Akcija Obnovimo slovenske gozdove na Kamniškem

Prejšnje sobotno jutro (o.p. 15. 11. 2014), ki se je začelo z rahlim dežjem, ki pa ni bil tako uničujoč, kot tisti v začetku februarja letos, je bilo posebno. V akciji slovenskih tabornikov, gozdarjev Zavoda za gozdove Slovenije in prostovoljcev, naj bi po od žleda uničenih površinah zasadilo skoraj 30.000 mladih gozdnih dreves. V dokaz, da mladim ni vseeno, kaj se dogaja z slovenskimi gozdovi, ki so tako ali drugače prestali eno najhujših preizkušenj v zadnjem času. Na Kamniškem smo se trdno odločeni zbrali na dveh lokacijah, v Jelovi dragi znotraj Arboretuma v Volčjem Potoku ter v Krvavem grabnu nad Sotesko pri Kamniku. V znak dobre in odločne volje je celo dež prenehal.

Na parkirišču pred vhodom v Arboretum se je zbralo okoli 25 do 30 prostovoljcev skupaj z ambasadorko akcije Zdenko Čebašek Travnik. Nekaj kratkih gozdarskih pojasnil strokovnih delavcev Zavoda za gozdove Slovenije in mala četa se je oborožena z rovnicami, krampi ter drugim orodjem odpravila čez jesenski zaspani park na gozdno površino, ki so jo delavci Arboretuma pripravili za sajenje. Tam nas je že čakalo 1.500 sadik smreke in bukve. Ob sprotnem rohnenju stroja, ki je iz zadnjih sečnih ostankov še mlel sekance, so se udeleženci razporedili v dvojice, eden je kopal sadilne jame, drugi je potikal sadike in zasipal. Gozdar Vasja je za dvig delovne morale priskrbel še s toplim čajem. A vendar so se čevlji oblepili z blatom, blatne kepe niso hotele z rovnice, tisti skromni hektar pa je bil zmeraj večji in ponavljajoči gibi v vlažnem ter temačnem dopoldnevu so postali utrudljivi. Ob koncu so zadnje sadike posadili delavci Arboretuma, gozdar in peščica neustrašnih. Nova drevesca so našla novo mesto, kjer bodo opravljala poslanstvo za naše zanamce.

Prijavljena predhodna udeležba za lokacijo v Krvavem Grabnu je bila skromna. Revirni gozdar je prosil za prerazporeditev delovne sile, zaplet pa je rešilo 33 tabornikov iz Rodu zelenega Žirka iz Žirov, skupaj z vodjo območne enote Ljubljana pri Zavodu za gozdove Slovenije, Viktorjem Miklavčičem. Trije desetletni junaki so se v Kamnik pripeljali kar z rednim avtobusom, po taborniško našli zborno mesto in naravnost vprašali gozdarja, kaj jim je storiti. Pridružil se jim je tudi gospodar Vodiškarjev Marjan z družino, ki je s traktorjem pripeljal na delovišče vroč čaj z nekaj priboljški, ki jih je pripravila gospodinja. Ni bilo godrnjanja, ko so morali na delovišče korakati slab kilometer, ni bilo jamranja, ker je bil teren strm, blaten in koreninast. Skratka, misel na slabo voljo je pozabila priti z njimi. Z delom so ob pomoči treh gozdarjev pričeli celo uro pred uradnim začetkom, da bodo prej končali. 2.000 sadik smreke in bukve je tako našlo svoje mesto na uničeni parceli. Po skupnem fotografiranju je od navdušenja celo malo poškropil dež, gospodar Marjan pa je razširil roke in priznal: »Zjutraj sploh nisem verjel, da bo zastavljeno delo opravljeno, da bo pa tako hitro in dobro, pa sploh ne. Še enkrat velika HVALA vsem.«

Besedilo: Miha Zabret
Fotografije: Vasja Dornik in Miha Zabret