Naslovnica / ŠPORT / Kamniška turno smučarska odprava na 5671 metrov visoki Damavand v Iranu
Naša četica koraka – po le par cm novozapadlega snega.

Kamniška turno smučarska odprava na 5671 metrov visoki Damavand v Iranu

Člani Turno smučarskega in kolesarskega odseka Planinskega društva Kamnik so se pred kratkim vrnili s turno smučarske odprave na Damavand v Iranu, njihovo zanimivo dogodivščino pa je izčrpno popisal Bogdan Jamšek.

Ko smo se lani vračali z Aljaske in iz aviona že zadnjič pomahali Denaliju v slovo, smo si rekli: »Mogoče se pa še kdaj vidimo!« Potihem smo namreč vsak pri sebi le priznali, da imamo zaradi zavrnitve, ki ji je sicer botrovalo slabo vreme, vsi malo podaljšane nosove. Če se že pri motivaciji in sredstvih ne bi zataknilo, pa ponovni naskok terja skoraj mesec dni časa in nekaterim se nam letos vsaj eden od teh elementov ni »izšel«.

Lanska ekipa se je zato prepolovila; nam – Bogdanu, Petru in Pavlu se je pridružil še Tomaž in skupaj smo se odločili za »rezervno« varianto, to je Damavand, še ne povsem ugasli vulkan v Iranu, najvišja gora med Severno Ameriko in Himalajo.

Na pot smo se podali v petek, 10. marca 2017 zvečer. Letalska zveza s Turkish Airlines iz Ljubljane do Istanbula in naprej do Teherana je potekala zelo gladko; predvsem pa: Turki zaenkrat še ne zaračunavajo dodatnih stroškov za skiset.

Člani kamniške odprave pri lastniku agencije Mahmoudu (desno)

Po jutranjem pristanku smo carinske formalnosti opravili hitro in brez težav, saj smo vize za Iran uredili že na ambasadi v Ljubljani. Pregleda prtljage pa sploh ni bilo. Takoj pri izhodu nas je že čakal prijazni vodnik Bejti in nas takoj odpeljal na obilen in energetsko močan zajtrk. Kasneje smo izvedeli, da je v Iranu mogoče samo kakšnih 10 vodnikov, ki so sposobni in pripravljeni prevzeti vodenje turnih smučarjev na Damavand v zimskih razmerah.
Iran smo že kmalu lahko začutili kot deželo prijaznih ljudi, ki so zelo vedoželjni in se zelo zanimajo za tujce. Težava je le v tem, da jih zelo malo in še ti pretežno zelo slabo zna angleški jezik. Šele novemu rodu mladine, ki je tako kot povsod po svetu zelo pod vplivom modernih komunikacijskih naprav, ta jezikovni preboj malo bolj uspeva.

Potem smo se oglasili na naši agenciji, ki jo vodi Mahmoud, ki je sicer v iranski planinski zvezi zadolžen za mednarodne odnose in je tudi član mladinske komisije pri UIAA. Tudi tu smo vse formalnosti uredili hitro. Dogovorjeni znesek denarja smo našteli v gotovini in zanj, nepričakovano, prejeli račun. Po obveznem »čaju«, ki je bil za nas seveda kava, smo se odpeljali proti našemu izhodišču, od Teherana kakih 100 km oddaljeni vasi Polour na višini približno 2250 m. Na agenciji so nas presenetili še s tem, da so nam dodelili mobilni wifi modem z neomejeno (u)porabo, tako da smo bili ves čas našega bivanja na hribu zelo kvalitetno povezani s svetom.

Prvi pogled na Damavand je vzbudil nekaj tesnobe; se bodo megle ves čas podille okoli njega

Spotoma smo se oglasili v eni od lokalnih trgovin, kjer je vodnik nabavil hrano. Za to ni imel nikakršnega seznama in takoj je bilo slutiti, da je zelo rutiniran in izkušen v svojem poslu. To se je kasneje tudi potrdilo, saj nam ni prav ničesar manjkalo.

Naše bivališče v bazi Polour, imenovano tudi Kamp 1, je bila zelo prostorna in udobna stavba iranske planinske zveze. V njej je bilo celo preveč toplo in smo morali imeti skoraj ves čas odprta okna, ker se gretja radiatorjev ni dalo zmanjšati. Energija je v teh krajih tako poceni, da o varčevanju z njo še ne razmišljajo.Tako v domu kot na gori, ki je poleti obiskana kot naš Triglav ali Mont Blanc, smo bili v tem času edini gosti.

Po prvem obilnem kosilu smo popadali v postelje in skušali čim bolje nadoknaditi primanjkljaj spanca po napol prebedeni potovalni noči.
Sledilo je načrtovanje plezalne strategije. Že doma smo zadnje dni pred odhodom budno spremljali vremenske napovedi. Najboljša se nam je zdela spletna stran mountain-forecast.com, kjer napoved pripravljajo trikrat dnevno.

Damavand je sicer znan po precej nepredvidljivem vremenu. Preko njega večinoma potujejo jugo do severo-zahodne fronte. Na severu je do ravnic ob Kaspijskem jezeru le nekaj deset kilometrov, do puščav na vzhodu pa le malo več. Takšna dispozicija digitalne vremenske modele očitno še precej »bega«, saj so se napovedi tudi znotraj 24-urnega intervala precej spreminjale, najbolj vetrovi, in to tudi za dvakrat. Bejti se v naše načrtovanje ni hotel preveč vključevati; dejal je, da ga bo sprejel in z logistiko ter vodenjem podprl vsako našo odločitev. Konec koncev je bil za desetletje in več mlajši od nas in bi mu tako ali tako rekli, da »naj bo tiho«.

Odločili smo se, da se v nedeljo kar za »stalno« premaknemo v višinski tabor – Kamp 3 ali Bargah-e-Sevom na višini 4200 m in da se v dolino na počitek ne bomo več vračali. Z več kot 35 let starim originalnim Jeep-om so nas zapeljali še 15 km stran od našega bivališča in na višini okoli 2450 m smo si nataknili smučke in oprtali nahrbtnike. Iz bližnje vasi so prišli še trije nosači, ki so hrano in del naše višinske opreme odnesli v Kamp 3. Pridružil se nam je tudi Bejtijev asistent, za katerega pa do konca nismo čisto dobro vedeli, ali je bil z nami samo za okras ali kakšno drugo rabo.

Naredil se je čudovito sončen in mrzel dan. Ponoči je zapadlo nekaj centimetrov novega snega, ki je omogočil, da smo prvi del ture na smučeh skoraj v celoti opravili zvezno.

Naša četica koraka – po le par cm novozapadlega snega.

Tako kot pri nas je bila tudi v tem delu sveta letošnja zima zelo suha. V prihodnjih tednih sicer pričakujejo več snega. Negotovost glede ugodnih vremenskih razmer se z nastopom padavinskega obdobja zelo poveča, prav tako pa je tudi z nevarnostjo plazov. Temperature se v marcu počasi začnejo višati, kar pa nas še ni doletelo.

Na višini malo čez 3000 m je Kamp 2, to je mošeja, do koder se v sezoni klienti lahko pripeljejo z avtomobili. Od tu naprej so snežni jeziki, ki potekajo med neštetimi grebeni ognjenika, že bolj polno zasneženi, saj jim veter ne more več čisto do živega. Z vzponom nismo hiteli, saj to niti ni priporočljivo, pa tudi lepo vreme nas ni preveč sililo. Veter se je sicer po poldnevu in z višino začel krepiti, kar je napovedovalo skorajšnji prihod fronte. Ker smo izbrali bolj direktno pot, smo vmes tudi malo pešačili, kar pa se je po precej razbrazdanem vulkanskem kamenju izkazalo za kar naporno opravilo.
Pozno popoldne smo po sedmih urah prispeli v Kamp 3, ki ga tvori več zidanih objektov, od katerih je bil eden tudi odprt. V njem je stalni prebivalec le mladi Afganistanec, ki je nekakšen ključar hiše. Pod objektom je več nivojev teras, na katerih je poleti tudi do sto šotorov.

Zadnje priprave pred odhodom, … zunaj je, brrr… ena sama gravža.

Po pričakovano slabo prespani noči smo se odločili, da bomo glede na naše počutje in vremensko napoved še en dan počivali in potem skušali kreniti proti vrhu. Pred odhodom v Iran smo vsi štirje dve noči prespali v višinskih sobah v Planici, prvo noč »na višini« 3600 m in drugo na 4200 m. To se nam je zelo obrestovalo, saj izrazitih težav s počutjem na tej višini ni imel nihče. Popoldne smo opravili krajši, 350 m visok vzpon nad našim prebivališčem in napravili nekaj zavojev s smučmi, ki pa so nas kar dobro upehali; naš asistent je celo zbolel in naslednji dan preležal.

Sprva obetavna vremenska napoved se je kar občutno poslabšala, zato smo bili v težkih dvomih, ali naj z naskokom na vrh poskusimo že naslednji dan, torej v torek, ali naj počakamo na sredo. Na dan našega počitka, nas je namreč prečkala fronta, ki pa naj bi se po spremenjeni napovedi zavlekla v noč in se dokončno umaknila šele dopoldne naslednjega dne. Odločili smo se za tveganje s takojšnjim poskusom in če ne bi šlo, bi nam ostal še nov dan.
Vstali smo ob treh zjutraj in uro kasneje krenili na pot. Začetek je bil zelo težaven. Močno je še snežilo in pri okoli 15 stopinjah pod ničlo je bril še močan veter. Gaz, ki jo je Bejti utiral v več kot 20 cm debeli novi snežni odeji, je veter sproti zasipal, tako da tudi sledečim v koloni pot ni bila kaj prida olajšana. Na srečo se je vremenska napoved tokrat uresničila in ko se je začelo daniti, je nehalo snežiti. Le mraz in veter sta še bolj pritisnila. Ogrevanje rok je postajalo vse bolj pogosto. Kmalu potem se je dokončno zjasnilo in ko nas je začelo božati še sonce, se je naša morala močno okrepila in vrh je postal realnost. A do tja je bilo še daleč.

Na okoli 5100 m smo smuči odložili.

Na višini okoli 5100 m smo odložili smuči. Prišli smo v območje, ko brezštevilni grebenčki, ki jih je oblikovala lava, začnejo izginjati, zato veter tu še bolj in lažje kraljuje in o novem snegu kar naenkrat ni bilo ne duha ne sluha. Sneg je bil tako trd, da tudi srenači, kaj šele kože, niso več prijemali.
Ko sem Bejtija vprašal, ali gredo smuči na nahrbtnik, me je pogledal tako, kot da bi padel z lune. Šele zdaj sem razumel, zakaj je pred dvema dnevoma zmajeval z glavo, ko je tehtal moje smuči in vezi, saj so bile njegove peresno lahke. Njemu niti na misel ne pride, da bi z njimi smučal po tako trdem in poledenelem terenu. On je pač »samo« turni smučar in ga alpinistično smučanje ne zanima, po takšnem terenu se pač hodi peš. Resnici na ljubo nisem niti preveč dolgo niti preveč resno protestiral, saj je nočno garanje že pobralo kar precej moči in mišice niso več pokale od energije. Poleg tega je bilo snega pod derezami vedno manj, grušča pa vse več.

Rumena barva žveplooksida se je pojavljala vse bolj pogosto.

Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj nas je zdelovalo. Silovitim sunkom vetra, ki so nas sem in tja tako zamajali, da smo skoraj izgubili ravnotežje, so se pridružile še nove težave. Te so se pojavile v obliki fumarol; to so luknje, skozi katere uhajajo vulkanski plini oziroma para. Že tako prepolovljeni količini kisika se je torej primešalo še malo zelo smrdečega amonijaka in kislobe žvepla. Kar smo sem in tja z muko uspeli spraviti v želodce, smo v njih komaj zadrževali, pa še to ne vsi.

Neskončno štetje korakov, vdihov in izdihov se je kmalu po eni uri popoldne končalo s prihodom na vrh; pravzaprav to ni čisto pravi vrh ampak neke vrste amfiteater, ki ga omejujejo še nekaj metrov visoke skale in špica ene od teh je teoretični vrh. Nikomur od nas štirih se ni dalo sneti dereze in plezati še tja gor. Pogled od tam pač ni nič drugačen kot nekaj metrov nižje.

Za to smo se matrali.

Minus 23 stopinj Celzija in veter s hitrostjo približno 50 km na uro (v sunkih seveda krepko več), skupaj torej Chill (občutek mraza) -39 stopinj nam po nekaj fotografijah in požirkih čaja ni dajalo takšnega udobja, da bi kazalo še dalj časa vztrajati na vrhu. Za povrh se je ravno tedaj od nekod prikradel oblak, ki je v sicer kar sončnem dnevu naredil senco in meglo nad našim obiskom vrha. Zato smo jo po hitrem postopku ubrali navzdol.

Do smuči je šlo kar hitro in brez komplikacij. Adrenalin prvih zavojev je prinesel dodatno energijo, tako da je kazalo na »nebeški« zaključek ture, še posebej zato, ker je bil sneg en sam »naj« pršič in ker je Bejti tako dobro ubiral pravočasne prehode iz enega v drugi snežni jezik, da ni bilo treba snemati smuči.

Bejti je tudi učitelj smučanja.

Toda utrujenost se je z vsakim zavojem vse bolj zajedala v naše mišice, spet in spet je bilo treba loviti zrak in se nadihati. Zadnjih nekaj deset metrov je bila že skoraj prava »kalvarija«. Nobenega zavoja se ni dalo več zgoljufati, treba se je bilo ustavljati že po enem ali največ dveh. Še sreča, da nas ni nihče gledal. Verjetno bi si mislil, da je za smučarske začetnike to vendarle malce previsok hrib. Pika na i pa je bilo kakšnih dvajset stopnic do vrat v kočo. Če se prav spomnim, sem moral vmes petkrat počivati.

Ampak vsake take muke je enkrat konec. Po tem ko nas je Bejti zmasiral in nam postregel z dobro in obilno večerjo, smo spali precej bolje in predvsem bolj brezskrbno kot prejšnjo noč. Zbudili smo se v čudovito jutro in kar malo obžalovali, da nismo na vrh krenili v tako ugodnih in lepih razmerah. Po zajtrku smo vse pospravili in spakirali in sledilo je še zadnje poglavje: še okoli 1700 m resnično uživaškega spusta v dolino. Sneg je bil povečini le malo ali pa celo nepomrznjen pršič, ponekod pa spihana stara podlaga, ki je bila nižje ravno prav odmrznjena.

Prehode iz enega na drug snežni jezik se je dalo presmučati; assitent pa je raje pešačil.

Bejti je spet spretno krmaril med snežnimi jeziki, in to tudi v nižjih legah, kjer smo računali na večje pasove pešačenja. Seveda smo bili zelo zadovoljni. Prav gotovo bi kje drugje koga naslednji dan verjetno bolela glava, ampak mi smo dehidracijo opravili na krajevno dovoljen način in s tapravim pivom nazdravili šele v Istanbulu.

Naslednji dan smo v družbi z Bejtijevo ženo in prijateljem napravili še manjšo (približno 600 m) turo v eni od malo bolj odročnih stranskih dolin, kjer se je pokazalo še nešteto možnosti za izjemne turnosmučarske cilje v tem delu sveta.
Vreme v hribih se je potem dokončno pokvarilo in odpravili smo se na turistični del naše poti. Najprej smo obiskali Kaspijsko jezero, potem pa še Teheran, Kashan, Abyaneh in Isfahan.

… to je bilo to.

Iran je ogromna in zato zelo raznolika država. Najskrajnejša dela države sta med seboj oddaljena okoli 4000 km. V kratkem času ga zato lahko spoznaš le za nekaj kamenčkov v mozaiku. Za nas je bilo še posebno doživetje praznovanje perzijskega novega leta, ki je sicer njihov največji praznik in v katerega so vstopili ob nastopu pomladi, to je 20. marca ob 13.59 po lokalnem času. Štiri dni imajo popolnoma proste, dva tedna pa so šolske in splošne počitnice. Pri njih je zdaj leto 1396. Perzijci so po značaju precej drugačni od Arabcev in tudi njihova veja islamizma, to je šiitizem, navzven deluje precej všečno. Ves čas smo se počutili zelo varne, najbolj pa nam je bilo všeč, da je vse, kar smo se dogovorili, tudi zares veljalo, čeprav je bilo marsikaj le ustni dogovor. Kljub temu, da je v večjih mestih izjemna prometna gneča, so bili vsi lokalni vodiči in prevozi točni. Kako tudi ne, saj za 1 € dobiš okoli 12 l dizelskega goriva.

Besedilo in fotografije: Bogdan Jamšek