Kdo je okužil dedka?

Predstava, ki s koronsko problematiko odpira številna vprašanja, odprla pa je tudi Maistrov abonma Doma kulture Kamnik.

Redko kdaj se zgodi, da se abonenti Maistrovega abonmaja znajdemo na predstavi v Klubu kulturnega doma v Kamniku, še redkeje, če se znajdemo tam za skupno mizo, pogrnjeno z različnimi narezki v družbi znanih kulturnikov.

Prav to se je zgodilo 5. in 7. novembra v dveh večernih terminih, ko smo prisostvovali namizni družinski drami z naslovom Kdo je okužil dedka?, ki so jo zasnovali člani Kulturno-umetniškega društva LJUD, znani po uličnih predstavah Invazija in Pocestnica, s katerima so pred leti gostovali v Kamniku.

Tokrat so se odločili, da se umaknejo z ulic v zavetje kulturnega hrama in nas s kvalitetnim vinom ter prigrizki omehčajo do te mere, da izpovemo resnične zgodbe, ki so se nam dogajale v času korone. Marsikdo med nami je namreč tekel pred trgovkami in redarji, ker si ni pravočasno nadel maske ali pokazal PCR izvida, recitiral poštevanko ali Podvodnega moža, da bi se mu po 12. letu za hip odprla vrata konzumerizma, trpel družinsko izolacijo, ker je brez ustrezne napovedi in priprav obiskal babico ali dedka, se iz šole in službe odpravil domov še preden se je delovni dan začel, ker je bil test za korono pozitiven in še bi lahko naštevali…

Obdobje korone je razkrilo številne frustracije in travme, ki so znotraj družin že tlele pod navidezno mirnim površjem, a jih je epidemija Covida-19 ustrezno prignala na razburkano gladino, kjer so se razbohotile v vsej svoji veličini. Člani KUD-a Ljud so zadnja leta pridno beležili zgodbe prijateljev, znancev, obiskovalcev predstav in mimoidočih, ter jih s pomočjo antropologinje Sanje Žmavc analizirali ter “predelali” v izviren tekst, ki na duhovit način opisuje dostikrat absurdne situacije, ki so pripeljale do tragikomičnih dialogov in iskanja diplomatskih rešitev, pri katerih sta si volk in ovca izmenično podajala svoja oblačila.

Predstava Kdo je okužil dedka?, ki je kombinacija interaktivno zasnovane impro lige, drame, lutkovne igre in komedije, se odvija leta 2022, nekaj mesecev po koncu epidemije, ko se v kavarni Veronika po dolgem času srečata oče (Miha Zadnikar) in sin (Grega Močivnik) in se medsebojno obtožujeta, kdo je kriv za to, da naj bi dedek pred leti umrl v domu upokojencev, okužen za korono. Medtem, ko je oče ponosen zagovornik cepljenja, je sin revolucionarni protestnik, ki vidi v očetu predstavnika policijske in avtokratske države, ki je s specialnimi enotami nasilno zasedla ulice in trge glavnega mesta.

Sin tako priznava, da se je precej bolje razumel z dedkom, ki je z njim delil nejevero glede nevarnosti korone, z njim pa se bolje razume tudi po politični plati, saj sta skupaj delila antiideološko držo, revolucionarni duh in smisel za (h)umor.

Dedek, ki je v predstavi upodobljen z lutko (izdelala jo je Barbara Bulatović), ki sredi kavarne Veronika suvereno kadi cigareto, medtem ko sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja bije bitke s svojim uporniškim sinom, se na sredini predstave pojavi tudi na lastnem pogrebu v podobi odličnega pesnika, humorista in lutkarja Andreja Rozmana Roze.

Tako se predstava nenadoma ne vrti več okrog vprašanja kdo je okužil dedka, saj pokaže, da so tovrstna vprašanja v luči kvalitetnih medčloveških odnosov povsem nepomembna, temveč se obrača okrog vprašanj o tem, kako je uspelo dedku uprizoriti svojo smrt in pobegniti iz doma upokojencev, načenja pa tudi temo dostojnega preživljanja starosti v krogu ljubečih prijateljev in neobsojujočega sorodstva.

Med sedmino tako zaokrožijo okrog mize – poleg pijače in narezka – dedkove fotografije iz Kube, ki nam dajejo vedeti, da je življenje prekratko, da bi ga preživeli zaprti v inštitucijah ali izolirani med štirimi stenami domov.

Predstava Kdo je okužil dedka? na inovativen način prikazuje odnose med tremi generacijami (dedek-sin-vnuk) pa tudi dileme, na kakšne načine braniti človekove pravice v času kriznih razmer, ko se “odgovornost do drugih” pokaže v povsem novi luči.

Več kot očitno je, da se člani KUD Ljud spogledujejo tudi z gledališčem zatiranih, saj so znani po tem, da raziskujejo aktualne politične probleme na samem terenu, kjer jih tudi uprizarjajo v obliki eksperimentalnega uličnega gledališča, obenem pa uvajajo t.i. dokumentarno gledališče, s katerim se želijo čim bolj približati realizmu vsakdanjega življenja.

Čeprav v predstavi ni prišlo do preigravanja različnih variacij pogovorov med očetom in sinom, dedkom in očetom ter sinom in dedkom, s katerimi bi lahko nakazali načine za bolj vzpodbuden in konsenzualen dialog med različnimi generacijami in njihovimi diametralno nasprotnimi stališči, pa je režiserka Vida Cervenik Bren, ki je tudi vodila redosled pogovorov skozi časovni (u)stroj, po koncu predstave pozvala obiskovalce k delitvi svojih izkušenj, s katerimi bi vsaj delno olajšali svojo dušo, ki zaradi potlačitev zlorab v času korone še vedno ni povsem svobodno zadihala.

Kljub temu, da gre predstava v smeri komedije, smo lahko prav skozi pogovore med glavnimi junaki razbrali številne medgeneracijske zamere, ki še vedno niso razrešene in ki bodo potrebovale veliko priložnosti in vzpodbud za začetek novega poglavja, s katerim bi lahko prišlo do konstruktivnega sodelovanja.

Nedvomno je predstava, ki v svojem naslovu vsebuje nehvaležno vprašanje, pristavila svoj kamenček k mozaiku sprememb, s katerimi lahko zgladimo številna nesoglasja, ki so s korono priplavala na površje družbe.

Miša Gams