Naslovnica / ZANIMIVOSTI / Kako so Tevžu in Nini ukradli Babico

Kako so Tevžu in Nini ukradli Babico

Tevž in Nina sta bratec in sestrica, ki živita prav na sredi Starega mesta, in sicer v ozki ulici v hiši številka 1. Sta zelo živahna otroka. Tevž hodi še v vrtec, Nina pa že v šolo. Njuna mamica in očka delata skoraj ves dan, tako, da se pozno popoldne vračata in nimata veliko časa za igro z njima. Oba otroka čas s starši zelo pogrešata.

Nekega dne dobi Nina v šoli domačo nalogo, da opiše svojo babico.

»Babica je mama tvoje mame,« ji razloži učiteljica. Nina pride popoldan domov s svojo mamico in reče, da ne zna napisati domače naloge, ker ne pozna svoje babice in o njej prav nič ne ve. Mamica pride domov vsa utrujena in zelo slabe volje in ni pripravljena na Ninina vprašanja. Grobo ji odgovori, da je njena babica umrla že pred mnogimi leti. Tako ostane Nina brez domače naloge.

Naslednji dan pride v šolo in sošolke ji povedo, kakšna sta njihova babica in dedek, kako preživljajo prosti čas z njimi in kako jim je lepo pri njih doma. Tako začne Nina razmišljati, kako bi bilo lepo, če bi tudi ona imela svojo babico, ki bi bila samo njena in malo od Tevža. Učiteljica ni bila prav nič huda, vendar ji je naročila, da napiše vseeno doma domačo nalogo, pa o kakšni drugi babici. Nina pa je razmišljala drugače. Kako pa naj napiše nalogo o kakšni drugi babici, ko pa ni nobene poznala. Zjutraj je Nino peljal očka v šolo, popoldne jo je prišla iskati mamica. Nina ni imela nobene možnosti, da bi spoznala kakšno drugo babico. Postala je zelo žalostna. Vsak dan je o tem razmišljala in vsak dan je bila bolj žalostna. Njen očka je bil zelo zaskrbljen. Peljal jo je k zdravniku, da bi pozdravil Ninino žalost. Zdravnik jo je natančno pregledal, napisal ji je celo zdravilo z veliko vitamini in ji svetoval sprehode na svežem zraku. Čas je mineval, Nina pa je rastla.

Neke poletne noči, ko so zvezde sijale na nebu, je v Ninine sanje prišla njena babica. Bila je podobna Nini. Imela je iste svetleče oči kot Nina, njeni lasje se niso bili sivi in bila je zelo prijazna. Stanovala je v hiši zraven gozda in imela je mucka z imenom Muri. Babica ni hodila v službo in tako je imela veliko časa za Nino. Skupaj sta pekli palačinke, gledali stare knjige in se veliko smejali. Noč je bila prekratka in zjutraj je bil nov dan. Ko je očka peljal Nino v šolo, je bil prav presenečen, ko je bila Nina vesela, spočita in dobre volje. Med potjo je povedala očku o svojih sanjah in da bi rada imela majhnega mucka, ki bi mu dala ime Muri. Očka pa ni bil ravno navdušen, da bi  imeli v stanovanju sredi mesta mucka, ki ne bi smel hoditi okrog, saj bi ga lahko povozil avto. Sklenil je, da bo kupil Nini majhnega kužka. V službi je imel računalnik in je poiskal mladička, ki bi bil ravno prav velik za stanovanje.

Prišla je jesen in listje je padalo z dreves, ko je očka domov prinesel majhno belo kepico. Nina je bila navdušena. Kosmata bela kepica je bila punčka in ji ni mogla dati ime Muri, pa se je domislila, da jo bo klicala Babica. Tako bo imela čisto svojo babico. Prav nič je ni zanimalo, kaj bodo o imenu mislili drugi. Babico je peljala vsak dan zjutraj in zvečer na sprehod. Pobirala je kakce, da bi bilo okolje čisto, in bili sta nerazdružljivi. Tevž ji je tudi pomagal.

Bilo je lepo sončno popoldne, ko je na sprehodu z Babico srečala starejšo sivolaso gospo, ki je tudi bila s svojo psičko na sprehodu. Zapletli sta se v klepet in je vprašala Nino, kako je ime njeni psički. Odgovorila je, da je Babica ter da jo Nina kliče Babi. Gospa se je začudila, da ji je deklica dala tako ime. Razložila je Nini, da ima vsak otrok dve babici in dva dedka. Nina tega ni vedela,  pa saj ni mogla vedeti, ker ji tega ni nihče povedal. Babico imaš po očetovi strani in po mamini strani. Mislila si je takole: če je ena babica umrla, mora biti še nekje ena babica. Ta misel jo je že kar preganjala. Želela si je, da bi se sanje še kdaj ponovile. S svojo psičko je hodila na zmeraj daljše sprehode tja do Mačjega hriba. Tam je srečala le srne,  ježke, metuljčke in nabirala dišeče cvetlice. Vedno je imela Babico na povodcu, ker se je bala, da bi se psička izgubila. Na potepu je sanjarila, da se pogovarja z babico iz sanj, da jo boža po glavi in da se imata obe lepo.

Prišel je čas počitnic in mama jo je poslala prvič v trgovino samo. Kupiti je morala mleko in kruh. Vzela je Babico s seboj v trgovino in jo privezala na mesto, kjer se privežejo kužki. Šla je v trgovino in si vse počasi ogledala. To je počela res zelo počasi, saj se je počutila že odraslo. Našla je mleko in mlečni kruh. Plačala je pri blagajni in odšla ven. Toda Babice ni bilo pri privezu. Pogledala je vse naokrog, toda psičke ni  bilo nikjer. Začela je močno jokati. Odšla je nazaj v trgovino in vsa objokana povedala prodajalki, da je nekdo ukradel njeno Babico. Prodajalka je poklicala 113. To je Policija, ki posreduje v takih primerih. Prišla sta dva policaja in povedala jima je za krajo njene psičke. Policaja sta rekla, da babice nihče ne more ukrasti. Nina jima razloži, da je njena mala Babica Maltežanka. Potem pa so le naredili zapisnik in Nini naročili, da pride očka na Policijsko postajo. Drugi dan pride očka podpisat izjavo in prinese s seboj številke, s katerimi je vsak kužek zaznamovan s čipom. Nini so torej ukradli njeno malo Babico in ni vedela, če jo bo še kdaj dobila nazaj. Minilo je že nekaj dni in na Policiji še niso nič našli. Nina si je mislila, da na Policiji nič ne delajo ali pa imajo veliko dela. Domislila si je, da bo svojo malo kepico poiskala kar sama. Vzela je velik risalni list, nanj narisala svojo Babico, napisala svojo telefonsko številko in tudi, da so ji Babico ukradli pred trgovino, da ima svojo psičko zelo rada in da jo hoče nazaj. Odnesla je papir v knjigarno in prosila gospo, da ji naredi nekaj kopij. S Tevžem sta nalepila liste po celem starem mestu. Kar nekaj dni je minilo, ko je zazvonil telefon in javil se je g. veterinar. To je zdravnik za živali. Rekel je, da je nekdo prinesel takšno psičko k zdravniku in da mora priti pogledati, če je prava. Očka jo je takoj odpeljal v ambulanto in Nina je prepoznala svojo malo kepico. Obe Nina in Babica sta bili zelo veseli, da sta se končno našle. Nina pa je obljubila, da je ne bo nikoli več pustila same pred trgovino.

Čas je vse prehitro mineval in Nina je postala že prava gospodična, mala Babica pa je že zelo težko hodila, tako, da jo je Nina morala že nositi. Sprehodi so bili vedno krajši. Nič več nista hodili na Mačji hrib. Našli sta pot ob potoku. Gledali sta žuboreči potok in račke, ki so plavale v njem. Nina je našla klop ob potoku in se še vedno spominjala svojih sanj in otroških dni in njene babice z žarečimi očmi. Bilo ji je težko ob misli, da je mala Babica že ostarela in da bo kmalu za vedno odšla. Včasih ji je po licu ušla tudi kakšna solzica. Od daleč pa jo je opazovala tudi stara siva gospa, ki je živela blizu potoka. Nekega dne je gospa pristopila k Nini in jo ogovorila. Spraševala jo je po imenu in koliko je stara njena psička. Nina je povedala, da je že zelo stara, da se boji, da je ne bo več dolgo imela in da ji je dala ime Babica, ker svoje babice sploh ne pozna. Gospa se ji je predstavila z imenom Nana. Tudi ona je povedala Nini svojo žalostno zgodbo. Imela je dve hčerki in dva vnuka, ki ju sploh ne pozna, ker ji njena hčerka ni dovolila poznati otrok. Takrat je Nina videla velike žareče oči in je spoznala svojo pravo babico. Obe sta vedeli, da ne bosta dolgo skupaj. Dogovorili sta se, da bo to ostala njuna velika skrivnost. V življenju je pač tako, da lahko obdržiš zase tudi kakšno skrivnost.

Napisala: Darja Jarc
Ilustracija: Marjan Novak Škatla