Naslovnica / NOVICE / Kamniški »Maistrovci« v Mežiški dolini med Peco in Uršljo goro

Kamniški »Maistrovci« v Mežiški dolini med Peco in Uršljo goro

Potem ko so člani Društva general Maister Kamnik lansko jesen obiskali poti Soške fronte, so se letos odločili obiskati našo Koroško, za katere meje sta se pred več kot devetdesetimi leti borila naš rojak general Rudolf Maister in nadporočnik Franjo Malgaj , ki je 6. maja 1919, star komaj 24 let padel pri Tolstem vrhu v Mežiški dolini.

V soboto 26. septembra 2015 se je na pot proti Koroški z avtobusom odpravilo okrog 50 članov društva pod vodstvom predsednika Ivana Sekavčnika, ki je kot koroški rojak, rojen v Prevaljah, pripravil tudi progam zanimivega izleta. Na začetku potovanja je vsem udeležencem razdelil tudi pisni oris krajev, ki jih bomo obiskali in spotoma v avtobusu še dodatno opozarjal na znamenitosti posameznih krajev.

Pot nas je preko Tuhinjske doline in Savinjsko Saleške doline mimo Velenja vodila na Koroško proti Slovenj gradcu in naprej po dolini reke Meže do Raven na Koroškem, kjer smo si pod strokovnim vodstvom kustosinje najprej ogledali dobrih pet let delujoč železarski muzej, ki je postavljen v nekdanji krčilni kovačnici – štauhariji. Tisočletna  tradicija železarstva na Slovenskem se je močno odrazila tudi na Koroškem, kjer se je Železarna Ravne po drugi svetovni vojni razvila v moderno jeklarno, ki je leta 1986 zaposlovalo 7000 delavcev. Na razstavi Mati fabrika – Železarna Ravne smo na začetku lahko prebrali tudi zanimiv zapis izpred 40 let: Biti zvest eni tovarni , pomeni pognati korenine v kraju in med ljudmi, se izbrusiti v stroki do popolnosti ter biti mojster svojega dela…

Po ogledu muzeja smo se nato skozi Prevalje, mimo Poljane, kjer so potekali zadnji boji ob koncu druge svetovne vojne   podali v Mežico, kjer smo se po kratkem okrepčilu z rudniškim vlakcem zapeljali v Muzej rudnika svinca v podzemlje gore Pece.

V pogorju gore Pece so od srede 17. stoletja izkoriščali obsežna nahajališča svinčene in cinkove rude. V skoraj štirih stoletjih so izkopali 19 milijonov ton tega naravnega bogastva in naredili več kot 800 km rovov.

V času dveurne hoje po rudniških rovih smo si ogledali, v kakšnih pogojih so rudarji izkopavali svinčeno rudo, od prvih začetkov ročnega vrtanja v trde stene do uporabe pnevmatičnih orodij. Pri trdem delu v jami pa so rudarjem pomagale tudi žene in otroci. Res, to je bil težek in večkrat pretresljiv boj za vsakdanji kruh.

Po desetminutni vožnji smo spet prispeli in nedrij Pece na beli dan in se nato napotili proti Kotljam , kjer se je leta 1893 rodil pisatelj Boja na Požiravniku , Samorastnikov, Solzic in drugih enkratnih orisov koroške zemlje in ljudi Lovro Kuhar – Prežihov Voranc.

DGM Kamnik Koroska 6

Tu smo se na hribu nad Kotljami okrepčali z domačim kruhom iz krušne peči in orehi, ki sta ga iz Tunjic prinesla naš praporščak Janez Vrhovnik in njegova žena. Za šilce krepkega domačega »Maistrovca« pa je poskrbel predsednik Ivan.

Najprej smo se nato ovekovečili ob Vorančevem spomeniku na hribu delu nedavno preminulega kiparja   Stojana Batiča, nato smo si z vodičem ogledali Prežihovo bajto, ki so jo Prežihi kupili leta 1911 in je postala njegov dom od 18. do29 .leta. Tu je tesaril, oral in sejal. V teh letih je použival Kotlje, materine pripovedi, dušo si je napolnil z vsem , kar je potem izbruhnilo iz njega. Pri bajti si je Voranc nabral zakladnico za prihodnji čas, je zapisal Ravenčan dr. Franc Sušnik. Vsako leto 10. avgusta poteka v tem poduršuljskem okolju enkratna prireditev v spomin Prežihovega Voranca Festival solzic.

Tu smo se na hribu nad Kotljami okrepčali z domačim kruhom iz krušne peči in orehi, ki sta ga iz Tunjic prinesla naš praporščak Janez Vrhovnik in njegova žena. Za šilce krepkega domačega »Maistrovca« pa je poskrbel predsednik Ivan.

Najprej smo se nato ovekovečili ob Vorančevem spomeniku na hribu delu nedavno preminulega kiparja   Stojana Batiča, nato smo si z vodičem ogledali Prežihovo bajto, ki so jo Prežihi kupili leta 1911 in je postala njegov dom od 18. do29 .leta. Tu je tesaril, oral in sejal. V teh letih je použival Kotlje, materine pripovedi, dušo si je napolnil z vsem , kar je potem izbruhnilo iz njega. Pri bajti si je Voranc nabral zakladnico za prihodnji čas, je zapisal Ravenčan dr. Franc Sušnik. Vsako leto 10. avgusta poteka v tem poduršuljskem okolju enkratna prireditev v spomin Prežihovega Voranca Festival solzic.

Iz Kotelj smo se spet vrnili proti Dobrijam, kjer smo se ob spomeniku v bližini Tolstega vrha poklonili spomin Franja Malgaja in borcem za severno mejo.

Spomenik v spomin Franju Malgaju so postavili že leta 1924. Od leta 2010 stoji spomenik na novi lokaciji in je dodatno posvečen tudi borcem NOV. Spomenik krasita ploščo z verzi Rudolfa Maistra Vojanova in Karla Destovnika Kajuha. Pri spomeniku je vsako leto v začetku maja spominska slovesnost, posvečena obletnici smrti nadporočnika Malgaja. Med Korošci vlada splošno prepričanje , da brez Malgaja Mežiška dolina danes ne bi bila del samostojne Slovenije.

Ob pesmi Lipa zelenela je, ki smo jo skupaj zapeli, smo k spomeniku položili šopek cvetja in se tako poklonili spominu tega velikega borca za našo severno mejo.

DGM Kamnik Koroska 11

Po kosilu v Korošici v Otiškem vrhu smo obiskali še obmejno vas Libeliče, znano po tem, da so se krajani leta 1920 složno uprli nepravični priključitvi vasi k Avstriji in na lokalnem plebiscitu 1922 soglasno odločili, da želijo živeti v Sloveniji.

Z ogledom cerkve sv Martina, kostnice na pokopališču in muzeja o plebiscitni odločitvi v zgradbi župnišča ter muzeja starega kmečkega orodja smo končali naš obisk dežele med Peco in Uršljo goro ter zvečer zadovoljni vrnili domov.

Franc Svetelj

X