Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Četrtek je, malo po dvanajsti prispem do nabiralnika in preverim vsebino. Že nekaj dni težko pričakujem poštno pošiljko in, glej ga, zlomka, očitno sem prinašalca novic za las zgrešila! Pričakal me je le listič, na katerem je bilo zapisano, da v 14 dneh pošto lahko prevzamem na Pošti. Kamnik.
Kamnik sem poudarila, ker se mi je zdelo samoumevno, da pošto, namenjeno v sam strogi center mesta, zlahka prevzamem na Pošti Kamnik. Kakopak!
Ker mi je čas narekoval, da pisma pred ponedeljkom ne bo moč prevzeti, sem le-tega s težavo dočakala.
Bilo je pač pismo s pomembno vsebino.
In tako sem na ponedeljkovo dopoldne ujela avtobus, ki me je pravi čas popeljal do končne destinacije, že v urah prej sem namlela urnik, ki bi ustrezal vsem delavnikom in me hkrati spustil skozi odprta želena vrata…
…V pričakovanju se končno postavim pred poštno okence, pa sem deležna klofute: ne, pisemske pošiljke, ki ne naletijo na prisotnega naslovnika ob dostavi, se prepeljejo na Pošto Bakovnik. Vse, brez izjeme.
No, ob mojem prepadenem pogledu me – sicer na moč prijazni – uslužbenec za okencem potolaži, da poslane pošiljke se na željo stranke pač prepeljejo tudi v sam center mesta. A le paketi.
Šok.
Čas me ponovno lovi, da ne govorim o razdalji.
Kot kaže, bom na odprtje pisemske ovojnice čakala še nekaj dni.
Ker teža vseh pišem, očitno, preveč bremeni poštne predale.
Razumem, da je pisemskih pošiljk vedno manj.
A kar jih je, so običajno pomembne narave – uradna pošta in tisto malo, kar je še pisano z roko in običajno poslano z ljubeznijo, vsekakor pa s posebno pozornostjo. In te malenkosti ni moč prevzeti ob okencu.
Prav. Mene je lovil čas.
Koliko je starejših ljudi, z vozički, na vozičkih, težko (p)okretnih, ki ne zmorejo poti do oddaljene pošte? Ki jim pot predstavlja še posebno stisko?
Ne govorim o uslužbencih Pošte; ti si za trud in pozornost zaslužijo prav posebno pohvalo; govorim o politiki, ki ne povezuje. Ki izloča.
Je trend, ki se kaže mnogokje. Pa morda kdo le pomisli, da ni treba veliko, da se stvari spremenijo. Da nekatere (stare) niso bile nujno slabe.
Paketomati so marsikomu, marsikdaj dobrodošel pripomoček.
Nič pa ne nadomesti pozdrava in besede.
Kadar je to le mogoče.
Elektronska pošta pride prav, s pisanjem na roko krepimo možgane in roko.
To zadnje za navržek, poanta pisanja pa je, naj se vrne pošta.
Sama sem bila deležna trenutka dobre duše, ki me je popeljala do oddaljene pošte, morda vsak tega ne more, ne zmore.
Naj bodo banka, pošta, črpalka, zdravnik…
VEDNO pri roki.
Kartini Djalil
