Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Mnogo otrok in mladine je odpotovalo preko plank; nekateri malo bliže, drugi so ostali v delovnem tempu – malce starejši, ki jim študentska napotnica nadomešča žepnino – tretji so ostali doma in četrti v tej kombinaciji so se odločili, da »podležejo« vabilu in se udeležijo delavnice v tistem čudnem svetu, kjer je vedno vse prav.
Pot nas je vodila do ateljeja Narobe svet, kjer nam je gostiteljica Mojca Žalik namesto glinenih vrčkov tokrat pod nos pomolila kar steklene.
Da ne bi ostali prazni, je mojstrica (gline, drugače) pokazala, kako se vanje vlije vosek. Ko (še pred vlivanjem sicer) temu dodaš še povoskano vrvico, ki ji strokovnjaki porečejo stenjJ, dobiš pravo, pravcato svečo! Da bi barva ne sledila barvi snega, smo jo že po prazničnem običaju obarvali z lepo rdečo. Barvo ljubezni, upanja in povezanosti.
Zadnje dodajamo sami, ker – po dogajanju sodeč – tako na ljudi deluje.
Skoraj obredno je potekalo srečanje. V smehu, pogovoru, izmenjavi pogledov, izkušenj, zgodb.
Ko nam je Mojca za pokušino ponudila čebelji vosek in pokazala, kako se iz njega oblikuje sveča, je povsem spontano, ne da bi načrtovali, prišlo do izmenjave znanja med generacijami.
Tako daleč, da smo v družbo priklicali še Mojčinega dedka. Ta je imel čebele, in da bi slednje naokrog ne letale brez cilja in doma, tudi čebelnjak, seve!
Mojčin dedek je bil z nami seveda le v zgodbi. In čebele, ki jih že davno ni več, v zgodbi živijo naprej. Skupaj z satjem in medom, ki iz njega priteče.
Izvedeli smo, kako. Kako nastanejo še pred tem satnice in čemu. Kakšen med je najboljši in čemu ga nikakor ne pregrevamo. Ker le tak(o) služi našemu zdravju. In če čebele pikajo čebelarja? Piči čebela »kar tako«? Žival se običajno le brani. Tako tudi čebele. In ne pikajo »kar tako, v en dan«. Čebelarji se jih ubranijo z dimom, ko posežejo v njihovo »gnezdo«, če in ko je to potrebno.
In mi, tukaj in zdaj, smo občutili vosek na rokah, začutili blažilno-zdravilni učinek njegove teksture na rokah, se poslužili še aromaterapije, ko smo z voskom oplemenitene roke približali nosu..
In na koncu se je razveselilo še oko, ko je ugledalo končne izdelke.
Te bodo naši ustvarjalci lahko prišli iskat v prihodnjih dneh, ko se vosek trdno poleže po prostornini kozarčkov…
Da bi dan prehitro ne minil, smo korak, ko smo zapustili prijazni atelje, usmerili proti Domu starejših občanov Kamnik. Tam smo obiskali Miho, dolgoletnega obiskovalca Dnevne sobe.
V letih pred nesrečo je kot upokojenec redno prihajal na obisk, popil kavo in (običajno v smehu) pomodroval, nato pa je s poškodovano roko pristal tam, kjer mu le-to nadomestijo, kolikor se le da, drugi, s svojo pomočjo. V DSO.
Darilca, ki so jih naši Dnevnosobci naredili kar sami, s(m)o srečno predali veselo presenečenemu Mihi. Z nami je podelil utrinke svojega življenja, ki niso bili vedno lahki, ne lepi. A s smehom in dobro voljo se marsikaj premaga. Z ljudmi, ki znajo in so voljni prisluhniti, še lažje.
Tako smo ugotavljali, ko smo zapuščali dom tistih, ki so v letih življenja doživeli že toliko, veliko … Od njih se učimo. In oni od nas. Še vedno.
Generacije stopajo, stopamo z roko v roki.
Tako je prav. Tako bi moralo biti. Ker…redki se modri rodijo. In ni nujno, da moder umreš.
Ko si dajemo in izmenjamo, modrina neba …v koščkih…zaide tja, kjer je duša doma. Tam nekje (z)raste, če je po sreči, še sreča.
Lepo je, kot pravijo, srečo deliti. Mi pravimo, da to prav lepo drži.
Da se k Mihu še vrnemo.
Lepe praznike vsem, naj se tudi vas drži sreča; zdravje, pravijo, pride tudi z njo.
Vse lepo!
Vaši Dnevnosobci
(mulke in mulčki iz Dnevne sobe)
Kartini Djalil,
Društvo Makadam Kamnik, MCDA Dnevna soba
