Naslovnica / NOVICE / “Domobranska knjižnica Kamnik”

“Domobranska knjižnica Kamnik”

Matična knjižnica Kamnik se je pred dnevi, z odlokom, ki so ga obravnavali, sprejeli in potrdili svetniki občin Kamnik in Komenda, iz Matične knjižnice Kamnik, preimenovala v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. Vse lepo in prav, ampak poimenovanje knjižnice po častniku kolaborantskih domobranskih enot, ki je aktivno sodeloval z okupacijsko vojsko naci-fašističnega zavezništva, ki je v času okupacije načrtno uničila okrog 2 milijona in pol slovenskih knjig, je politična perverzija posameznikov in lokalnih purgarsko-klerofašističnih krogov, ki že vrsto let, na različne načine, pod krinko demokracije, sprave, humanizma in kdo ve še kakšnih, bržčas za lase ostriženih gestapovskih namiguš privlečenih argumentov, poskušajo rehabilitirati svojo izdajalsko žlahto.

Matična knjižnica Kamnik je javni zavod katerega dobro delovanje je nedvomno v interesu vseh prebivalcev občin Kamnik in Komenda, saj gre nenazadnje za eno izmed najpomembnejših kulturnih ustanov, ki iz proračunov obeh občin vsako leto, za svoje nemoteno delovanje, prejme tudi zajetno mošnjo davkoplačevalskega denarja. Zato bi morale biti vse bistvene spremembe, kamor zagotovo sodi tudi preimenovanje knjižnice, predmet širše javne razprave, javnosti pa bi morala biti dana možnost, da posreduje svoje predloge. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker tovrstna igračkanja z imeni precej stanejo.

Zastarel odlok

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Matična knjižnica Kamnik je bil, spričo sprememb zakonodaje na področju knjižničarstva, zastarel, zaradi česar naj bi bil zastarel tudi naziv knjižnice. V obrazložitvi predloga je bilo v občinskem gradivu zapisano: »Odlok je potrebno uskladiti z veljavno zakonodajo, predpisi, obenem pa se z novim aktom zaradi zastarelosti naziva knjižnice spreminja tudi uradni naziv knjižnice.«1 Spričo navedenega se je z novim predlogom, ki so ga svetniki obeh občin dokaj nekritično obravnavali in sprejeli v dveh obravnavah, knjižnica preimenovala v “Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik”, in sicer na domnevno pobudo iz vrst civilne družbe, ki naj bi imela, po navedbah gradiva, širšo podporo v kamniški strokovni in kulturniški javnosti, od koder naj bi pobuda izhajala. Mar res?

Preimenovanje brez zbiranja predlogov in javne razprave

Je kdo izmed vas, Kamničanke in Kamničani, obiskovalci knjižnice, predstavniki civilne družbe, kulturnikov, strokovnjakov in davkoplačevalcev… , pred preimenovanjem knjižnice, morda kje zasledil javni poziv za zbiranje predlogov za preimenovanje knjižnice? Sam ga nisem, četudi bi bilo, glede na to, da je knjižnica javni zavod splošnega interesa, ki se financira iz davkoplačevalskega denarja vseh občanov, kaj takšnega, že iz same spodobnosti, oziroma t.i. demokratičnega dialoga, najbrž pričakovati, mar ne?

Ampak ne, (fantomski) predlog »civilne družbe«, na katerega se sklicuje občinsko gradivo, je očitno nastal nekje pod umazano mizo kamniškega političnega kupčkanja, kjer so posamezniki, daleč od oči in ušes javnosti, uspeli izkoristiti ter uveljaviti svojo trenutno politično moč, kar preimenovanju knjižnice, poleg vsega ostalega, daje najmanj neugleden, če že ne prav nemaren pečat sebično-zapečkarskega politikantstva, hkrati pa na konkreten način razgalja politično majhnost in zaplankano prevzetnost tistih, ki so vse skupaj zakuhali, dasiravno imajo radi, še posebej pred volitvami, ali takrat, ko so mnenja, da se jim godi neka namišljena krivica, polna usta demokratičnih prežvečkov.

Fantomski predlog »civilne družbe«

Zakaj? Kdorkoli izmed vas je kadarkoli podajal kako pobudo, prošnjo ali vlogo na občini ve, da so vsi tovrstni postopki skrbno zabeleženi, oz. se odvijajo po nekem določenem protokolu. Nenazadnje že zaradi tega, da se s tem prepreči možnost, da bi se stvari založile, pozabile, ali, kot se včasih tudi rado primeri, izgubile. Ampak v tem primeru se je (pred)postopek preimenovanja vodil zgolj na podlagi nekakšne fantomske, neobstoječe pobude neznanih oz. neimenovanih predstavnikov »civilne družbe«.

V želji po posredovanju kar najbolj izčrpne informacije o tem, kako je sploh prišlo do preimenovanja, sem Občino Kamnik že pred časom zaprosil, da posreduje kopijo predloga »civilne družbe« za preimenovanje knjižnice, ampak, glej ga zlomka, formalne oz. pisne pobude, pred samo uvedbo postopka spremembe preimenovanja knjižnice, sploh ni bilo.

Nenavadna pot pobude

No, nekakšna pobuda, ki naj bi bila povod oz. osnova za preimenovanje knjižnice, zdaj sicer celo obstaja, vendar ima »manjšo lepotno pomanjkljivost«, saj je nastala in prišla na občino naknadno, šele po tistem, ko je Občinski svet Občine Kamnik predlog spremembe odloka že obravnaval v prvem branju, dasiravno je bilo v gradivu, ki so ga prejeli svetniki pred prvim branjem, zapisano: »Pobuda prihaja iz civilne družbe in ima širšo podporo v kamniški strokovni in kulturniški javnosti, od koder izhaja.«.

Očitno je bila skepsa svetnika Goluboviča nad nepreglednim postopkom preimenovanja povod, da so se »predlagatelji« oz. »civilni družbeniki« zganili in naknadno sestavili ter vložili nekakšno formalno pobudo2 (glej video prilogo), ki pa je, glede na to, da je nepodpisana, zgolj nekakšen anonimen pamflet, kajti očitno je, da se »predlagatelji« pod dokument, iz neznanih razlogov, ne želijo oz. ne upajo podpisati. Vseeno pa je takšna “anonimka” očitno dovolj, da se sproži postopek preimenovanja javne ustanove kakršna je knjižnica.

Predlagatelji se skrivajo

Iz pobude namreč ni moč razbrati niti morebitnega pošiljatelja, niti vlagatelja pobude, kar je, milo rečeno, precej nenavadno in kar zgolj še dodatno potrjuje domneve, da je šlo, še posebej glede na datum nastanka pobude, pri preimenovanju knjižnice za zakulisno in pritlehno politikantsko kuhinjo posameznikov s t.i. kamniške desnice, ki so se s koalicijsko pogodbo uspeli trdno prikorititi na občino in v občinsko upravo ter ob tem izkoristiti velikodušno podporo svojih koalicijskih partnerjev.

Glede na to, da »formalna« pobuda ni podpisana, čeprav vsebinsko operira z nekaterimi imeni posameznikov in organizacij, se ob vsem skupaj poraja tudi dvom, ali se vsi, ki jih pobuda omenja, s pobudo sploh strinjajo, oziroma, ali so njeni podporniki, ne da bi za to sploh vedeli.

Na koncu anonimne pobude je namreč dostavek, ki se glasi: »Ob informaciji o spremembi odloka in imena dosedanje knjižnice Kamnik je bila pobuda za preimenovanje posredovana vodstvu občinskega odbora Nove Slovenije. Kljub vložitvi pobude na svetniško skupino ene od političnih strank v Občinskem svetu Občine je pomembno poudariti, da predlagatelji niso vsi člani te stranke in da gre torej za civilno in strokovno odločitev ter pobudo. Na izrecno zahtevo članov občinskega sveta bodo predlagatelji pobude, ob vsem dolžnem spoštovanju varovanja osebnih podatkov, predstavljeni članom Občinskega sveta.«

Kako, prosim? Mar si zdaj lokalne stranke, v tem primeru NSi Kamnik, lastijo pravico, da se pobude, namesto na Občino Kamnik, vlagajo kar njim? Iz napisanega bi namreč lahko sklepali, da se odslej pobud, za katere bi želeli, da uspejo, ne vlaga več, kot je to običajno, na naslov Občine Kamnik, ampak kar na naslov vodstva NSi, ki je očitno prevzelo naloge občinskega vložišča.

Sicer si »neznani pobudniki«, nekako po Pilatovsko, umivajo roke, češ da predlagatelji niso vsi člani te stranke, kar pa bi utegnilo pomeniti tudi to, da so posamezniki, skrivajoč se za anonimnostjo organizacij, sočasno zlorabili, ne le (nepodpisanih) imen navedenih v »pobudi«, ampak tudi stranko?

Podžupan Matej Slapar (NSi), ki naj bi, kot smo uspeli razvozlati, na Občini Kamnik nekako vodil cel postopek, se je na konkretna vprašanja v zvezi s predpostopkom in javnim zbiranjem predlogov, ki ga ni bilo, sicer želel izmotati, da je bilo preimenovanje knjižnice plod nekakšne ustne pobude in predmet dogovora koalicije, kar pa je, milo rečeno, kljub temu, da ima koalicija premoč v Svetu občine, povsem nesprejemljivo in v nasprotju z vsemi demokratičnimi načeli, kajti koalicija si, ne glede na to, da ima v Občinskem svetu večino, zagotovo ne more in ne sme jemati pravice izključevanja javnosti in javne razprave. Lahko pa koalicijski svetniki in svetnice, po javni razpravi, odločajo med različnimi predlogi in glasujejo, kot radi pravijo, po svoji (politični) vesti, če jo seveda sploh imajo.

Pismo Danila Turka.

Pismo Danila Turka.

Neskladje datumov

Spričo številnih nejasnosti v zvezi s preimenovanjem knjižnice, sem na Občino Kamnik, po elektronski pošti naslovil vrsto vprašanj, na katera sem dobili nepopolne odgovore (glej nadaljevanje prispevka spodaj), predvsem v delu, ki se nanaša na predlog in predlagatelje. Priloženo je bilo namreč zgolj pismo, ki ga je nekdanji predsednik Danilo Turk, novembra leta 2008, poslal direktorici knjižnice Bredi Podbrežnik Vukmir. Zato sem, 29. aprila 2015 dopoldne, Občino Kamnik zaprosili tudi za kopijo predloga, na katerega se sklicuje občinsko gradivo, in sicer v obliki, kot je bil predlog vložen.

Z Občine Kamnik so istega dne, ob 17:10 posredovali odgovor, ki mu je bil priložen dokument z domnevnim predlogom (v .pdf obliki), ki je bil, kot je razvidno iz lastnosti dokumenta, ustvarjen istega dne popoldne (16:42), kot avtor dokumenta, pa je naveden Igor_P. (glej sliko)

Ker je bil priloženi dokument precej nenavaden, saj ni vseboval niti datuma uradnega prejetja, kar je zgolj poglobilo sum, da dokument, ki so ga na Občini priložili odgovoru, ni avtentičen, sem zahteval fizični vpogled v spis. Ob prvem ogledu dokumentacije, ki se je nahajala v pisarni, za primer zadolžene višje svetovalke Lilijane Juhart Mastikosa, je bil prisoten tudi podžupan Matej Slapar, ki je bil, ob mojem nadležnem zanimanju in brskanju po podatkih, vidno v zadregi, hkrati pa celega predpostopka ni znal zadovoljivo pojasniti, oz. se je izgovarjal na dogovor koalicije.

pobuda

Kopija pobude, kot smo jo, po elektronski pošti, prejeli v uredništvo portala kamnik.info.

Ob tem ogledu, po prvomajskih praznikih, se je v mapi nahajal natisnjen identičen dokument, kot sem ga prejel po pošti, le da je bil, tako kot prejeti, brez kakršnih koli dodatnih oznak, ki bi lahko pojasnjevala njegov vir in prejetje. Žal ob prvem ogledu dokumenta nisem dokumentiral.

Ob ponovnem, nedavnem ogledu (27. 5.) dokumenta oz. mape, ki sem ga, zaradi ponovnega preverjanja informacij, opravil ob prisotnosti direktorja občinske uprave Ivana Kende, župana Marjana Šarca ter tudi podžupana Mateja Slaparja, pa se je v mapi nahajal dokument, ki je datiran s 13. marcem 2015 (glej sliko).

Kot že rečeno, dokument, ki mi je bil posredovan 29. aprila ni bil skeniran, kot datum njegovega nastanka, pa je v lastnostih naveden 29. april 2015, zato se nehote poraja domneva, da je nekdo, bodisi ponaredil datum prejetja, bodisi, iz neznanih razlogov, ki jih na občini nekako niso znali pojasniti, priložil neavtentičen dokument. Kakšen je motiv, da odgovoru Občine Kamnik, ki je bil poslan z elektronskega naslova občinske predstavnice za stike z javnostmi Janje Zorman Macura, ki je bila v tistem času na dopustu, ni bil priložen izvirni dokument, ni povsem jasno, vsekakor pa vse skupaj le še poglablja dvome v korektnost celega postopka preimenovanja kamniške knjižnice.

pobuda-obcina

Kopija pobude, kot jo hranijo v dokumentaciji Občine Kamnik.

lastonosti-pobude

Lastnosti pobude za preimenovanje MKK.

Sicer obstaja možnost, da je občinski pošiljatelj dokumenta, le-tega pred pošiljanjem pretvoril iz ene oblike v drugo, kar pa je nenavadno, saj je bil dokument zahtevan v obliki, kot je bil prejet, medtem ko s priloženega dokumenta ni mogoče razbrati ne datuma prejetja, ne vlagatelja oz. pošiljatelja, predvsem pa je dokument, kot že rečeno, nepodpisan.

Celotne zmešnjave z datiranjem pobude podžupan Matej Slapar, ki je vse skupaj nekako tudi vodil, ni znal, ali hotel prepričljivo pojasniti, je pa mnenja, da je bil cel postopek voden povsem korektno in da je zanj pripravljen prevzeti vso odgovornost.

Če bi na vložišču Občine Kamnik pobudo prejeli po elektronski pošti, potem bi moral biti del dokumenta tudi spremni dopis iz katerega bi bilo moč razbrati vsaj pošiljatelja, tako pa izgleda, da je bil dokument očitno natisnjen in vložen osebno ter v fizični obliki. To po drugi strani pomeni, da Občina Kamnik dokumenta nima v digitalni obliki ter ga zaradi tega, bodisi niso mogli pretvoriti iz ene elektronske oblike v drugo, kar zgolj še bolj poglablja sum, da s predlogom pobude ni vse v najlepšem redu, bodisi da z le-tem razpolagajo, vendar je nekdo na vsak način želel prikriti identiteto vlagatelja.

Domnevo, da gre pri pobudi preimenovanja pravzaprav za nekakšen “falsifikat”, na svoj način potrjuje tudi dejstvo, da dokument ni bil priložen kot priloga gradiva v 2. branju, čeprav naj bi bil prav v ta namen tudi narejen.

Politična kuhinja kamniške NSi

Da bi preveril avtentičnost dokumenta, sem poklical Igorja Podbrežnika, ki naj bi bil, po podatkih iz lastnosti dokumenta, avtor oz. pisec pobude, kar je, razen različnih govoric in namigovanj, edina oprijemljiva sled, ki vodi do t.i. “civilne družbe” oz. predlagateljev. Igor Podbrežnik, predsednik Društva DEMOS na Kamniškem, ki je ena izmed organizacij navedena v pobudi, je potrdil, da je avtor oz. pisec dokumenta, ki ga je napisal, po njegovih besedah, izključno zaradi tega, ker Marjeta Humar, spričo številnih obveznosti, v tistem času ni imela časa. Dokumenta oz. pobude pa, kot je dejal v telefonskem pogovoru, ni poslal na Občino Kamnik, ampak jo je poslal tajniku NSi Primožu Zupanu. Sam dokument naj bi nastal 13. marca 2015, kar je Podbrežnik podkrepil tudi s kopijo izvirnika.

Kljub temu, da je pisec »formalne« pobude, je Igor Podbrežnik dejal, da naj s samim preimenovanjem knjižnice ne bi imel nič, saj naj bi bil to, po njegovih besedah, projekt Mateja Tonina, sam pa naj bi s pisanjem predloga, kot že rečeno, zgolj pomagal Humarjevi.

Iz vsega skupaj lahko torej utemeljeno sklepamo, da so bili pobudniki preimenovanja knjižnice v bistvu posamezniki, ki so, bodisi člani, bodisi tesno povezani s kamniško NSi, ki je, ob blagoslovu in podpori svoje koalicijske partnerice Liste Marjana Šarca, pod mizo uspela izpeljati (pred)postopek preimenovanja knjižnice brez poprejšnje javne razprave in morebitnega zbiranja drugih predlogov. Zato precejšnja mera odgovornosti za vse skupaj pade tudi na pleča župana Marjana Šarca, ki je bil z vsem skupaj seznanjen, vendar načinu na kakršnega je njegova koalicijska partnerica izvedla (pred)postopek ni nasprotoval. Kot je dejal, preimenovanju ni nasprotoval in se v sam postopek ni vmešaval, ampak je zahteval le, da NSi pridobi vsa potrebna soglasja in pripravi gradiva za obravnavo na Občinskem svetu. V olajševalno okoliščino bi mu lahko šteli le to, da se je večina kolobocije odvijala v času, ko je bil župan bolniško odsoten.

Skratka, prava politična kuhinja, ki je, ne glede na to, da je predlog preimenovanja dobil podporo obeh občinskih svetov, skregana z vsemi običajnimi demokratičnimi normami, kar pa vpleteni poskušajo na vsak način zanikati. Tudi Matej Tonin, ki je v neformalnem pogovoru ob naključnem srečanju dejal, da se ne more strinjati s tem, da je bil postopek izpeljan nedemokratično, saj sta ga dvakrat obravnavala dva občinska sveta, hkrati pa dodal tudi, da pa je res, da je lik Franceta Balantiča morda lahko tudi sporen, saj gre za precej kontroverzno osebo.

zaziganje knjig

Fašisti in nacisti so imeli grdo navado zažiganja knjig, ki so jo izdomačih krajev prenesli tudi na okupirana ozemlja. V času druge svetovne vojne požgali, ali kako drugače uničili, okrog 2.500.000 slovenskih knjig.

Spornost lika Franceta Balantiča

Politična kuhinja predpostopka preimenovanja knjižnice, ki kaže na to, da si nekateri, zaradi lokalne politične (pre)moči predstavljajo, da lahko počno kar hočejo, kljub temu, da je v nebo vpijoča, ni edina težava, kajti sporen je, kot se očitno zavedajo tudi sami pobudniki preimenovanja, tudi lik Franceta Balantiča.

Že res, da je bil France Balantič pesnik, katerega delo je vredno omembe in spomina ter da so njegova dela cenjena tudi v nekaterih krogih strokovne javnosti, ampak ne smemo pozabiti, da je bil hkrati tudi pripadnik, ne zgolj pripadnik, ampak častnik kolaborantskih enot naci-fašističnega zavezništva, ki so Hitlerju prisegle zvestobo, ter s tem tudi aktiven (in plačan) podpornik režima, ki je v času druge svetovne vojne načrtno uničil okrog dva milijona in pol slovenskih knjig.

Zagovorniki lika Franceta Balantiča se pri tem dostikrat izgovarjajo, da je bil Balantič, ki ga je kolaboracionistična imigracija povzdignila  v nekakšnega domobranskega pesniškega mučenika, zgolj nedolžna pesniška dušica, da ni nikoli prijel za puško, oziroma kako drugače sodeloval v boju, kar pa ne drži povsem. Kot je razvidno iz spominov Balantičevega tesnega prijatelja Marijana Tršarja, se je Balantič, po prihodu s fašističnega taborišča v Gonarsu, zaradi odpora do komunizma, zavestno priključil kolaborantskim domobranskim enotam:

»Spomnim pa se tudi njegove končne odločitve. Bilo je na moj god – praznujem ga na Jožeta, čeravno mi je prvo ime Marijan – ko sva šla po Miklošičevi nasproti frančiškanom. Bil sem presenečen, ko mi je kar brez uvoda povedal, kako je zdaj prepričan, da se je proti zločinskemu komunizmu treba boriti. Zato da bo šel h Kremžarju – ta je bil tedaj že poveljnik vaške straže v Grahovem – a orožja ne bo vzel, ampak mu bo pomagal v pisarni. Ne spomnim pa se, čez koliko dni in kako je potem odšel na postojanko. Tudi ob tej njegovi odločitvi je bil Kremžar daleč stran, očitno pa je Balantič o vsem že prej dolgo razmišljal.

Zakaj je potem vseeno nosil orožje in hodil z drugimi stražarji na akcije, mi sam ni nikoli omenil, a tudi vprašal ga nisem. Sodim pa, da so ga v to potegnile strahote rdeče revolucije, ki so se dogajale tako rekoč pred njegovimi očmi po Dolenjskem in Notranjskem. O tem me prepričuje tudi njegovo ravnanje po kapitulaciji Italije, ko se je srečno rešil in se s Kremžarjem zatekel v Ljubljano. V razcefranem laškem vojaškem plašču je potem stražil na bloku na Lavrici, a je samo odmajeval z glavo, ko sem mu dopovedoval, da slovenskemu narodu lahko prav tako in še koristneje služi s svojo poezijo kot s puško. Odločno me je zavrnil in odšel s Kremžarjem nazaj v Grahovo, kjer je, kot vemo, končal v ognju.

Tudi po pripovedovanju našega krožkarja Staneta Tomažiča, ki se je po čudežu rešil iz goreče hiše, je bil do zadnjega trden in neupogljiv vojak, ki je bodril svoje sobojevnike. Zagotovo torej nič podoben mevži, kakršnega bi rada naslikala rdeča kontinuiteta. Očitno je v letu in pol svojega vojaškega staža, najprej kot vaški stražar in potem domobranec, videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.« – Marijan Tršar, Zaveza št. 56

Iz zapisanega lahko razberemo, da se je Balantič zaradi svojega svetovno-nazorskega oz. političnega prepričanja raje »spečal s hudičem«, ki je načrtno in sistematično uničeval vse kar je bilo slovenskega, ter se pri tem, kot častnik kolaborantskih domobranskih enot, ni bojeval le s peresom, kot skušajo prikazati nekateri, ampak tudi s puško.

Res je, da smo si konec osemdesetih let prejšnjega stoletja prizadevali, da delo in nekdaj prepovedana poezija Franceta Balantiča dobi tudi svoje javno mesto na knjižnih policah in recitalih, kjer si ga nedvomno tudi zasluži. Ampak takrat je bilo vse skupaj bolj vprašanje svobode govora in umetniškega ustvarjanja ter tudi protest in provokacija zoper nekdanjih režim, nikakor pa ne zagovor  kolaborantstva. Nenazadnje smo se kasneje pesnikovemu spominu Kamničani dostojno oddolžili in poklonili tudi s postavitvijo spomenika, ki stoji pri zdravstvenem domu, nedaleč od njegove rojstne hiše na Novem trgu, kar pa nekaterim očitno še vedno ni dovolj.

Zavestno pozabljanje zgodovine

Zato se lahko ob vsem skupaj vprašamo, ali je (ne)poznavanje zgodovine posameznikov, ki so predlagali in vodili postopek preimenovanja knjižnice tako slabo, da so pozabili na neizpodbitno dejstvo, da so okupatorske enote naci-fašističnega zavezništva, ob obilni podpori domačih izdajalcev, v času med drugo svetovno vojno prepovedale uporabo slovenskega jezika v javnosti, prepovedale slovenska društva in organizacije, tudi cerkvene, prisilili Slovence v ponemčevanje lastnih imen, predvsem pa načrtno požgale, ali kako drugače uničile in opustošile zasebne in javne knjižnice ter arhive in uničile okrog 2.500.000 slovenskih knjig. Tudi v Kamniku, ampak to nepomembno podrobnost so predlagatelji, ki se pod pobudo najbrž niso želeli podpisati iz golega sramu, najbrž »pozabili.«

Mar ni iz tega razloga preimenovanje knjižnice po Francetu Balantiču pravzaprav zgolj še eden izmed očitnejših poskusov rehabilitacije izdajstva, predvsem pa revanšističen, zlobno-ciničen posmeh vsem, ki so si nekda prizadevali za ohranitev slovenskega jezika, četudi so, na račun varovanja in skrivanja slovenskih knjig, tvegali tudi svoja življenja, hkrati pa tudi posmehljiv spomenik vsem, ki so tujim vojskam in gospodarjem, klečepazno in ponižno, največkrat pa zgolj iz golega koristoljubja in preračunljivosti, pomagali pri uničevanju slovenstva.

Zato se lahko ob vsem skupaj vprašamo, kakšno sporočilo, za nameček še ob 70. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom, s preimenovanjem knjižnice pošiljamo zanamcem. Mogoče to, da je povsem vseeno kaj počneš, lahko si tudi prebivalec devetega kroga Dantejevega pekla, da le pišeš dovolj lepe pesmice.

Ponovitev postopka?

Spričo vsega sem mnenja, da je poimenovanje knjižnice po častniku kolaborantskih domobranskih enot, ki je aktivno sodeloval z okupacijsko vojsko naci-fašističnega zavezništva, ki je v času okupacije načrtno uničila več kot 2 milijona in pol slovenskih knjig, nezaslišana politična perverzija posameznikov in lokalnih purgarsko-klerofašističnih krogov, ki si že vrsto let, na različne načine, pod krinko demokracije, sprave, humanizma in kdo ve še kakšnih, bržčas za lase ostriženih gestapovskih namiguš privlečenih argumentov, prizadevajo rehabilitirati svojo izdajalsko žlahto.

Občinski svetniki in svetnice, ki so vse skupaj nekritično in brez odpora potrdili tudi s svojimi glasovi, pa so  simbolično pripomogli k temu, da so v Kamniku slovenske knjige ponovno zaplapolale “v ognju groze”.

V nedavnem intervjuju za Mladino je Svetlana Makarovič lepo povedala: »Zmaga nad fašizmom je zmerom samo začasna. Vedno znova ga je treba pohoditi. Je kot mrčes, ki se razmnoži, medtem ko ne gledaš. Kot ščurki. Ko že misliš, da si jih zatrl, in pozabiš nanje, v temi spet prilezejo na plano.« Bo kar držalo, vse več je tega mrčesa in vse višje dviguje svoje glave, le s to razliko, da bi domačim izdajalcem dandanes lahko rekli tudi domači (pre)prodajalci. Pristaši in zagovorniki enih in drugih, pa tako ali tako prihajajo iz istega gnezda.

In še to; glede na spornost predpostopkov preimenovanja knjižnice, ki je bilo izvedeno daleč od oči javnosti in brez javne razprave, pa bi bilo najbrž najbolje, če se preimenovanje knjižnice prekliče in se cel postopek ponovi na način in v obliki, ki pritiče današnjim, domnevno demokratičnim časom. Ampak kaj takšnega je najbrž zgolj idealistična utopija, pričujoči komentar, pa je najbrž zgolj nesmiselno zvonenje po toči.

Mogoče se nad vsem skupaj zamisli vsaj župan Marjan Šarec, ki mu je njegova politična priležnica NSi očitno zrasla že prek glave.

Iztok Čebašek

 

 

Povezave:

1 – Občinsko gradivo – Predlog Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik – prva obravnava

1a – Občinsko gradivo – Predlog Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik – druga obravnava

2 – Videoposnetek: Predlog Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik – prva obravnava

3 – Videoposnetek: Predlog Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik – druga obravnava

Vprašanja in odgovori v zvezi s preimenovanjem Matične knjižnice Kamnik

V zvezi s preimenovanjem Matične knjižnice Kamnik smo Občini Kamnik, kot njeni ustanoviteljici, zastavili nekaj vprašanj, na katera smo dobili sledeče odgovore.

Iz kakšnih razlogov se bo MKK preimenovala?

Razlogi za sprejem Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik so bili predvsem v uskladitvi z veljavno zakonodajo in predpisi (cilji spremembe odloka so natančno opredeljene naloge in obveznosti organov zavoda, njihova organiziranost, medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljic in podobno), obenem pa se je z novim aktom spremenil tudi uradni naziv knjižnice. Dosedanji naziv »Matična knjižnica Kamnik« je povezan s knjižničarsko zakonodajo pred letom 2001 in pomeni knjižnico, ki opravlja posebne svetovalne, izobraževalne in razvojne naloge za strokovni razvoj knjižnic na svojem področju. Po letu 2001 se je vzpostavil drugačen knjižnični sistem z osrednjimi in območnimi knjižnicami, zato je pojem »matičnost« zamrl, tudi na državni ravni, saj je nekdanja matična služba v Nacionalni in univerzitetni knjižnici postala razvojna služba. Ime in naziv »matična« je zaradi drugačne funkcije neustrezno in posledično je bilo kakršnokoli preimenovanje neizogibno. S predlogom novega Odloka, ki se je obravnaval v dveh obravnavah na seji Občinskega sveta Občine Kamnik in Občine Komenda, se je Matična knjižnica Kamnik preimenovala v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik.

 

Na kakšen način je potekal postopek izbire novega imena? Kje in kdaj je bil objavljen javni poziv za zbiranje predlogov novega imena MKK? Kakšni so bili, razen izbranega, drugi predlogi? Kdo in na kakšen način je obravnaval prispele predloge? Kdaj je bila javna obravnava oz. razprava o predlogih? Kakšni so bili kriteriji za izbiro? Na kakšen način je bila sestavljena in kdo so bili člani komisije oz. organa, ki je odločala o predlogih?

Postopek je potekal tako, da je bila pobuda na strani posameznikov iz civilne družbe, ki so predlagali preimenovanje na podlagi dolgoletnih želja kamniške civilne družbe, dejavne na področju kulture, izobraževanja in ohranjanja tradicije ter izročila slovenske osamosvojitve, občinska uprava pa se je s preimenovanjem, ki je imelo podporo, strinjala in poskrbela za njegovo predlaganje, med drugim tudi s pridobitvijo soglasij svojcev osebe, po kateri je bilo preimenovanje izvedeno. Končna odločitev je bila sprejeta na podlagi predloženega gradiva in odločitev Občinskega sveta Občine Kamnik in Občine Komenda.

Javni poziv za zbiranje predlogov novega imena nekdanje Matične knjižnice Kamnik ni bil objavljen, niti ni Občina Kamnik nameravala poiskati novega poimenovanja po kakršni koli osebi, dokler ni prišla že pripravljena in utemeljena pobuda iz civilne družbe, ki je tudi imela ustrezno podporo, zato je Občina predlog iz civilne družbe posvojila. Drugih pobud iz civilne družbe ni bilo, edini prispeli predlog pa so obravnavali pristojni uslužbenci občinske uprave, nato predstavniki občinske koalicije, zatem kolegij župana, člani pristojnih delovnih teles Občinskega sveta Občine Kamnik in končno vsi člani Občinskega sveta Občine Kamnik na dveh sejah v okviru postopka sprejema predloga zadevnega odloka. Javna obravnava oziroma razprava o edinem predlogu je bila torej le na seji občinskega sveta, kjer je bila vendarle na voljo možnost drugih predlogov preimenovanja (pa tudi že na sejah pristojnih delovnih teles občinskega sveta, ki so obravnavala predlog odloka), a jih nihče ni podal. Kriteriji za izbiro so se nanašali samo na podani predlog, bili pa so naslednji: 1. preimenovanje, ki ga podajajo predstavniki civilne družbe in ima podporo v krogih teh predstavnikov; 2. strokovno utemeljena izbira na podlagi ugotovitev književnih ved (kar so priskrbeli predlagatelji sami), 3. poimenovanje, ki je povezano z dejavnostjo knjižnice – torej po književniku. Posebne komisije za izbiro imena pa ni bilo.

 

Kdo je predlagatelj novega imena MKK?

Pobuda, kot že rečeno, je prišla iz civilne družbe in ima širšo podporo v kamniški strokovni in kulturniški dejavnosti, od koder izhaja. Preimenovanje temelji na dognanjih literarnih dosežkov omenjene osebe. S tem je bilo dano pomembno, primerno mesto kamniškemu rojaku, enemu največjih slovenskih pesnikov, ki ga dr. Janko Kos zaradi mojstrstva, kakršnega je izkazal v svojem pesniškem ustvarjanju, uvršča ob bok Francetu Prešernu. Pri poimenovanju ustanov se največkrat išče osebe, ki so živele na območju njihovega delovanja in so se pri ustvarjanju književne duhovne kulture še posebej izkazale. Govorimo o osebah z izjemnimi dosežki, ki so ustvarile vrhunska dela in jih je kot take ovrednotila tudi literarna stroka. Med literarnimi strokovnjaki, ki so ovrednotili dela Balantiča so akad. prof. dr. Janko Kos, France Pibernik, prof.dr. Alojz Rebula in podobni. Zaradi pomembnosti in velikega doprinosa književni umetnosti Franceta Balantiča tako doma kot širše, izhaja razlog, da se je javni zavod preimenoval po velikem pesniku, Kamničanu, ki je po sodbi literarne kritike eden največjih slovenskih pesnikov.

Predlagatelji so priložili pismo (Priloga: pismo), ki ga je direktorici nekdanje Matične knjižnice Kamnik poslal takratni predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, ki je bil prepričan o izjemni umetniški vrednosti Balantičevega opusa.

 

Kakšna je ocena finančnih posledic preimenovanja MKK?

Sprejem Odloka ne pomeni dodatne finančne obremenitve za proračun. Knjižnica ima v proračunu za svoje delovanje zagotovljena sredstva (plače, materialni in drugi programski stroški, tekoče vzdrževanje, nakup osnovnih sredstev, nakup knjig, časopisov in revij, stroški potujoče knjižnice). Javni zavod bo za menjavo napisa, logotipa, žiga in podobno moral v skladu z Zakonom o javnem naročanju pridobiti ponudbe in na podlagi zaključenih razpisov pridobil oceno finančnih posledic preimenovanja.

 

Kaj vse je zajeto v oceno finančnih posledic?

Izdelava novega logotipa, žiga, napis na pročelju, izkaznice, napisi na vratih, vpisne zloženke in s tem povezane aktivnosti.

 

Iz katerih virov se bodo stroški preimenovanja financirali?

Aktivnosti vezane na preimenovanje se bodo financirale iz proračunske postavke 8203 – materialni in drugi programski stroški.

 

Kdaj bo preimenovanje dokončno izpeljano?

Soustanoviteljici Občina Kamnik in Občina Komenda sta Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik sprejeli v enakem besedilu. Odlok se objavi v Uradnem listu RS in v Uradnem glasilu Občine Komenda in prične veljati naslednji dan po zadnji objavi občine soustanoviteljice. Občina Kamnik oziroma Občinski svet Občine Kamnik je Odlok sprejel na svoji 6. redni seji, 8. 4. 2015, Občina Komenda oziroma Občinski svet Občine Komenda pa je Odlok v drugem branju sprejel 23. 4.2015. Z uveljavitvijo tega Odloka preneha veljati Odlok o ustanovitvi javnega zavoda splošne knjižnice Matična knjižnica Kamnik (UL RS, št. 3/04).