Naslovnica / Črna kronika / “Incident” na kamniški gimnaziji – pojasnilo

“Incident” na kamniški gimnaziji – pojasnilo

V četrtek, 5. marca, je v Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, med predstavitvijo ene izmed zunanjih dejavnosti, prišlo do manjšega »incidenta« oz. predstave, ki jo izvedel nekdanji dijak in bi utegnila biti v drugačnih okoliščinah morda celo zabavna, ampak…

Ob dogodku nihče izmed dijakov in zaposlenih ni bil ne grožen, ne poškodovan, krivde za dogodek, pa v nobenem primeru, ni mogoče pripisati ne šoli, ne njenemu vodstvu in ne društvu, ki je na šoli predstavljalo svojo dejavnost, medtem ko dejanja povzročitelja sicer ne moremo odobravati, lahko pa nanj gledamo s precejšno mero razumevanja, predvsem pa strpnosti.

V šolski avli kamniške gimnazije, kjer je prišlo do omenjenega dogodka, sem bili, malo po dogodku, navzoč tudi sam, tako da sem bil priča dobršnemu delu uradnega postopka, vendar sem se, kljub temu, da je šlo za zanimivo in aktualno zgodbo v katero je bilo vpleteno precejšnje število ljudi, ko sem se seznanili z vsemi okoliščinami in ozadji, po tehtnem premisleku in naknadnem preverjanju informacij, odločil, da o dogodku, iz moralno-etičnih razlogov, na portalu kamnik.info ne bom poročal.

Žal so informacije, predvsem pa številni posnetki dogodka, na katerih je povzročitelj jasno razviden, kljub vsem okoliščinam, ki so botrovale moji odločitvi, vseeno prišli v javnost in medije. Ker ob tem posredovane informacije, neutemeljeno in povsem po nepotrebnem, mečejo slabo luč na šolo, organizacijo ter tudi povzročitelja, sem se odločil, da poskusim dogodek vseeno opisati iz nekoliko drugačnega in, vsaj upam da, bolj realnega in človeškega gledišča.

Dijaki kamniške gimnazije in srednje šole se ukvarjajo s številnimi šolskimi in obšolskimi dejavnosti in mnogi med njimi pri tem dosegajo ne zgolj dobre, ampak tudi vrhunske rezultate. Šola jih pri teh dejavnostih spodbuja in jim omogoča, da se s pisano paleto dejavnosti lahko seznanijo tudi v šoli. Tako je bilo tudi v četrtek, ko se je v šolski avli odvijala predstavitev dejavnosti kamniških alpinistov, ki jo je eden izmed predstavnikov društva, tudi sam nekdanji dijak kamniške srednje šole, izkoristil za izvedbo svoje nekoliko nenavadne predstave. Med različnimi potegavščinami, ki jih je izvedel na način, da s svojim početjem ni nikogar ogrožal, je izpraznil tudi gasilnik s prahom. S tem je sicer odlično ponazoril sneženje in hitro spremenljive ter nepredvidljive okoliščine, ki lahko nastanejo v hribih, ampak oprašitev avle je med prisotne dijake, ki so, resnici na ljubo, v njegovi predstavi neizmerno uživali, vnesla nekaj malega trenutne zmede. Prah iz gasilnika, ki je prekril avlo in bližnje šolske prostore, je povzročil tudi nekaj škode, ampak povečini nič takšnega, česar se ne bi dalo, resda s precej truda, popraviti z metlo, krpo in sesalnikom, le šolski projektor utegne, poleg temeljitega čiščenja, potrebovati tudi servis.

Trditve zaskrbljenih staršev, da so bili njihovi otroci zaradi prahu ogroženi, so najbrž predvsem posledica neznanja in neobveščenosti, saj je prah, ki se nahaja v gasilnikih povečini le natrijev hidrogenkarbonat (NaHCO3), ali, da se ne ustrašite grozeče formule, pecilni prašek oz. soda bikarbona, ki ji nekatera znanstvena dognanja pripisujejo celo številne, zdravju ugodne učinke. Skratka, nič pretresljivega, nič takšnega, da bi moral biti človek pretirano v skrbeh. Sicer se je pred časom v gasilnikih uporabljal še nek drug, bolj agresiven prah, vendar je le ta običajno modre barve, medtem ko je bil prah s katerim je bila prekrita šolska avla, bel kot pecilni prašek.

Šola je ob nepredvidenem dogodku postopala povsem v skladu s pravili in svojimi pooblastili, saj je nemudoma obvestila policijo ter poskrbela za izpraznitev in temeljito zračenje zaprašenih prostorov. S fantom, ki je »zasnežil« šolsko avlo, so policisti, povsem korektno, opravili postopek, nekoliko kasneje, pa ga je pregledala tudi dežurna zdravnica kamniške enote Nujne medicinske pomoči, ki ga je napotila na nadaljnje zdravljenje.

Ravnatelj je potrdil, da gre za njihovega bivšega dijaka, na vprašanje, če namerava šola proti svojemu dijaku ukrepati z vsemi pravnimi sredstvi, pa je dejal, da bo morala šola zagotovo vztrajali vsaj pri povračilu povzročene škode, medtem ko so drugi morebitni ukrepi odvisni od spleta in upoštevanja vseh okoliščin, ki so pripeljala do dejanja.

Kot sem uspel neuradno izvedeti, so se za svojega nekdanjega dijaka, kljub izvedeni predstavi, zavzeli tudi nekateri njegovi bivši profesorji, ki so dejali, da je bil sicer resda nekoliko drugačen, ampak zelo v redu in bister fant, slabe besede o njem, pa ne najdejo niti njegovi društveni kolegi. Da gre v resnici za bistrega in razgledanega fanta, sicer študenta matematike, ki se je znašel v osebni stiski, je moč razbrati že iz »scenarija« njegove »predstave«, saj jo je moral precej skrbno in dobro načrtovati.

Bržkone bi vse skupaj – na veselje dijakov, ki jim je sam dogodek mogoče nudil celo poučen poduk o drugačnosti, drznosti in odstopanju od precenjenega povprečja – če vanj ne bi bila vključena izpraznitev gasilnika, minilo zgolj z obilico smeha, kot atraktivna in drugačna predstavitev dejavnosti, za katero moraš vendarle biti, na nek način, vendarle vsaj malo samosvoj, korajžen ter mogoče tudi nekoliko čez les.

Žal živimo v družbi, v kateri so odstopanje od ponižno ubogljivega sivega povprečja, drugačnost in samosvojost, še vedno nezaželene lastnosti, predmet posmeha in, posebej v primeru, da gre za posledice in dejanja, ki so povezane s težavami na področju duševnega zdravja, še vedno predmet tabujev, privoščljivosti, žalitev in javne naslade.

Povsem brez potrebe, kajti iz letnega Poročila Dnevnega centra za osebe s težavami v duševnem zdravju Kamnik-Štacjon je razbrati, da je v Občini Kamnik po podatkih zdravstvenih služb okrog 3000 ljudi s psihiatričnimi diagnozami in dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, kar predstavlja okrog 10% populacije v lokalni skupnosti. Če upoštevamo še nediagnosticirane primere, pa je odstotek najbrž še precej višji in morda se v tem odstotku, zagotovo ne nalašč in po svoji volji, lahko že jutri znajdemo tudi sami.

Zato, vsaj po mojem mnenju, pripetljaji, kakršen je bil četrtkov »incident« na kamniški gimnaziji, ki pravzaprav ni bil nič posebnega, nikakor ne morejo in ne smejo biti predmet javnega posmeha, naslade ter sredstvo za dvigovanje branosti in gledanosti. Iz tega razloga tudi ob tej obrazložitvi oz. pojasnilu ne nameravam objaviti nazornih posnetkov in fotografij dogajanja, dasiravno jih posedujem in četudi bi lahko v precejšnji meri potrdili tudi točnost mojih navedb, saj se mi zdi tovrstno početje neetično in nehumano.

Upam, da sem s tem dovolj jasno in zadovoljivo odgovoril vsem, ki me še vedno nagovarjate, naj vse skupaj objavim. Če še kdo meni drugače, naj mi sporoči. Z veseljem ga pridem posnet ob prvi trebušni virozi, ali zastrupitvi s hrano ter atraktiven posnetek njegovega bruhanja objavim na spletu.

Prepričan sem, da bo na socialnih omrežjih dobil veliko deljenj in všečkov.

Iztok Čebašek, urednik