega.«

Stari grad je bil namreč ves čas izrazito na udaru zaradi uničevalnih vplivov vremena. Močan veter, snežni meteži in nalivi, so zahtevali neprestana popravila. Komisarji so podvomili, da je Franc Thurn denar namenjen za popravilo poškodovanih mest dejansko porabil v ta namen. Tudi zapisniki o izrednih prejemkih so bili pomankljivi, nikjer niso bila zavedena popravila, podložni kmetje pa so se pritoževali nad visokimi dajatvami. Tako je nadvojvodja Karl leta 1574 Francu Thurnu vzel posestvo, ta pa se je preselil na Češko.

Strela je pregnala graščaka

A tudi od tu dalje Stari grad ni imel sreče. Grad je prevzel Ahacij Thurn, ki pa je v njem bival le dve leti. Leta 1576 je namreč strela ubila njegovo hčerko Elizabeto, zaradi česar se je preselil v grad Križ pri Komendi. Mimogrede, Elizabeta Thurn naj bi bila prva po imenu znana žrtev strele pri nas, pokopana pa je v frančiškanskem samostanu. Ker se v Stari grad ni želel naseliti nihče, je ta začel propadati in ko se je leta 1670 zrušila streha, je bilo zgodbe konec.

Stari grad sredi prejšnjega stoletja.

Na Bergantovo goro so se vrnili okupatorji med drugo svetovno vojno, ki so tu zgradili bunker. Po koncu vojne so nad bunkerjem kamniški planinci zgradili planinsko postojanko.

Nekdanja planinska koča na Starem gradu.

Ta se je kasneje razvila v zidano gostišče, danes pa v njem domuje Grajska terasa.

Pred nedavnim je na Starem gradu zaživela Grajska terasa. Foto: Brigita Artiček

Če bi radi odkrili še kakšno tančico skrivnosti, ki jih skriva Kamnik, se pridružite vodenju po mestu ali obiščite Turistično informativni center na Glavnem trgu 2, kjer vam bodo z veseljem pomagali.

Pripravil: Samo Trtnik, ZTŠK Kamnik
Vir: Ivan Zika: Kamniški Stari grad v Kamniškem zborniku III, 1957