Intervju: Joži, Igorjeva mama…

Povabila me je k sebi domov. Sedeli sva v prijetno domačni kuhinji, postregla mi je s čajem in domačim jabolčnim zavitkom, iz katerega se je še kadilo.  Vem, da rada kuha, peče, in ustvarja prelepe torte, okrašene z cvetjem z domačega vrta…

In sva začeli.

Veseli me, da sva se končno ujeli, draga Joži. Poznam te kot pozorno, predano prijateljico moji mami in premnogim drugim, skrbno babico Ronji, nekdanjo medicinsko sestro… Kadar te vidim na ulici, vedno nekam hitiš.

Ne bom pozabila, ko si mi na (neki) praznik žena kar mimogrede stisnila v roke nagelj, ko sva se srečali. Bila si obložena z šopkom cvetlic, obiskala si mnoge, da si obeležila tako pomemben dan še z njimi.

Tega – predanosti drugim, videti dobro dobro v svetu (tudi s kančkom kritike, ko je to na mestu), nositi nasmeh in vstati vedno, kadar padeš…- učiš tudi svojega, na nek način tudi našega, Igorja.

Povej mi, kdo si, z eno besedo:

»To sem.. Jaz. Taka sem.«

Pa na daljši način?

»Kakršna sem, je zdaj, na stara leta, zaskrbljujoče. To je v meni. Nekaj, česar bi sploh ne znala razložiti. Hvala bogu sem si izbrala pravi poklic. Bila sem medicinska sestra in sem zelo rada pomagala drugim. Po upokojitvi, ko sem se vrnila v Kamnik, pa sem začutila nekakšno praznino. Ob Igorju je sicer ni nikoli, takšne popolne, sem pa začela takrat pomagati kar nekaj ljudem v Kamniku. Težkim bolnikom, umirajočim…  Veliko jih je iskalo medicinsko pomoč preko oglasov in sem se javila. Predvsem sem pa zelo rada pomagala starim ljudem.«

Si Kamničanka, tu rojena…in potem si odšla drugam. Preden si odšla, pa je bila Joži majhna Joži. Kako se spomniš sebe, kaj si takrat rada počela?

»Vse. Bila sem vesela, zelo vesel, srečen otrok. Tega zadnjega sem se močno zavedala. Da imam dom, atka in mamico. Atka sem sicer strašno sovražila, vse do svojega 18. leta. Bil je namreč strašno strog in me ni pustil nikamor. Mamica je bila varno zavetje. Vedno ista, mila, tista, ki sem ji zaupala. Igrala sem se z otroki, naša četica je korakala tule po Tomšičevi ulici. Imela sem svojo vojsko, igrala sem se…

Spominjam se tudi svojih rojstnih dni.

Bilo smo revni, in nikoli ne bom pozabila, kako mi je mamica v osnovni šoli vedno naredila prav posebno torto in sama mi je vedno naredila tudi darilo. To je bilo vedno ročno delo.  Njena darila so bila vedno nekaj tako posebnega, da jih ni besed, s katerimi bi to opisala.

»Naštrikala« mi je takšne čarobne rokavičke, naredila copatke… Nikoli ne bom pozabila, kako smo bili za moj rojstni dan potem v zgornji sobi, na sredi je bila torta, ki smo jo jedli, skakali smo okrog mize in se igrali…

To je bilo zame… Mislim… Zdi se mi, da vse, kar se mi je kasneje v življenju zgodilo, je… Tisto, kar je bilo… Vse, kar se mi je zgodilo do 18.leta in potem, ko sem šla v Ljubljano…

Potopljena v občutke, vidno pretresena od spominov, iščoč prave besede, ki bi pravo podobo zarisale bralcu – poslušalcu, je nadaljevala:

»Takrat je atek prišel k meni in mi rekel: »Tako. Do zdaj smo te mi pazili, zdaj pa upam, da imaš dovolj dobro pamet, da boš odslej pazila sama nase.«

Šla sem k teti v Ljubljano in vse, česar prej nisem smela – sošolke iz gimnazije so hodile plesat, jaz nisem smela – in ko sem prišla v Ljubljano, sem bila odrasla. Nobene želje več, da bi šla plesat. Z veseljem sem delala višjo medicinsko šolo, odkrila sem drsanje, in potem sva se sestrično skoraj vsak večer hodili drsat v Tivoli.  To je bilo zame prelepo. Igrala je muzika, vedno se je našel kakšen fant, ki naju je potem za roko vodil po ledeni ploskvi…

Moje življenje je bilo tako lepo (pove zamaknjeno op.a.) – vse do mojega odhoda v Švico – da sem pred odhodom v tujino, se spomnim, mojih besed se je spomnila celo mamica, naglas vprašala:« Mami, kaj se bo meni v življenju hudega zgodilo, ko mi je tako lepo?…«

V Švici mi je bilo zelo lepo.«

Kaj te je tja odgnalo?

»Nič prav pregnalo. Želela sem se učiti (tujih) jezikov, angleščine in nemščine. Angleži mi na prošnjo za službo niso prav hitro odgovorili, šele kasneje sem dobila ponudbo za delo v bolnišnici, prvi so bili Švicarji.

In sem šla. Zelo sem bila nadarjena za jezike, v treh mesecih sem že dobila samostojno nočno službo na ortopediji. To se mi je zdelo krasno.

Biti medicinska sestra je nekaj tako lepega, ker lahko delaš samo dobro. Kadar zdravniki in kirurgi nimajo časa, ima medicinska sestra tisto malo dragocenega časa, ko ljudi lahko malo potolažiš…

Imela sem več kot dovolj dela, a pogosto sem, ko so v domačo oskrbo odpustili kakšnega starejšega človeka, hodila k njim pomagat še za kakšen dan, domov, da sem skuhala, posesala, kaj pospravila. Tam namreč ni organizirane pomoči, ko se kaj takšnega zgodi.

Tako je bilo, dokler nisem dobila otrok. Poročila sem se, in potem se je moja življenjska tragedija nekako začela odvijati…

Veliko hudih stvari, slab zakon…

Najprej rojstvo Igorja – abnormalen otrok. Druga Lara, težko življenje.

Veliko, veliko sem delala. Bila sem tako utrujena, da ko sem prišla domov, sem vedela, da se ne smem usesti; ker če to storim, bom tako utrujena, da ne bom več vstala…

Ko je bil Igor majhen, je prestal več operacij. Stalno čakanje, da pokličejo v bolnišnico… To je bilo psihično res naporno.

Pa to še ni bilo hudo.

Kalvarija se je začela, ko sem dobila hčerko. Bila je čudovita. Ljubka, marljiva, dobra, nežna… Kar si le človek le želi. Rada je imela Igorja, vendar stanja, kakršno je vladalo v družini, odnos z mojim možem…

Vsega tega ni prenesla. Odšla je in zapadla v droge, iz katerih se nikoli ni rešila. Zaradi njih je tudi umrla.

Obdobje z drogami… To, kako to je, ve le tisti, ki ima svojega otroka, ki je zasvojen.

Lara pa je ostala – kljub temu, da je kradla po trgovinah, se prodajala… Včasih je nismo videli tudi po pol leta, nisem vedela, kje je, čeprav sem jo vedno iskala, po vseh ulicah v Baslu… V začetku je bilo to tako hudo, da sem mislila, da bom od žalosti kar umrla. Ampak potem…se navadiš. Navadiš se na hudo. Da je ni več tu, da je na ulici. Otopiš. In potem sploh ne boli več.

Mož je potem odšel na Hrvaško. Z Igorjem sva nato sama živela, se lepo imela; kljub težavam z Laro.

Potem mi je Jana ( Jožičina sestra, op.a.) povedala, da bo dala mamico v dom. Hitro sem preračunala svojo minimalno pokojnino, vzela denar iz pokojninskega sklada – medtem je mož umrl – in se odločila, da se vrnem domov. Kljub temu, da so me imeli ljudje tam strašno radi. Tam sem imela res dobre prijatelje. Celo glavni sodnik v Baslu me je prepričeval, naj postanem Švicarka, češ, da takšne ljudi potrebujejo, naj vzamem vsaj dvojno državljanstvo, če drugega ne! Pa sem vztrajala, da ne. Jaz sem Slovenka! Nekaterim družinam sem bila kot hči, tako so z menoj tudi ravnali.

No, in potem sem se vrnila, DOMOV! »

Poudari Joži z zanosom…

Pa čeprav, pove, so imeli tudi Igorja tam neznansko radi. Da ga tu, v Sloveniji, ne bodo imeli. Ne tako, kot pri njih, so jo prepričevali.

A se ni dala. Da ga bodo imeli ljudje v našem malem mestu prav tako radi.

 Igor je na začetku govoril le nemško. Joži pove, da se je z ljudmi kar sam pomenil, njemu jezik ni nikoli povzročal težav, da bi se  s kom ne razumel.

Izbral si je »oštarijo«, kamor hodi na kavo, in se ima tu prav tako lepo, kot se je imel v Švici.

Mu ni bilo hudo?

»Prav nič. Takrat ne.

Zdaj, zadnji čas, ko sva sama, kadar se med nama stvari zakomplicirajo …«

Joži je v stiski. Nadaljuje.

»Zdaj ima Igor težave z kolki, zobmi, na očeh ima sivo mreno…

Pred časom je imel operacijo na sečilih. To je zdaj sicer v redu, je pa ob operaciji, kljub temu, da so z njim strašno lepo delali, doživel strašansko stisko.

Čeprav sem šla z njim celo v operacijsko dvorano, se je začel s prisotnimi boriti, kot bi mu šlo za življenje. Kljub pomirjevalom, ki bi baje uspavali bika. Trije hrusti so ga položili na mizo, anestezistka ga je čakala z masko, a si jo je snel.

Nemočna sem opazovala dogajanje. Bilo mi je grozno, celo kirurg je zbežal iz operacijske dvorane, ker mu je bilo to preveč.

Nazadnje je Igor sam opazil, da jočem v kotu. Takrat je prišel do mene in mi rekel:« Oprosti, mami, oprosti.«

In si je sam nataknil masko.«

Trenutek »polne«, čustvene, glasovne praznine. Trenutek, ki govori o razumevanju in neskončni povezanosti.

»Pa so ga operirali.

Od tega je minilo 11 let in od takrat ne gre več nikamor. K nobenemu zdravniku, noben zdravnik pa noče priti sem!

Še dobro, da je izjemno zdrav, a sivo mreno bi mu vendarle morali operirati.

Celo sam lečeči zdravnik (pohvaljen, op.a.) dr. Logar je prosil zdravnika specialista dr. Ovsca, da bi se, glede na res posebno, težko situacijo oglasil na domu in podpisal diagnozo, pa brez posluha.

Res bi ne bilo treba veliko…«

Prizadetost veje iz glasu, katerega lastnica je pomagala premnogim…

»Brez njegovega podpisa pa vendar ne gre.«

Igor, pove Joži, je izjemen bralec misli.

Ko ga je Joži želela »nahecati« in ga – v njegovo dobro –  z zvijačo odpeljati v ambulanto, rekoč, da gresta v slaščičarno, je že vedel.

Ne, da on je že v pižami, da ne gre nikamor, gre kar spat!

Kakor rečeno, je bilo tako tudi storjeno.

…

Zdaj traja, pove Joži, izjemno težka, že (za Igorjevo življenje op.a.) nevarna situacija že več kot leto dni.

»Bila sva že vsepovsod, od Centra za socialno delo, do različnih zdravnikov… pa nihče od zadnjih ne želi priti na dom. Da slednjega pač ne opravljajo.«

Trenutek tišine.

»On se boji. Nekoč sva se o tem pogovarjala, pa ga je pogovor zavedel v tolikšno stisko, da se tri ure ni pomiril. Da: »Ne, mami, ne! Jaz bom umrl!«

In potem, si misli Joži, kaj, če kaj čuti?  Če kaj več ve? Sogovornici se ob tem zatrese glas.

»Težko je,« nadaljuje.

»Najin dan, ne glede na to, kako lepo nama je…  Najin dan se začne tako: »Glej, mami! To je dobro, učka je dobro, zobje… V redu!« Pokaže zraven. Na oko, zobe. Da me pomiri… In potem se dan lahko nadaljuje.

Imam novo upanje. Na Centru za socialno delo imajo novo sodelavko na področju, ki obravnava osebe, kot je Igor. Je vešča svojega dela, morda bo pogovor z njo le pomagal. Upam, ker sama ne zmorem več. Ne zmorem življenja z mislijo, da imam sina, ki bo oslepel; že nekajkrat je padel, zdaj pač vidi le na eno oko. Če dobi še granulom, ima namreč kar nekaj » slabih« zob…

Da me pomiri, si jih ruva kar sam, vztrajno, dokler si jih ne izpuli. »Sam!« pove,»Mami, sam! V redu je, mami, sam!«

Da pomiri mami in sebe. Sam. Kot zna. Nadvse samostojno, sam. Joži obstoječa situacija trenutno močno bremeni. Še enkrat pove, da agonija traja že leto dni. Poleti nekako še gre, optimizem je v zraku, pozimi je res hudo, da komaj zdrži. 

Dr. Logar ju podpira, kolikor lahko, a preko svojih kompetenc vendarle ne more. Res potrebujeta pomoč, potrdilo strokovnjaka, da se stvari premaknejo dalje. 

V nadaljevanju Joži pove, da v neizmerni stiski neodzivnemu doktorju zameri, da ne vidi, s kako majhno gesto nekomu lahko spremeni življenje. Nekomu, ki je vse življenje nudil oporo, pomoč vsakomur, ki je zanjo zaprosil, je to neizmerno težko razumeti.

»Ne bi bilo treba veliko; le ko se pelje mimo, bi se ustavil.«

Bolečina se zrcali v očeh ranjene mame. Kdaj bi RES ne bilo treba veliko…(op.a.) Pa naenkrat pogumno spet dvigne pogled.

»Ampak tako mora biti! Nič ne obsojam, tako je. Le razumem tega pač ne.«

Sonce, ki sveti skozi okno, se ponovno zasveti v očeh sogovornice:

»Pa nič ne de. Spet je prišlo do najlepšega. To pomeni, da je zunaj tako toplo, da gre Igor lahko spet v svojo »službo« (h gasilcem, kot Igor rad pove op.a.). Ker njemu najbolj pomembno je, da zjutraj najprej lepo pozajtrkujemo – vključno z mačkom – potem gre na »kaffe« v kavarno na Glavni trg, kjer ima »kolege«, kot jim Igor pravi.

Znanci, prijatelji. Še prej gre in preveri situacijo na policiji, kjer enkrat na teden dobi kavo. Edini Kamničan, ki je tega deležen.

Res so prijazni!« poudari Joži.

Potem gre na kavo še v mesto, po uri se vrne domov na kosilo.

Drugače mi Igor pomaga pri vsem. Neverjeten je… Obesi perilo, pospravi posodo, kdaj pa kdaj jo celo pomije, tudi to zna. Pomaga mi pri kuhi, nareže zelenjavo, posesa hišo…

Njegove sobe se ne dotikam, ker zanjo skrbi sam. Posesa, pospravi, pobriše prah…

Gre v trgovino, naenkrat si zapomni pet stvari. Opazi, kdaj zmanjkuje toaletnega papirja in se odpravi sam v trgovino, da popolni zalogo. Kupi mleko…

Igor je veliko več, kakor si marsikdo – razen tistega, ki z njim živi – predstavlja, koliko je on sposoben narediti, česa vse je zmožen.

In vse, kar dela, dela rad, iz srca. On rad pomaga.

Tu »pade« zgodba:

»Nekoč se je starejša gospa namenila čez cesto, pa se ji je Igor ponudil: »Pomagam?«

In je pomagal nesti vrečke.

Ko sta varno prišla preko, je vprašal: »A boli?«

Gospa je odgovorila:« Ja, me boli koleno.«

Pa ji Igor, meni nič, tebi nič, odgovori: Ti kar pojdi k mami. (Joži, op.a.) Ti bo dala čaj in tableto.«

Joži: »No, TO je Igor.«

To je Igor.

»Takšni so vsi »downovci«, jaz mu še vedno pravim »moj mongoloid«, ker se mi zdi to ena tako ljubka beseda. Osebe z Downovim sindromom so zelo čuteče, prijazne…, če ti z njimi lepo delaš.

Igor ni bil še nikoli v življenju niti tepen, niti ni imel kakršnekoli slabe izkušnje.

Joži je v svojo vzgojo sina z Downovim sindromom vložila neizmerno veliko pozornosti in energije. Je izjemno samostojen, sam se obleče, pospravi, edino…edino obleče se po čisto svoji modni zapovedi. Ta morda roditeljici ni najbolj pogodu, a je pač, kot sama pove –  njegova.

»Nosi gasilske majice in gasilsko jakno, hlače,… ker je, kot vsi vemo, pač gasilec!

Če je v opremi in potrebujemo pomoč, takoj vemo, na koga se obrniti, se nasmejem.

»Tako. To je njegova uniforma.«

 Joži, kako je bilo, ko se je rodil Igor? Kako sta se »spoznala«?

»Bilo je tako… Pred koncem nosečnosti so ugotovili, da otrokov utrip ni normalen. Takrat seveda še ni bilo ultrazvoka. Šla sva v porodnišnico (z Igorjevim očetom, op.a.). In ko je dojenček prišel na svet, sem doživela nekaj groznega. Povedali so mi, da bodo zaradi slabega otročkovega utripa  naredili carski rez. In ker mi zaradi slabega otrokovega stanja niso upali dati močnejše anestezije med samim posegom, sem čutila vse. Kako me šivajo… Zdelo se mi je, da sem na kolesu, na katerem so noži, ki me režejo po trebuhu… Hkrati sem bila intubirana in nisem mogla niti govoriti, tako da sem se iz narkoze prebudila v groznem strahu. Povedali so mi, da je fantek.

Vprašala sem, če je vse v redu, če ga lahko vidim, pa so mi povedali, da še ne. Kasneje, ne še zdaj…

Dva dni ga nisem videla, niso mi ga prinesli, vendar sem bila sama v redu, nisem se bala, zaupala sem jim. Tomo, mož, je prihajal vsak dan k meni. Drugi dan sem opazila, da joka. Vprašala sem ga: »Kaj je s tabo? Čemu jokaš? Saj je vse v redu, fantek je!«

Pa je odvrnil: »Saj je vseeno.«

In res je bilo vseeno.

Še enkrat mi je poudaril, da je vse v redu, da joka pač od veselja.

Je pa vedel, on je vedel, kako je z Igorjem, ker ga je že uspel videti.

Videl ga je in povedali so mu že, da je otrok z Downovim sindromom.

In potem so mi ga slednjič le prinesli. Tomo je spet jokal, da sem se že spraševala, čemu je tako »cmerav«, jaz pa tako neznansko vesela. Bil je tako lep fantek, s špičastim noskom, krasen. In potem so povedali tudi meni. Pa me sploh ni presenetilo, zame to ni bil šok.

Tam sem bila še deset dni, in v nekem trenutku, težko rečem, kdaj, me je prešinila misel, da se nekateri sprašujejo »zakaj, kaj sem naredil, da je tako?«

Jaz pa nič. Vedela sem, da nisem naredila nič takšnega. Igor mi je bil dan. Dobila sem ga, in to ima smisel, to nekaj pomeni. Mogoče sem ga dobila prav jaz ravno zato, ker ga bom imela rada. Ker bom zanj zelo lepo poskrbela. In tako je bilo…

Nikoli mi ni bilo hudo. Je pa, seveda, trpel najin zakon. To so bile grozne stvari.

Tomo ga je sicer imel ravno tako izjemno rad, nikoli ga ni udaril, no.. Saj ni nikoli nikogar udaril… Tomo je Igorja klical »magarac« (osel po hrvaško, op.a.), ker če se je Igor ustavil, ga ni bilo nikamor moč premakniti. Ali je vohal rožice ali kaj podobnega.

Tu se zasmejim ob misli na bikca Ferdinanda, otroški knjižici…smejiva se obe , ob sliki, ki se nama pokaže pred očmi. Igor in rožice. Misel spet uide v preteklost, ki večkrat ni bila lahka. Joži nadaljuje:

»Bilo je eno in drugo. Psihično je bilo takrat izjemno naporno. Igor se je rodil s hudo srčno napako in je bil takrat veliko in velikokrat hospitaliziran. Ponoči sem čakala, da zazvoni telefon in mi povedo, da je umrl.

Ampak ne, Igor je bil pravi borec in se je rešil.

Moj takratni šef meje imel strašno rad in je govoril s takratnim najboljšim srčnim kirurgom v Baslu in je obljubil, da ga bo operiral. In ga je.

Igor je imel dve težki, zahtevni srčni operaciji, ki ju je dobro prestal in kot kaže (se zasmejiva), da jih bo dočakal 120 (let, op.a.).«

Tako kaže, glasno povzame Joži, če ne bo kaj narobe z zobmi in ne bo oslepel!«

Spet se povrneva v preteklost.

»Lara, sestrica, ga je imela rada, otroci na vasi so ga imeli radi…

Kljub temu, da so mi ob Igorjevem  rojstvu povedali, da ima težko obliko prizadetosti, da ne bo nikoli govoril in pisal,  ni bilo nikoli preveč hudo.«

Igor sicer govori, v svoji slovenščini in švicarščini, kot pove Joži; to menda še vedno najbolj razume, kadar se morata resno pogovoriti.

»Ima čisto svojo, posebno govorico. Za kosilo pove, da »bomo jedli wurst-klobaso in kartoffel-krompir«.

Tu si je zgradil svojo socialno mrežo, kontaktira s komer se mu zahoče, brez težav.

Ne vem, kaj naj rečem, sploh ne vem.

Če ne bi imela Igorja, moje življenje ne bi imelo pomena.

In rada živim.«

Je v tvojem življenju kakšna posebna prigoda, kaj, kar se ti je še posebno vtisnilo v spomin v življenju z Igorjem?

Joži se zaiskrijo oči, uide ji vzklik: »Ooo, uh! V že omenjeni vasi, kjer smo živeli v bližini Basla, je bila nedaleč od našega doma steza za gokart. Bilo je to 50 metrov stran, na šolskem dvorišču. In…Igorja smo posedli v enega od avtomobilčkov in on je znal vozit. Nazaj, naprej… Vse je obvladal.

Nekega dne dvignem telefon, na drugi strani glas:« Gospa Landa, ste doma?«

»Sem!«

» Pa veste, kje je Igor?«

Joži, prepričano, brez kančka dvoma:« Seveda, na igrišču!«

»Žal vas moram razočarati. Igor ni na igrišču, ampak vozi po glavni cesti v Baslu in maha ljudem. Pa naj vas ne skrbi, naši policisti ga bodo spravili s ceste in vam ga pripeljemo.«

Smeh. Joži nadaljuje.

»Potem…ja, Igor je že takrat hodil je gasilcem.«

Že v Baslu?

»Že v Baslu. No, v vasi, kjer smo živeli. Spet so me klicali.

»Veste, kaj je Igor naredil? Zaklenil se je v gasilsko pisarno in jim je skozi vrata zaklical: »Jaz bom kar sam telefoniral! Ne grem domov, danes imam službo.«

Ker so z vajami že končali, so me klicali, da bi mu rekla, naj odklene, pa še vedno ni hotel odkleniti! Vzel je ključ in se zaklenil od znotraj, tako, da smo na koncu kljub vsemu morali vdreti v pisarno. Takrat sem mi seveda rekla, da ne sme več hoditi gasit. Je bilo zelo hudo, ampak tja pač ni smel več iti.

Zdaj mu rečem, da je to (pokaže na kuhinjo, op.a.) njegov gasilski biro in je to to. Tu ima telefon, pripomočke za pisanje, vse, kot se v pravi pisarni spodobi.

Pa vendar se vsake toliko še vedno spomni, naj mami pokliče, da bi šel še malo na (gasilski, op.a.) teren.

O, pa v opero sva šla!«

Ušesa ponovno napnemo v pričakovanju.

»S Tomom sva vedno poslušala klasično glasbo in tudi Igor jo ima strašno rad.

Pozimi tako Igor, ko ne hodi ven, veš dan posluša muziko, »piše« in seveda pomaga meni.

In tako sva šla nekajkrat v opero, dokler se ni nekaj zgodilo. Dve stvari, v bistvu.

No, tako sva bila enkrat v operi, gledala in poslušala, Igor je bil skoraj do konca tiho, a kaj, ko je naenkrat začel nekdo kašljati. Sedela sva malce višje, Igor je pa kar vstal in začel proti kašljajočemu kazati s prstom na ustih, naj bo tiho, z glasnim »Pssst! Ne sme! Poslušaj!«.

Ker Igor ve, kaj se in kaj se ne spodobi.

»Sem mu rekla, da se to ne sme, pa me je resno, zgroženo pogledal, da saj to se ja ne sme!

Enkrat nama je Duško – Dušan Sterle – dal karte, da sva šla gledat operno predstavo Knez Igor. Tam sva bila v parterju, sem mislila, da bo bolje, pa je spet komentiral, ko sta se dva začela pogovarjati. Spet je vstal in nedvoumno pokazal, da se to ne sme, kar vstal je in: »Psst, pssst!«

Potem so se pa ljudje začeli smejati.

Potem sva šla spet drugič gledat baletno predstavo, Madam Butterfly, pa sem kupila eno lepo hortenzijo, šopek je bil prav čarobno lep, pa sem vprašala, če bi lahko Igor odnesel madame Butterfly  rože, pa so seveda privolili, naj kar.  In na koncu, ko so se vsi priklonili, je Igor odšel s šopkom do odra. Povedati moram, da madam Butterfly morda ni bila ravno najlepša od nastopajočih, bila je malo manjša in močnejše postave, druge pa zelo lepe.

In, kot rečeno, Igor gre do odra, gleda in gleda in nazadnje izbere najlepšo »gejšo«, se sprehodi do nje in ji ponudi šopek, rekoč:« To je za tebe!«

Jaz pa vstanem in zakričim naglas: »Ne, Igor!«

Igor sliši, pravi: »Pardon!« se obrne in gre k »ta pravi«.

Kuhinja, kjer sva se v domačnem jedilnem kotu sedeli, je odmevala od bučnega smeha.

»Tudi Anji Zabukovec, slavni violinistki, sva naročila venček za na glavo, pa je Igor, ko ji je nesel venček, zagrabil kar pianista in Anjo za roko, da so stali vsi trije na odru, Igor je hkrati še vzpodbujal gledalce, stoječ med obema na odru, naj  še ploskajo.

Tako. Takšno je življenje z Igorjem.

Nikoli ni dolgčas.

Ima svoj svet in vidi, in ve, kako naj bi se mi v njem obnašali. Dela malo po svoje.«

Pa ta svet je vendar lep! Kateri je lepši, Igorjev ali »naš«?

»Jaz živim z Igorjem in se od vseh teh vojn in preostale groze, laži, ki prevladujejo v današnjem svetu, kjer nobena stvar ni več resnična, oddaljim. Midva živiva takšno življenje, kot si ga zasluživa. Živiva v najinem »balonu«, kjer naju obkroža veliko dobrih ljudi. Zelo veliko.

…

Še to na kratko povem: Sestrična je imela raka na pankreasu. V zadnjem stadiju zaradi takratnih razmer ni mogla domov, nikamor ni imela iti, pa sploh ni bilo vprašanje, vzela sem jo k sebi. Štiri mesece je bila pri nama. Igor je videl, da je najino življenje podrejeno temu, da sva od jutra do večera, celo ponoči na razpolago, »zavita« v pričujoče dogajanje.

Vida (sestrična op.a.) ni imela nikoli v preteklosti potrpljenja do Igorja, ko pa je videla, kako je pomagal, ko je videl, kako mi je težko, ko sem jo negovala… In je tako spreten se temni svojimi rožicami, malimi prstki, vse zna narediti.

Ko je na koncu začela padati, ko je ponoči vstajala, bila je zmedena, bilo je neznansko hudo…Ampak! Igor je bil vedno tu, vedno prisoten.

Zadnjih 14 dni je bilo preveč, nisem več zmogla. Takrat je rekel sin, da jo vzame k sebi, vse je priredil njeni bolniški oskrbi…

In po dveh tednih je sestrična umrla.

Sem pa takrat želela preizkusiti Igorja. Ko je sestrična odšla, je Igor večkrat preveril: »A je lepo, mami?«

Češ, je spet mir in čas za počitek…

Nisem mu povedala za smrt, saj se je boji, sem mu pa rekla:« Poslušaj, Igor! Bi midva lahko še za dva tedna vzela Vido k sebi, da bi ji pomagala? Samo leži še in nič ne more… Saj potem bi šla pa domov.«

Joži skoraj šepeta:« Pa premišljuje moj Igor…«

»A Vida? Tukaj? Tam, v sobi?«…

Ni rekel takoj. Premišljeval je. In začutil, kaj je prav.

Nežno, a glasno:« Lahko, mami!«

To je to. To je Igor.«

Trenutek tišine.

»To so res eni  posebno otroci. »Downovci« so čisto vsi, če le nimajo slabih izkušenj, takšni. V njih se skriva toliko dobrote, nežni so in vedno  pripravljeni pomagati, res so se posebnim namenom tukaj.

Igorja sem od majhnega navajala na samostojnost. Star je bil štiri leta, pa je rekel, da gre v trgovino kupit mleko. Sam. Tomo ne pogleda, pa pravi: »Pojdi naskrivaj za njim.«

Sem šla in je naredil vse, kot je treba. Iz hiše je šel do ceste, do semaforja, počakal na zeleno luč. Prečkal je cesto, stopil do trgovine, poiskal mleko, ga plačal in prišel nazaj. Pa je bil star komaj štiri leta, komaj dobro je shodil…

In tako smo ga počasi začeli »spuščati«.

Igor je bil celo življenje SVOBODEN. Dela to, kar ON hoče. »

Spet trenutek globoke  tišine. Obe se zavedava moči in pomembnosti povedanega.

Povzamem: »Bil. Z veliko podpore. Da je vreden zaupanja, da bo zmogel.«

Tu me spreletijo mravljinci, pri srcu mi je toplo. Koliko truda, preizprasevanj, potrpežljivosti, in hkrati brezmejne naklonjenosti in zaupanja veje iz matere, ki je bila izpostavljena tolikšnim ne- lahkim preizkušnjam.

Joži in Igorja poznam lepo vrsto let, pa je bilo tu predstavljeno toliko vsega, česar nisem poznala. To zaupam Joži.

»Ooo, toliko zgodb!…«

Gledam sogovornico. Lepa je. Prosim, če jo lahko fotografiram, pa me »zavede« z novo zgodbo; nerada se nastavi kameri.

»Nekega dne je prišel Tomaž Perko (Jožičin prijatelj, op.a.). Vpraša:« Je mami doma?«

Igor pravi: »Ne. Pride »prec«.«

Pa Igor ima telefon, ki sicer ne dela, a ga on s pridom »uporablja«.

Igor pogleda Tomaža, mu resno namigne:« Počakaj. Jo bom poklical.«

»Odtipka« številko.

»Mami, tukaj Tomaž! Čaka te! A prideš? Ja.«

Pogleda Tomaža: »Pride takoj.«

Tomaž sedi.

Sedi in sedi…čaka, že malce nejevoljen.

Pravi Igor, ki lepo, mirno sedi zraven:« Bom še enkrat poklical.«

Tomaž, da bo bolj zagotovo, se ponudi:« Bom jaz!«

Prime v roke telefon, pa ugotovi, koliko je ura. Da telefon sploh ne dela!

Smeh polni kuhinjo.

»Življenje z Igorjem, pravi Joži, je res bogato. Takšnega si sam naredi, njemu ni nikoli dolgčas.

On gre po Kamniku in se pogovarja z vsemi mimoidočimi. Saj ga redki kaj razumejo, pa njega to nič ne moti.

Ugotavljam, da sem imela sicer pripravljenih kar nekaj vprašanj za sogovornico, a mi je med samim pripovedovanjem že na marsikakšno odgovorila. Eno od njih je bilo tudi to, če morda ugotavlja, če je med odnosom do drugačnih, sprejemanjem le-teh kaj drugače nekdaj in danes…

Medtem zaslišim glasen moški: »Halo!« Z dvorišča. Z obrednega pohoda po Kamniku se je vrnil Igor. Pove, da je zunaj vroče, in mami preda pozdrave s policije. Sleče jakno, mimogrede omeni gasilce in vajo, pa da si preobuje čevlje in da je njuna Moka (ljubka tigrasta mačja ljubljenka) lump. Ker mami »krade« njen najljubši fotelj.

In medtem, ko se Igor preoblači, medve nadaljujeva pogovor.

»Če so bili včasih bolj prijazni, sprejemajoči? Neee, izjemno lepo vsi sprejemajo Igorja. Tudi, če ga kdo ne pozna, pa mu Igor kaj pravi in ga drugi morda namenoma spregleda, presliši, pogleda stran, Igor, če je Joži poleg, pogleda mamo, si pokaže na uho in naklonjeno, razumevajoče pove: Mami, ne sliš’!

Verjetno res frekvenca ni prava, pripomnim z nasmehom.

Svet je, kakršen je. Spreminjamo ga še svojo prisotnostjo in svojimi deli. Bi ga, če bi imela moč, spremenila? Če bi, kako?

»O, ja!

Moje mnenje je, da mora vsak posameznik odgovarjati sam zase. Čutim in vidim, da je veliko ljudi, ki imajo čas, denar, premnog potencial in bi lahko pomagali drugim. Pomoč drugemu. Tega je veliko premalo.

Mi vsi bi lahko veliko lepše živeli, če bi si pomagali. Upokojeni profesorji matematike, (tujih) jezikov…Ne veliko, mogoče 5 ur na teden, če bi pomagali drugim…

Ljudje so preveč egoistični.

Saj ni treba veliko. Malo. In bilo bi vsem lepše.«

Zdaj se nama pridruži Igor in pove, da pije (tudi) kavo. Vrečko, ki sem jo prinesla, zgoraj lepo odreže in vsebino pospravi na njeno mesto. Dovoli, da ga ujame oko kamere. Celo nasmeje se, čeprav mi Joži pove, da pravzaprav nima razvitih mišic za naravni nasmeh. Kakorkoli in kamorkoli se obrnem, veselje in navdušenje je pristno.

Objem močan in srčen…

Izvem še, da Igor ljubi red.

Nato se izgubimo v žvrgolenju okrog kave, paštete, fotografiranja in zob pa zdravja…

In se vrnemo še k zadnjemu vprašanju.

 Kaj ti je v vzpodbudo, da nadaljuješ, ko ti je hudo? Če ti je?…

»O, jaaa… Zelo hudo.

Kaj mi je v vzpodbudo?…Moje življenje je tako povezano z Igorjem, da mi to povzroča vzpone in padce. Trenutno mi je v vzpodbudo to, da smo našli rešitev, kako bomo sanirali Igorjeve zobe, potem še oko…

In potem bomo živeli lepo še naprej. In najin svet je ok.«

Misel, vodilo drugim, ki to berejo, bi bilo?…

»Izjemno mi pomaga to, da se skušam zavedati tega, da smo si različni, zelo različni, in da nikakor ne morem od vseh ljudi zahtevati, da postanejo kot jaz. Živela sem veliko v tujini, v Švici, na Siciliji…in ugotovila, da je vsak posameznik drugačen tako, kot so si različni narodi. Dva si nista enaka.

Velikokrat sem bila  žalostna, razočarana…zaradi drugih, ki niso istega mišljenja kot jaz. Pa tega se zavedam šele zdaj. Pomembno mi je, da delam, živim, kakor sama hočem, to velja tudi za Igorja.

In to je to. Razumeti druge. Ne obsojati.«

… Ker nikoli ne vemo, kje s(m)o.

Hvala, Joži! ❤️

Pogovarjala sem se in odkrivala nove svetove, za vse dneve žena in materinskem dnevu, za Žensko, ki zmore tudi nemogoče,
Kartini Djalil