Naslovnica / NOVICE / Blagoslovitev kapelice v Kamniški Bistrici

Blagoslovitev kapelice v Kamniški Bistrici

V soboto, 13. junija 2015, je bila na Kopiščih v Kamniški Bistrici, ob prisotnosti in sodelovanju najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov različnih veroizpovedi, slovesno blagoslovljena spominska kapelica, katere postavitev so, ob sodelovanju in pomoči Občine Kamnik, v celoti financirali svojci črnogorskih četnikov, ki naj bi na tem mestu našli svoj grob.

Na Kopiščih, v bližini, ne sicer tajnih, vendar še ne dolgo tega zamolčanih in neoznačenih grobišč, kjer domačini, iz spoštovanja do umrlih, že sedem desetletij nočejo napravljati niti drv, niti nabirati gob, se bodo svojci pokopanih lahko odslej dostojno poklonili spominu na svoje preminule sorodnike. S tem se je izpolnila velika želja, bržčas pa tudi zaobljuba svojcev v Bistrici pokopanih črnogorskih četnikov, članov Združenja »Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović« iz Budve v Črni gori ter družine Niklanović, ki so v postavitev obeležja vložili nemalo truda in prizadevanj, samo postavitev kapelice in ureditev osrednjega dela spominskega parka, pa so, ob velikem posluhu in pomoči Občine Kamnik ter prijateljev iz Slovenije, tudi v celoti financirali.

kapelica kopisca 32

Kje točno, koliko in kdo vse so ljudje, ki so pokopani v grobiščih v bližnji okolici nove kapelice, najbrž ne bo nikoli moč natančno ugotoviti. Ocene števila preminulih, ki so v Kamniški Bistrici svojo življenjsko pot, brez poprejšnjega sojenja, končali pod streli, kot žrtve izzvanega in dolga vojna leta kopičenega maščevalnega srda, s katerim so zmagovalci obračunali s kolaboranti in simpatizerji okupatorskega ter v vojni poraženega naci-fašističnega režima, ki je tudi v krajih pod kamniškimi planinami povzročil nemalo gorja in trpljenja, se razlikujejo, nesporno pa je, da je svoje poslednje počivališče v Kamniški Bistrici našlo preveč ljudi, ki jim, ne glede na njihovo pripadnost in tudi morebitna zlodela, nihče ne more in ne sme odreči pravice do groba, kajti tudi oni so bili ljudje, očetje, bratje, sinovi, sorodniki…

kapelica kopisca 39

Na to je v svojem uvodnem nagovoru vsem zbranim opozoril tudi župan Marjan Šarec, ki je dejal:

»70 let je minilo od zmage nad fašizmom in nacizmom, končala se je druga svetovna vojna, ki je pustila trajne posledice mnogim rodovom. Milijoni pobitih, ranjenih, preseljenih, izseljenih in mučenih v taboriščih smrti in zaporih. Vse to v imenu ideologij, ki sta želeli izbrisati druge narode z obličja zemlje. Ker nasilje vedno rodi novo nasilje, je bila naša zemlja takoj po koncu vojne prepojena z novo krvjo, vloge so se zamenjale. Moramo se zavedati, da to nikakor ni slovenska posebnost, to se je dogajalo po vsej Evropi. Ne prikazujmo Slovenije v slabši luči, kot si zasluži. Državo in narod sestavljamo ljudje. Ljudje pa nismo nezmotljiva in popolna bitja in nikoli ne bomo.

Na kraju, kjer smo danes, so svojo pot končali pripadniki vojska, ki so se znašle na napačni strani zgodovine, misleč, da imajo pravo poslanstvo. Današnja slovesnost nima in ne sme imeti namena opravičevati njihovih medvojnih dejanj, jih rehabilitirati ali kakorkoli spreminjati njihovo vlogo v zgodovini. Kdor pričakuje to, so njegova pričakovanja napačna.

Danes gre za izpolnjevanje naloge biti človek. Slovenci veliko damo na urejanje grobov svojih bližnjih. To ni težko. Težje, skoraj nemogoče, pa postane vprašanje pokopavanja nasprotnika. A v Kamniku to zmoremo. Današnji dan bo zapisan v zgodovino kot dan, ko smo svojcem ubitih omogočili dostojno slovo.

Kot predstavnik mlajše generacije sem ponosen, da smo prestopili ovire, ki jih ni bilo malo. Objekt je lep, sodi v okolje, predvsem pa je soglasno sprejet od vseh sodelujočih. Občina Kamnik bo z današnjim dnem okolje, kjer smo pogledali resnici v oči in bili sposobni priznati zgodovinski madež. Sprava je čustveno dejanje, ki se ga ne da doseči z dolgimi razpravami, prisiljenimi okroglimi mizami in obtoževanjem druge strani. Sprava se je v mnogih srcih ljudi že zgodila, a so posamezniki v slovenski politiki zaradi doseganja kratkovidnih ciljev vse pokvarili. Sprava je postala zlorabljen pojem. Leta 1990 sta si v roke segla Milan Kučan in Alojzij Šuštar. Zmogla sta to, kajti vedela sta, da nihče ni brez greha. Velik zgled za današnjo politiko.

Lahko bi veliko govoril o težavah, trudu in zaslugah posameznikov, a ne bom. Objekt, ki stoji na tem mestu, govori sam zase. Zahvaljujem se vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri izvedbi obeležja in s svojim znanjem, voljo, predvsem pa finančnimi sredstvi omogočili ekumensko srečanje in pietetno dejanje. Zavedajmo se preteklosti, dobrih in slabih stvari, a delujmo za prihodnost. Predvsem se trudimo za mir, kajti vojna zbudi v človeku najslabše nagone. Naj nikoli več ne pride do tega, da bi brat moril brata v imenu tujih ideologij in interesov.«,.

S svojim govorom je župan Marjan Šarec že na samem začetku slovesnosti, utemeljeno in dobrodošlo, navzlic manjšemu polglasnemu negodovanju nekaterih posameznikov skritih v senci dreves, odločno postavil temelje in namen slovesnosti ter v kali zatrl poizkuse nekaterih iz domačega političnega okolja, ki so že v pripravljalnem obdobju na slovesnost in postavitev kapelice, tudi na precejšnje ogorčenje črnogorskih predstavnikov, slovesnost poskušali izrabiti za politično manifestacijo, osebno in politično promocijo, nikdar končano obračunavanje s preteklim režimom ter, kot smo, žal, že vajeni ob podobnih priložnostih, tudi za vse manj prikrito opravičevanje in rehabilitacijo kolaborantstva.

Žal je mestoma v tem duhu je izzvenel govor naslednjega govornika, predsednika društva Demos na Kamniškem, ki je, razen visokim cerkvenim dostojanstvenikom in predstavnikom politike, še posebej prisrčen pozdrav, bržčas povsem izven protokola, namenil tudi prisotnemu Urošu Šušteršiču, zadnjemu slovenskemu četniku in leta 2007 proglašenemu vojvodi slovenskih četnikov.

kapelica kopisca 41

V svojem govoru je mag. Igor Podbrežnik, med drugim, povedal:

»Današnje stanje duha v naši državi je žal še kako povezano z dogodki med drugo svetovno vojno in še posebej z dogodki, ki so sledili v dneh takoj po njenem koncu. Danes vemo, da so se takrat zgodili zločini revolucionarne strani, ki jo je vodila najbolj zavržena sla po ubijanju vseh njenih nasprotnikov. Tudi tistih, ki bi nasprotniki morda postali šele v neki daljni prihodnosti. Šlo je za utrjevanje revolucionarne oblasti, ki se še danes skuša prikazati kot maščevanje poražencem v državljanski vojni, a se je žal takšno utrjevanje oblasti za slovenski narod končalo kot izguba številnih dragocenih življenj po koncu vojne leta 1945.

Smo v globoki krizi vrednot, ki bi nas morale kot narod in posameznike združevati. To se nam je zgodilo, ker so več stotisočim žrtvam nerazumnega revolucionarnega divjanja odrekli pravico do groba. Odrekanje pravice do groba pa je zavržno dejanje, ki žali dostojanstvo posameznika in skupnosti, zato kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod. Naša rana je tako globoka, da je komajda moč še zaznavati njeno usodnost. Krivda pa ne bremeni samo tistih, ki so morili ter umorjene desetletja zamolčali; pač pa tudi nas vse, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir.« (Nadaljevanje govora mag. Igorja Podbrežnika, ki je izzvenel kot nekakšen epp kamniškega para-političnega društva Demos na Kamniškem, si lahko, skupaj z ostalimi celotnimi govori, prenesete in preberete v priponki.)

kapelica kopisca 1

Nekoliko bolj spravljiv je bil v svojem govoru msgr. Stane Zore, Ljubljanski nadškof in metropolit, ki je, med drugim, dejal:

»Sveto znamenje na tem in na vseh drugih grobiščih, ki še čakajo nanj, je eden od korakov, s katerimi tem grobiščem in mrtvim v njih vračamo besedo, ki jim je bila z zamolčano in zatajeno smrtjo vzeta. Ta beseda bo nujno pripeljala do resnice, resnica pa bo klicala po pravičnosti. Zadnje dejanje teh korakov bo sprava, ki bo zacelila bolečo razdeljenost našega in drugih prizadetih narodov.

Mi pa moramo, spoštovani bratje in sestre, istočasno stopiti na pot odpuščanja. Odpuščanje je namreč nujno potrebno, če hočemo brez sovraštva hoditi po poti resnice in pravičnosti. Trdno sem namreč prepričan, da je velika večina na tem mestu in povsod drugod, kjer so jih morili, umirala z mislijo na Boga in njegovo usmiljenje. Na Boga in njegovo usmiljenje pa ne moreš misliti s sovraštvom in maščevanjem v srcu. V spoštovanju njihove smrti tudi mi stojimo ob njihovem grobišču z mislijo na Boga in njegovo usmiljenje.«

kapelica kopisca 15

Msgr. dr. Amfilohije Radović, cetinjski nadškof in črnogorsko-primorski metropolit, je v svojem govoru, s pomočjo biblijsko-literarnih metafor metaforami prizorišče primerjal z Golgoto, opozoril na brezbožnost destruktivnega sovraščtva in svoj govor zaključil z besedami:

»Danes so poraženi ne samo tisti, ki so pred sedemdesetimi leti krenili na to pot brez povratka, ampak tudi tisti, ki so jih neusmiljeno preganjali samo zato, da so jih preganjali in uničevali, in so tukaj v Sloveniji napolnili preko šeststo množičnih grobišč, in to po koncu druge svetovne vojne.

Ta spominska kapela na tem križevem potu (Via Crucis), na kraju Golgote, in molitveni obred, ki ga izvajamo, sta poziv potomcem tako levega in desnega razbojnika glede na krvave Kristusove rane in tukaj nedolžno umrlih za njegovo ime tako k streznitvi in ozdravljenju vseh brez razlike od mračnega podzemlja kajnovskega bratomornega sindroma te grešne protibožje usode, ne samo našega, ampak celotnega človeškega rodu.

Zaradi slepila te in take duhovne in duševne pomračitve zavesti in brezumja pozaba zla in zločinov ne more biti zdravilo. Resnično zdravilo sta le prebujena zavest in globoko spoznanje in priznanje, da ni ničesar svetejše in pomembnejše, ne na nebu ne na zemlji, od Golgotske ljubezni, ki se žrtvuje za življenje ljudi, in od človeka brata, saj nam je vsak človek brat in večni sobrat.

Te večne resnice in spoznanja ni mogoče doseči brez kesanja, brez vzajemnega odpuščanja in pomiritve vseh. Prav tako tudi brez vsečloveške izkušnje pridobljenega vedenja, da zlo in sovraštvo nikoli nista nikomur prinesla dobrega in še vedno ne prinašata – tako na osebni kakor tudi na splošni ljudski ravni.”

kapelica kopisca 22

Kot slavnostni govornik je spregovoril enaindevetdeset letni, Vlado Niklanović, ki se je v svojem dolgem govoru ganjeno zahvalil vsem prisotnim, nato pa opisal kalvarijo četniških enot, ki jim je pripadal, in kako je uspel preživeti morijo:

»Drugi dan taborjenja v bližini mesta Kamnik je v poznih popoldanskih urah prišla tretja partizanska divizija pod poveljstvom generala Sava Burića in takoj obkolila naše taborišče. Niso izgubljali časa, ampak so takoj poklicali sedemdeset ljudi. Te so izločili, ostale pa so nas pod močno stražo odvedli v Kamnik na prostor stare tovarne Titan, obdan z bodečo žico. Ko je bila naša kolona na poti proti Kamniku oddaljena do tri kilometre, smo zaslišali rafale mitraljeza iz smeri, od koder smo odšli, in takoj smo vedeli, da so sedemdeset poklicanih po kratkem postopku brez sodišča in pravice likvidirali.

Področje stare tovarne, kamor so nas privedli, je bilo, verjamem, zapolnjeno še z drugimi skupinami, ker se je tu znašlo tri ali celo več tisoč »sovražnikov«, kakor so nas imenovali.

Naslednje jutro so prišli politični komisarji, da opravijo popis: priimek, ime in leto rojstva. Takoj, ko so bili seznami izdelani, so ukazali, da se ločijo vsi stari do 20 let, vsi čez 20 let pa ostanejo. Ker sem že bil v 21. letu, sem ostal s svojima starejšima bratoma Mitrom in Tomom. K meni je prišel brat Tomo, me dregnil in rekel, naj grem za Dušanom, da ne bo sam. Jaz sem čisto brez premisleka, da bi rešil svojo glavo, odšel k bratu Dušanu in ostal z njim.«

kapelica kopisca 23

V imenu Združenja Otkričemo Istinu se je vsem prisotnim, še posebej pa tistim, ki so jim kakorkoli pomagali pri postavitvi spominske kapelice, zahvalil Krsto Niklanović, ki se je zahvalil z besedami:

»Spoštovane gospe in gospodje! Tu smo danes na mestu tragedije, ki so jo povzročili vojna in revolucija, časi zla in zle ideologije, za kar prosimo Boga, da se ne bi nikoli ponovilo kjerkoli na svetu. In tukaj smo, kot smo sramežljivo obljubljali 16. 7. 2005, ko se je po šestih desetletjih molka zgodil prvi pogreb – »parastos žrtvam« – tukaj in drugje v slovenskih gozdovih, da se bomo čez deset let spet našli tukaj pred marmorjem, kakršnega živi postavljajo mrtvim. Tokrat prirejamo pogreb žrtvam tega nerazumnega časa pred skromno spominsko kapelo, ki jo je zgradilo naše združenje, ki nosi ime mojega pokojnega očeta Dušana, ki je bil z bratom Vladom kakor tudi z dr. Čedom Vukmanovićem eden od glavnih iniciatorjev. Globoko je verjel, da bo ob sodelovanju s slovenskimi prijatelji, tistimi iz vlade in tistimi iz nevladnega sektorja, uspel brez pompa, velikih besed, ki jih ni maral, brez kakršnegakoli revanšizma in želje, da se nad grobovi dela revizija zgodovine, dostojno obeležiti grobišča. Da se končno, po sedemdesetih letih, pred tem obeležjem prižgejo sveče tistim, ki počivajo v tej in drugih jamah Slovenije. Njegovo zadnjo željo smo izpolnili mi, njegovi najbližji, s srčno pomočjo ostalih potomcev žrtev iz črnogorsko-primorske metropolije, ki je že od začetka te, recimo ji akcije, bila z nami in nam velikodušno pomagala, da se na pravi način oddolžimo žrtvam, in seveda spoštovanih in dragih ljudi iz Slovenije, brez katerih se to ne bi moglo narediti.«

kapelica kopisca 11

 

Obred blagoslovitve so družno opravili ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore, cetinjski nadškof in črnogorsko-primorski metropolit dr. Amfilohije Radović in škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji gospod Geza Filo.

kapelica kopisca 47

 

Kulturni program slovesnosti ob blagoslovu spominske kapelice, ki se jo je udeležilo kakih tristo prisotnih, sta z vezno besedo povezala Marjeta Humar in Tone Ftičar, s pesmijo, pa je slovesnost pospremil Mešani pevski zbor Odmev Kamnik.

kapelica kopisca 19

Med samo slovesnostjo je msgr. dr. Amfilohije Radović, cetinjski nadškof in črnogorsko-primorski metropolit, v zahvalo vsem, ki so najbolj pomagali pri postavitvi spominske kapelice, podelil tudi najvišja priznanja cetinjske nadškofije, pri čemer, pa ne moremo spregledati tega, da med prejemniki visokih odlikovanj ni bilo nikogar izmed tistih, ki si utegnejo tudi v prihodnje še naprej pripisovati največje zasluge, da so pokopani v Kamniški Bistrici končno dobili spominsko obeležje, ob katerem se bodo svojci pokopanih lahko dostojno poklonili njihovemu spominu.

 

Priloga: Blagoslov kapelice_brošura