Kamnik si zasluži več

Po osamosvojitvi smo v Kamniku upravičeno pričakovali, da bo nova samostojna država, ki se deklarativno zavzema za demokracijo, spoštovanje zgodovine in varovanje kulturne dediščine, znala prepoznati izjemno vrednost in pomen kulturnih objektov v mestu.

Upali smo, da bo Kamnik s svojo bogato zgodovinsko in arhitekturno zapuščino postal zgleden primer, kako se lahko dediščina smiselno vključi v sodoben razvojni okvir – s skrbjo, dolgoročno vizijo in spoštovanjem do preteklosti, ki nas oblikuje.

Vendar je realnost, ki jo živimo več kot trideset let kasneje, grenka in razočaranje vse večje. Očitno je, da je bilo veliko obljub praznih, vizij nedodelanih, projektov pa površno zasnovanih ali celo načrtno izpeljanih brez prave ambicije, da bi karkoli trajnega prispevali h kulturni krajini mesta. Kar se je v praksi dogajalo, kaže na sistemsko zanemarjanje in instrumentalizacijo kulturne dediščine – kot priročnega sredstva za politične točke ali črpanje javnih sredstev, ne pa kot vrednote, ki bi terjala poglobljen pristop, sodelovanje strokovne javnosti in jasno določene cilje.

Obnove so pogosto improvizirane, brez celostnega razmisleka o dolgoročnih učinkih, včasih celo v nasprotju z osnovnimi konservatorskimi načeli. Ponekod so bile investicije zgolj kozmetične, drugod pa prekinjene sredi poti, kot da je sama simbolna gesta začetka projekta dovolj za opravičilo zapravljanja sredstev.

Takšna praksa ne uničuje zgolj objektov same kulturne dediščine, temveč razkraja tudi kulturno tkivo skupnosti, saj se s tem izgublja zaupanje ljudi v to, da imajo javne institucije resnično voljo ali sposobnost poskrbeti za tisto, kar bi moralo biti temelj skupne identitete.

Namesto dolgoročnega strateškega pristopa imamo opravka z reaktivnim, pogosto politično motiviranim odločanjem, kjer se kratkoročni interesi postavljajo pred trajnostni razvoj. V takem okolju ne more uspevati ne kakovostna kulturna politika ne zaupanje občanov v lokalno oblast.

Rezultat so polovičarski projekti, izgubljene priložnosti in vse večji občutek apatije, celo cinizma med prebivalci, ki se čedalje bolj zavedajo, da se dediščina ne varuje, ampak se jo uporablja – in to na škodo skupnosti.

Pri tem pa oblast pogosto zakriva svojo neučinkovitost s PR-napisi in velikimi napovedmi, ki pa ostanejo brez vsebine. S takim pristopom ne izgubljamo le fizičnih sledi zgodovine, temveč tudi simbolni kapital mesta, ki bi lahko postal temelj njegove sodobne prepoznavnosti in razvoja. Kamnik si zasluži več – ne zgolj zaradi svoje bogate preteklosti, ampak zaradi ljudi, ki v njem živijo in si želijo mesta, ki spoštuje lastne korenine in zna dediščino preoblikovati v prednost.

Toda dokler bo kulturna politika ujetnica kratkovidnosti, projektnega populizma in birokratske mlačnosti, bodo tudi rezultati ostajali neprepoznavni, začasni in brez duše.

Ne potrebujemo več poročil, v katerih so cilji izpolnjeni le na papirju, potrebujemo pogum za spremembo paradigme: od formalnega varovanja k aktivnemu vključevanju dediščine v življenje skupnosti, od površinskih ukrepov k resnični skrbi, ki jo občani prepoznajo kot iskreno.

Dokler tega ne bo, bodo kulturni objekti še naprej propadali – ne le fizično, temveč tudi kot simbol našega odnosa do zgodovine in odgovornosti do prihodnosti.

Dušan Sterle, Kamnik