Naslovnica / ŠPORT / Challenge Gran Canarija: Ko misliš, da veš vse, pa ne veš nič

Challenge Gran Canarija: Ko misliš, da veš vse, pa ne veš nič

Predlanska, pozno aprilska tekma na Gran Canariji, v zalivu Amadores, se je razpletla sanjsko. Vreme je služilo, pred tekmo in po njej, morje je bilo toplo, vreme še bolj in res sva uživala, ves čas. Že po plavanju sem čutil, da mi gre dobro in prvo mesto sem z dobro kronometrsko vožnjo, z lahkoto ohranil tudi na teku in zmagal za ca. 10 minut.

Predlanska, pozno aprilska tekma na Gran Canariji, v zalivu Amadores, se je razpletla sanjsko. Vreme je služilo, pred tekmo in po njej, morje je bilo toplo, vreme še bolj in res sva uživala, ves čas. Že po plavanju sem čutil, da mi gre dobro in prvo mesto sem z dobro kronometrsko vožnjo, z lahkoto ohranil tudi na teku in zmagal za ca. 10 minut.

Seveda je bila logična tudi prijava za 2019, saj progo sem poznal, kljub temu da je kolesarska izredno tehnična in zaradi močnega vetra in 1200 višincev, tudi zahtevna. Prijavila sva se v isti apartma, v istem zalivu.

Logično je lanska tekma zaradi Covida odpadla, organizatorji pa so mi ponudili prenos štartnine in hotelske rezervacije v letošnje leto. Vse skupaj sem potrdil in pred dnevi sva odpotovala. Ker imam letos stalne težave s stegensko mišico in ker zaradi vremena, pa tudi službenih obveznosti, tudi kolesarski trening ni bil optimalen, sem tekmo vzel kot resen trening za junijsko evropsko in avgustovsko svetovno prvenstvo. Ker niti enega treninga nisem opravil na kronometrskem kolesu je šel z menoj pač “cestar,” zavedajoč se, da bo zaradi slabše aerodinamike izgubljenih kar nekaj minut.

 

V četrtek zvečer in polovico petka smo se trudili, da smo sestavili razdrto cestno kolo, v soboto zjutraj, na dan tekme, pa so bile težave pozabljene, saj nas je pozdravilo sonce, prijazno in prav nič nervozno. Odplaval sem v svojem tempu, 1.41 za sto metrov in pričel s kolesarjenjem. Ni mi šlo slabo, a zagotovo je bila to moja prva in zadnja polovička, prevožena s cestnim kolesom. Razliko med njim in kronometrskim kolesom sem opazoval vse ravninske in vse spustaške odseke. Fantje so leteli mimo mene kot rakete, seveda pa   razliki v kolesu lahko dodam tudi razliko v letih.

Prehod na 21 km teka v vročem vremenu ni bil ravno pravljica, a trpeli smo vsi. Pa tudi malo uživali, saj je proga ves čas potekala ob morju, navijačev ob progi pa je bilo tudi  veliko. Še posebej sem si zapomnil skupino fantov, ki so na vsakem obratu tulili Roooomsak in poplesavali v ritmu.

Končni rezultat je bil dober, tretje mesto v kategoriji, “svetlobno leto” za zmagovalcem in le nekaj minutk za drugouvrščenim, ki bi bil lahko “moj,” če bi ga bil letos vajen in če bi tekmoval s kronometrskim kolesom.

Vseeno, vrnitev v tekmovalni ritem je bila luštna in na tekmi sem užival, kljub bolečinam in zavedanju da vsako leto nisem hitrejši.

Matic Romšak