V dvorani kamniške knjižnice je sinoči potekal pogovorni večer z naslovom Fenomen pesnika Balantiča na Kamniškem: od političnega problema do sočutnega iskanja poti sprave, ki pa je, resnici na ljubo, bolj kot na pogovorni večer o pesniku in domobrancu Francetu Balantiču, spominjal na promocijski »miting resnice« zagovornikov spornega preimenovanja knjižnice.
Dogodek, ki so ga v okviru t.i. »Socialnega tedna« v kamniški knjižnici organizirali Društvo sv. Jakoba, Demos na Kamniškem, civilno družbena pobuda Resnica in sočutje ter spletni portal Časnik.si, je v dvorano kamniške knjižnice privabil kakih sto obiskovalcev, že hiter pogled na publiko pa je dal slutiti, da gre pri vsem skupaj, bolj kot za pogovorni večer, za ozaljšano politično manifestacijo, ali bolje rečeno, propagandno srečanje članov in simpatizerjev kamniške NSi, oz. kamniške desnice, ki so večer pripravili predvsem v podporo spornega preimenovanja kamniške knjižnice.
V pogovornem večeru, ki ga je vodila novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko, so kot sogovorniki sodelovali dr. Andrej Perko, dr. Tomaž Erzar ter dr. Bernard Nežmah, vsebina pogovorov pa se, kljub precej obetavnemu naslovu večera, ni toliko vrtela okrog samega pesnika ali, če hočete, domobranca Franceta Balantiča, kot okrog domnevnih vzrokov za slovensko razdvojenost, nezrelost in nezmožnost sprave ter preseganja enoznačnih »zgodovinskih resnic«. Po njihovem mnenju gre, tudi pri »viharjih v žlici vode«, kakršen je zaplet s preimenovanjem knjižnice, za dolgotrajen, predvsem pa povsem običajen proces, ki utegne trajati še kar nekaj časa. Žal se sogovorniki, od katerih bi morda lahko pričakovali tudi kaj več, niso znali oz. hoteli izogniti elitistično pokroviteljskemu tonu in diskreditaciji nasprotnikov preimenovanja, ki naj bi bili, kot je bilo moč razumeti iz besed posameznih sogovornikov, zgolj nekakšna zavedena in neizobražena raja, ki se ji ne da na novo učiti zgodovine, kar je »pogovornemu večeru« dalo precej enostranski prizven. Dobro mero temu je pridala tudi peščica obiskovalcev, ki so na koncu večera prišli do besede. Le-ti namreč povečini še vedno živijo v času pred nekaj desetletji, ko so se jim dogajale različne in še vedno nepopravljene ter »maščevane« krivice, v njihovi pravičniški (križarski?) vojni za popravo krivic in »spravo«, ko sami na nek način počno domala isto, kot nekdanji »krivičniki, pa jih znova in znova ovirajo »varuhi revolucije«, ki naj bi po mnenju nekaterih govorcev, še vedno trajala. Pri tem najbrž pozabljajo, da bi dobršen del teh nasprotnikov imenovanja, ki jih imenujejo »varuhi revolucije«, z enako mero in na enak način nasprotovali tudi preimenovanju javne ustanove po kakem »revolucionarju«, še posebej, če bi bilo morebitno preimenovanje izvedeno na tako pritlehen, politično-lobističen način, kot je bilo to storjeno v primeru preimenovanja kamniške knjižnice.
Da je sinočnji »pogovorni večer« dejansko služil zgolj za nekakšen »civiliziran paravan« propagandne politične manifestacije dela kamniške desnice, ki se zbira predvsem v okviru kamniške NSi in njenih »civilnih« klonov v obliki parapolitičnih organizacij, kakršno je denimo Društvo Demos na Kamniškem, pa kaže tudi predstavitev posebne brošure z naslovom France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda, ki sta jo uredili Ivanka Učakar in dr. Marjeta Humar.
Sodeč po uvodnem nagovoru je brošura namenjena svetnikom in svetnicam občinskih svetov občin Kamnik in Komenda, da se bodo »lažje odločili«, ko bo sporno preimenovanje knjižnice, kot sta pisno zagotovila oba župana, zaradi precejšnjega nasprotovanja dela javnosti, znova znašlo na dnevnem redu obeh občinskih svetov. Kdaj se bo to v resnici zgodilo še ne vemo, o sporno izvedenih postopkih pri preimenovanju kamniške knjižnice, pa smo na portalu kamnik.info obširno poročali v prispevku »Domobranska knjižnica Kamnik«.)
V brošuri se, poleg izjave o podpori preimenovanja knjižnice s seznamom podpisnikov, ki je datiran s 14. septembrom 2015, in naj bi post-festum potrjeval, da je bilo s postopkom preimenovanja knjižnice vse v redu, oz. kot sta v uvodniku zapisali urednici brošure: »Ker je bilo večkrat rečeno ali zapisano, da se ne ve, kdo je predlagal poimenovanje po Balantiču, navajamo tudi podpornike predloga.«, nahaja še nekaj pozitivnih mnenj o Balantiču ter drugega gradiva, ki poudarja pomen Franceta Balantiča kot pesnika.
Da je vse skupaj vsaj malce »dišalo« po poeziji, je Tone Ftičar pred začetkom manifestacije prebral par pesnikovih pesmi, vseeno pa je prireditev minila predvsem v znamenju propagandne politične manifestacije oz. nekakšnega »mitinga resnice« kamniške desnice, na kateri se je pesnika Franceta Balantiča znova zlorabilo za dosego političnih namenov tistih, ki tudi s pomočjo njegove pesniške veličine, ki mu je nihče ne oporeka, poskušajo sprevračati zgodovinska dejstva in rehabilitirati kolaboracijo in nekdanje zaprisežene sodelavce okupatorja, kar je tudi edini razlog, da preimenovanje knjižnice zbuja toliko odpora.
France Balantič je že zdavnaj napisal, da si je z glave strgal trohneče vence, ampak žal jih ni malo, ki mu jih, znova in znova, vztrajno vlečejo nazaj na glavo.
Iztok Čebašek
