Naslovnica / KULTURA / Gledališče brez besedila? Kako prosim?

Gledališče brez besedila? Kako prosim?

V petek zvečer, 23.11.2018, se je  v Mladinskem centru Kotlovnica odvila improvizacijska predstava skupine Zarota Pimpov. Predstavo so  pripravili trije mladi improvizacijski nadebudneži, Martin Špendl, Eva Kralj in Gregor Skok, ki se z improvizacijo ukvarjajo že kar nekaj let, letos pa so prvič nastopili kot samostojna skupina.

V približno uri in pol so nas nasmejali s številnimi hudomušni prizori, ki jih je z izvirnimi predlogi dopolnjevalo tudi občinstvo. Vstop na predstavo je bilo namreč potrebno plačati s stavkom napisanim na papirček, ki so ga improvizatorji uporabili med samo igro, ne da bi vedeli kaj na njem piše, ker pa so bili stavki vzeti iz konteksta, je prišlo do zelo zabavnih polomij.

 

Čeprav je bilo občinstvo maloštevilno, to ni vplivalo na dobro počutje gledalcev in igralcev, ki so povedali, da so z nastopom zelo zadovoljni ter da ni pomembno koliko je publike, temveč da je ta odzivna in si med predstavo upa sodelovati.

Poudarjajo, da je impro za vse ljubitelje smeha, ki na petek zvečer potrebujejo malo sprostitve. Vsem zainteresiranim pa sporočajo, da bo 7. decembra na sporedu šolska impro liga, na kateri bodo med seboj tekmovale ekipe iz Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra, Pionirskega doma iz Ljubljane, gimnazije Ledina in gimnazije Šiška ter tudi, da se skupina Zarota pimpov z novo predstavo na oder znova vrača že februarja prihodnje, na predstavo pa vse gledalce toplo vabijo že zdaj.

Ampak kaj pa je improvizacija?

Improvizacijsko gledališče, kot ga poznamo danes, se je razvilo pred približno stotimi leti, in sicer v Angliji. Razvil ga je Keith Johnstone, ko je hotel tedaj nekoliko zategnjeno gledališče privabiti širši publiki. Njegova ideja je bila, da bi združil gledališče in šport, iz česa je nastalo gledališče, kjer so skupine igralcev med seboj tekmovale pred komisijo. Tako je nastala mešanica, ki jo je avtor poimenoval kar “Theatersports” ali gledališki šport, vlogo komisije pa so lahko, s pomočjo izžvižgavanja in navijanja, opravljali tudi gledalci.

Približno istočasno se je, na pobudo Viole Spolin, improvizacija začela razvijati tudi v Ameriki. Oba pobudnika inprovizacijskega gledališča nista imela stikov, zato so se začetki malo razlikovali. Spolin je na primer bolj poudarjala skupno zavest, ki naj bi se razvila med igranjem, medtem ko je Johnstone vse skupaj bolj videl kot tekmovanje in premagovanje soigralcev.

Torej, improvizacija pomeni, da se na odru znajde nekaj igralcev, ki nimajo pojma kaj bodo igrali, kako bodo igrali, kaj bodo govorili in kako se bo vse končalo. Edino kar lahko imajo so discipline ali forme prizorov, ki so lahko različnih dolžin, razlikujejo pa se v predlogih občinstva.

 

Naj pojasnim na primeru: Disciplina Govorilne ure je ena izmed krajših form, kjer običajno igrajo trije igralci. Eden izmed njih gre iz dvorane, in sicer zato, da ne sliši predlogov publike. Ta bo v prizoru prevzel vlogo ravnatelja. Nato preostala igralca, “starša” učenca, pobereta predloge iz publike. Dobiti morata podatke katera znana osebnost je njun otrok, kaj je naredil in kakšna je njegova kazen. Nato pokličejo nazaj ravnatelja. ki mora vse skupaj ugotoviti le z namigi staršev, pri čemer igralca ne smeta uporabiti imena in besednih zvez, ki jih je dala publika, ampak lahko le namigujeta.

Uspešnost prizora se oceni na podlagi tega, kako dobro ravnatelj prepozna vse tri predloge.

Nekaj osnovnih pravil impovizacije:

  1. nikoli ne smeš zavrniti igralčevega predloga, tu velja stavek “ja, in…”
  2. kdo, kje, kaj – kdo so liki igralcev, kje se dogaja prizor, kaj se je oziroma se bo zgodilo
  3. vedno poslušaš kaj govori soigralec
  4. vedno opazuješ kaj dela soigralec
  5. uporabljaš le kar ti je na voljo, manj predmetov je, boljše je
  6. najbolj pomembna je kreativnost
  7. ne smeš imeti vnaprej pripravljenih idej, gre se za spontanost

Ima pa improvizacija tudi kar nekaj pozitivnih lastnosti za zdravje. Ukvarjanje z le-to namreč pomaga pri premagovanju treme, lajša vzpostavljanje socialnih stikov in družbenih interakcij, odpravlja vsakodnevni stres, omogoča spoznavanje samega sebe ter nudi neke vrste fizično aktivnost.

Zapisala in fotografirala: Lara Podlesnik