Biti klovn – biti razpet med nebom in zemljo, peklom in nebesi

Nauk je nenazadnje tudi v tem, da je izkušnja onstranstva – bodisi pekla bodisi nebes – odvisna od čustev, ki jih nosiš v sebi in izžarevaš v okolico.

V ponedeljek, 10. novembra, je v kamniškem kulturnem domu potekala posebna klovnovska predstava Zavoda Bufeto, v katerem že pol stoletja nastopata dva vrhunska cirkuška ustvarjalca, Ravil in Natalia Sultanov, diplomanta Državne šole za cirkuško in gledališko umetnost v Moskvi, ki sta bodisi kot nastopajoča bodisi kot režiserja oz. mentorja sodelovala s številnimi gledališkimi ustanovami kot so SMG, MGL, SNG Opera in Balet Ljubljana, Cankarjev dom, Lutkovno gledališče Maribor, Lutkovno gledališče Ljubljana, SNG Nova Gorica, Gledališče Koper MG Ptuj itd. Tokrat sta presenetila že s samim konceptom, saj sta predstavila rezultat njune osebne razvojno-kreativne raziskave: novo formo, ki sta jo občinstvu v preteklih mesecih že večkrat pokazala ter jo predstavila tudi kot zaključek večjega projekta Mesto klovnov v okviru EPK Nova Gorica. Drugi ponedeljek v novembru je igra “pristala” v Kamniku, kjer je peščica obiskovalcev lahko ocenila kvaliteto dosedanjega dela. Predstavitev je bila izvedena na povsem solidni ravni, primerni za ustoličenje premiere.

Osamljen klovn, ki z nogo kotali zvitek časopisa, dokler ga počasi ne prižene do klopi, kjer ga razgrne in se iz neba nenadoma spusti plišast bel zajček skupaj s “časopisnim” snegom, je domiselen uvod v predstavo, ki predstavlja preplet commedie dell’arte, cirkusa, (zračnega) plesa in poetične drame. Le-ta reflektira zgodbo, ki med drugim odslikava stanje samote, odtujenosti, socialne izključenosti in iskanja pristnih stikov z ljudmi, pa četudi le s tistimi, ki so že mrtvi. Zraven klovna, ki bi prav gotovo lahko poosebljal brezdomca, boema ali možakarja, užaloščenega zavoljo smrti svoje žene, se v nekem trenutku po bližnji vrvi spusti v belo oblečeno dekle (v vlogi Ane Lekše, uveljavljene plesalke, ki se v belgijskem Leuvnu ukvarja s t. i.zračnimi tehnikami, ki se jih je pred desetletjem naučila pri plesnem mentorju Branku Potočanu), ki se kot akrobatka nekaj časa kot nekakšna velikanska snežinska vrtinči v zraku. Ko prispe do njega, ga povabi s sabo navzgor v nebo in pri tem vzbuja videz angela, ki za svoj spremstvo ne želi prejeti denarja. Ko prispe onstran, mu druga ženska (Natalia Sultanov) nadane zajčja ušesa, s katerimi zavzame povsem drugo, precej komično vlogo, s katero se več kot očitno precej hitro poistoveti.

 

Od tu naprej vstopimo v komedijo, v kateri se pojavi tudi hudiček v vlogi rock zvezdnika (igra ga Carlos Perez Aznar, španski umetnik, ki je glasbene odre zamenjal za cirkuške), ki se s starim klovnom spusti v tekmovanje, ki nazadnje preskoči v nekakšen slači poker, v katerem možakar zaradi neiznajdljivosti izgublja dele svojih oblačil. Njuno sporazumevanje temelji na čisti pantomimi in gledalec presenečeno obstane z odprimi usti, ko ugotovi, kako so številne besede v dejanskem življenju odveč, saj se vse da dogovoriti bolj ali manj s pomočjo telesne govorice pa tudi kitarskih rifov. Kako se dva zmenita na štiri oči, za nameček pa spotoma ugotovita, da sta poleg vsega še oče in sin. Duhovitost doseže vrhunec zlasti v prizorih, ko se njuna ekstatična “komunikacija” prekine s klikom na daljinec, ki ga prinese na novo odkrita “mama”. V takšnem primeru pride na svoj račun publika, zlasti tista v prvi vrsti, ki se v želji po nadaljevanju stegne po daljincu – na podoben način kot zvečer pred televizijo, preden se družina odpravi spat, le da na tem mestu slika preskoči v točko z žongliranjem treh igralcev, ki pokažejo še ostale cirkuške veščine.

Neposreden stik z občinstvom je odlika vseh predstav Zavoda Bufeto, ki se lahko pohvali s predstavami kot so Ultimativna tragedija, Jelizaveta bam, Psiček iz megle, Rdeča kapica, Lev s sivo brado, Luna na cesti, Deklica in slon, Klovna ne bo ter Platnomer – zgodba o konju. Tudi pri pričujoči predstavi je led prebit že pred uvodom, ko Natalia Sultanov z velikim nasmeškom na obrazu pričaka publiko pred odrom in vsakega posebej prisrčno nagovori, v nadaljevanju pa na duhovit način pokaže prometne znake, na katerih so posebne vrste omejitve, ki “naj” bi se jih občinstvo držalo med predstavo.

Zaključek uprizoritve je poetičen tako kot pred njim uvod – angel, ki je klovna povedel v nebesa (ali pekel, kot se pač vzame), ga na koncu spusti na zemljo, sam pa se povzpne po vrvi navzgor, medtem ko mu klovn pošilja poljube v podobi raznobarvnih milnih mehurčkov, ki se kmalu razbohotijo po vsej dvorani. Večkrat v času predstave lahko začutimo globino slovanske duše, ki se kaže zlasti v sintezi in sosledju določenih prizorov, ki gradijo dramatičen suspenz, pa tudi v žalostnem pogledu klovna, ki je za trenutek našel starša in ju v naslednjem ponovno izgubil … Vsak objem zajčka ga v mislih prenese nazaj v toplo otroštvo, ko se je lahko zavlekel v domače zavetje, vsak milni mehurček odseva prazne odseve njegove preteklosti, ki mu pred očmi izginja.

Tako kot že v prejšnjih predstavah Zavoda Bufeto, lahko tudi v tej uprizoritveni formi razberemo nekatere knjižne predloge, tokrat Franza Kafko in Henryja Millerja, ki na nek način vzpostavljata dramaturški lok, znotraj katerega so nekateri elementi še nedokončani in stvar nadaljnih improvizacij pa tudi preizkušanj v živo, katere točke bolj nasmejijo publiko in katere ostajajo brez odziva. Za dramaturške in režijske nasvete v igri Biti klovn je zadolžen Jan Zakonšek, za glasbo pa vsestranski skladatelj in glasbenik Boštjan Gombač, ki je pripravil celo paleto zvočnih podlag, od tiste najbolj tenkočutne do najbolj “hard core” varijante. Pohvaliti velja zlasti vse štiri igralce, ki so s svojimi točkami vzdrževali pozornost v več kot uro dolgi in precej zahtevni predstavi, ki vsebuje tudi elemente družbene kritike – tako kritike materializma, konzumerizma in socialne degradacije kot kritiko individualizma in opeharjenja za ceno ugleda in profita.

Nauk predstave pa je nenazadnje tudi v tem, da je izkušnja onstranstva – bodisi pekla bodisi nebes – odvisna od čustev, ki jih nosiš v sebi in izžarevaš v okolico. Karizma klovna je kompleksna kombinacija intuicije, veščin in življenjske modrosti, obenem pa ta svojevrstni vrvohodec, ki se nagiba med nebom in zemljo, nastavlja zrcalo tako gledalcu kot družbi. Saj vemo, da zrcalo nikoli ne laže, zlasti ko kaže na našo obsedenost z raznimi kliki, bodisi internetnimi bodisi televizijskimi. Zavoljo zaslonov je nenazadnje večina kamniškega občinstva ostala doma, namesto da bi preživela družinski večer v družbi klovnov, ki v svojem humorju razgaljajo do nagega tako ljudi kot družbene probleme.

Miša Gams