Ko se na Veliki planini srečajo čopiči, ljudje in malo dobre volje

Na letošnjem 13. likovnem bienalu na Veliki planini v Črnuškem domu se je spet zbrala tista pisana druščina likovnikov, ki jo je na takšnih srečanjih prav prijetno videti. Vsak s svojo zgodbo, svojim pogledom na svet, svojim načinom slikanja in seveda tudi s svojo predstavo o tem, kako bi bilo treba naslikati Veliko planino.

In prav v tem je čar takšnega srečanja. Nihče ni prišel preverjat, kdo ima daljši seznam razstav, kdo več nagrad, kdo je že desetletja v tem poslu in kdo se še vedno malo išče med barvami, čopiči in platnom. Na planini je bil pomemben predvsem človek in tisto, kar je iz njega prišlo na platno. Tudi politična, svetovnonazorska in druga prepričanja so za nekaj dni ostala nekje spodaj v dolini. In prav je tako. Ko človek prime čopič v roke, je precej vseeno, ali je levi, desni, sredinski ali pa sploh nič od tega.

Platno namreč nima politične pripadnosti. Če je slika dobra, je dobra. Če ni, ji tudi strankarska izkaznica ne pomaga kaj dosti. Pravzaprav bi bilo še najbolje, da bi jo pustili doma. Na Veliki planini se je tako za nekaj dni vzpostavila čisto posebna republika. Republika čopičev, barv, platen, pogovorov, kave in dobre volje. Brez volitev, brez koalicij in brez vprašanja, kdo bo koga podprl. Edina prava dilema je bila, ali bo določena poteza s čopičem ostala na platnu ali bo letela čez rob v tisti znameniti predalček »saj bom še malo popravil«.

Mednarodni značaj bienala so tudi letos lepo popestrili odlični likovniki iz Bosne. S seboj so prinesli svoj pogled, svoje izkušnje, svojo likovno govorico in predvsem svoje občutke ob naši Veliki planini. In prav zaradi takšnih srečanj človek hitro ugotovi, da umetnost ne pozna meja tako, kot jih poznamo ljudje. Vsak pride s svojim svetom, potem pa se ti svetovi za nekaj dni srečajo na istem prostoru. Če bi vsi gledali na planino skozi ista očala, bi bilo precej dolgočasno. Tako pa ima vsak svojo Veliko planino. Nekdo jo vidi v jutranji megli, drugi v soncu, tretji v zeleni barvi trave, četrti v strehi pastirske bajte, peti v oddaljenih hribih, šesti pa mogoče samo v dveh črtah in eni veliki barvni packi. In tudi tista packa ima lahko svoje mesto, če jo znaš dovolj prepričljivo ubraniti pred vprašanjem: »Kaj pa to sploh pomeni?«

Takrat je najbolje ostati miren in malo resno pogledati v daljavo. Če pomaga, lahko tudi dvigneš obrvi. Umetnost je namreč včasih tudi v tem, da ne poveš vsega. Potem pride seveda na vrsto likovna teorija. Navpičnice, vodoravnice, poševnice, diagonale, barvne lise, črte, ploskve, kontrasti, svetloba, senca, ostri in mehki prehodi, ravne, krive, nagrižene in vse mogoče druge črte. Skratka, vsega po malem. Nekaj je lepo razloženo v knjigah, nekaj človek pobere od starejših kolegov, marsikaj pa ugotovi šele takrat, ko vzame čopič v roke in začne delati. In tu se začne prava veselica.

Včasih točno veš, kaj delaš. Včasih približno veš. Včasih pa samo upaš, da bo na koncu izpadlo dobro. Potem stopiš dva metra nazaj, malo nagneš glavo, zamižiš na eno oko in ugotoviš, da mogoče le ni tako slabo. Če še vedno ni dobro, dodaš eno potezo. Potem še eno. In potem lahko pride tisti trenutek, ko se zgodi nekaj, česar nisi načrtoval. Slika postane zanimiva. Ali pa popolnoma drugačna, kot si si jo zamislil. Tudi to je del ustvarjanja. Velika planina je bila pri vsem tem seveda glavna kulisa. Toda vsak jo je videl po svoje. Nekdo skozi barve, drugi skozi črte, tretji skozi meglo in oblake, četrti skozi jutranjo svetlobo, peti skozi pastirske bajte, šesti pa mogoče samo skozi skodelico kave in pogled skozi okno Črnuškega doma. Tudi to šteje.

Umetnik je pač človek in tudi umetnik potrebuje kavo. Včasih celo več kot eno. Pri tem seveda ni pomembno, ali je kava turška, kratka, dolga ali pa tista, ki jo je treba čakati deset minut. Glavno je, da je na mizi. In prav zato so takšna srečanja pomembna. Ne samo zaradi slik, ki nastanejo, ampak tudi zaradi pogovorov, izmenjave izkušenj in tistega čisto navadnega druženja, ki ga danes vse bolj pogrešamo. Ljudje sedijo skupaj, gledajo, kaj dela sosed, malo pokomentirajo, malo pohvalijo, malo podražijo in seveda tudi malo pametujejo. Brez tega pri umetnikih skoraj ne gre. Vsak ima svojo teorijo, kako bi bilo treba nekaj narediti. Še posebej takrat, ko sam tega platna ne drži v rokah. Ko pa dobi čopič v svojo roko, se teorija nenadoma nekoliko spremeni. Takrat se začne tisti pravi pogovor med človekom, barvo in platnom.

In ta pogovor je včasih precej bolj zapleten, kot je videti od zunaj. Nekaj nastane takoj. Nekaj se počasi sestavlja. Pri kakšni sliki človek dolgo ne ve, kam bo šla. Potem pa se nekje na sredini zgodi tisti mali klik in stvar začne dobivati svojo podobo. Pri drugi pa se lahko ves dan trudiš, na koncu stopiš stran in si rečeš: »No, danes pač ni bil moj dan.« Tudi takšni dnevi sodijo zraven. Vse, kar je nastalo na letošnjem srečanju, bo predstavljeno na razstavi v enem od kamniških razstavišč. Takrat bo mogoče precej bolj jasno videti, kaj je ostalo na platnih, ko so se likovniki iz planinske ustvarjalne delavnice vrnili nazaj v dolino. Takrat bo tudi konec izgovorov. Na planini je bilo premalo svetlobe, preveč megle, preveč sonca, veter je premikal stojalo, nekdo je hodil mimo, oblak je bil ravno tam, kjer ne bi smel biti, časa je bilo premalo, barva se ni obnašala tako, kot bi se morala. Na razstavi tega ne bo več mogoče uporabiti. Platno bo tam, kot je. In gledalec si bo lahko mislil svoje.

Za dobro počutje in vse tisto, kar spada zraven, je tudi letos poskrbel neumorni oskrbnik Črnuškega doma Lojze Ovijač s svojo ekipo. Brez njih bi bilo vse skupaj precej manj prijetno. Umetnost je sicer pomembna, ampak človek težko razmišlja o barvnih kontrastih, diagonalah in kompoziciji, če mu po želodcu ropota kot na železniški postaji. Če je zvečer na mizi kaj toplega iz lonca, je tudi umetniška razprava takoj bolj sproščena. In v Črnuškem domu očitno dobro vedo, da umetniki niso narejeni iz samega platna. Tudi oni morajo jesti, piti in včasih malo odložiti čopič ter pogledati, kaj je nastalo pri sosednji mizi. Srečanje je organiziralo Kulturno društvo Tone Kranjc pod vodstvom Dušana Štrajharja, ki že dobro ve, da takšne stvari ne nastanejo same od sebe. Za njimi je precej organizacijskega dela, dogovarjanja, telefonov, priprav, logistike in predvsem vztrajnosti. Na koncu je vse skupaj videti precej preprosto. Ljudje pridejo, slikajo, se družijo in odidejo. Ampak tisti, ki je kdaj organiziral kakšno večje srečanje, dobro ve, da se stvari same od sebe ne postavijo na svoje mesto. Vedno je nekje kakšna stvar, ki manjka, kakšen človek, ki ga je treba poklicati, kakšen papir, ki ga je treba urediti, in kakšna malenkost, ki se tik pred začetkom nenadoma pokaže kot zelo velika stvar. Potem pa nekdo vse skupaj drži pokonci. Tokrat je bilo to delo opravljeno tako, da se je večina stvari videla predvsem po tem, da jih ni bilo treba opaziti. In to je pri organizaciji pravzaprav najboljši znak. In tako je še en bienale na Veliki planini za nami.

Nekaj bo ostalo na platnih, nekaj v fotografijah, nekaj v zapisih, precej pa v spominih. Predvsem kakšno novo poznanstvo, kakšna stara debata, ki se je nadaljevala, in kakšna nova debata, ki se je začela čisto mimogrede. Na planini se namreč človek hitro zaplete v pogovor. Najprej o sliki, potem o barvah, nato o vremenu, potem o planini, potem o tem, kako je bilo nekoč, nato seveda malo o Kamniku, potem pa lahko hitro pridemo tudi do politike. Na koncu že nihče več ne ve, kako smo sploh prišli do tja. Ampak saj poznamo Kamničane. Če se dober pogovor začne, ga ni treba kar tako prekiniti. Če se začne na Veliki planini, pa sploh ne. Morda je prav to največ, kar takšen bienale prinese. Ne samo slike, ampak ljudi. Ljudi, ki se za nekaj dni srečajo brez velikih titul, brez političnih etiket in brez nenehnega vprašanja, kdo ima prav. Vsak naredi po svoje.

Potem se skupaj usedemo in pogledamo, kaj je nastalo. Malo pokomentiramo, malo se pošalimo, kakšno rečemo tudi čez sebe in gremo naprej. Saj ni treba, da se vedno vsi strinjamo. Dovolj je, da se znamo poslušati, pogledati kakšno sliko drugega in priznati, da je mogoče tudi tisto, kar bi sami naredili drugače, čisto dobro. Na koncu pa ostane tisto, zaradi česar takšna srečanja sploh imajo smisel. Človek se vrne domov z nekaj novimi slikami, nekaj novimi idejami, kakšnim novim poznanstvom in predvsem z občutkom, da je bilo nekaj dni lepo biti skupaj.

Do naslednjega bienala torej. Takrat se bomo spet zbrali na planini, prinesli čopiče, barve, platna in kakšno svojo teorijo. Politiko bomo, če bo sreča, pustili spodaj v dolini. Potem bomo pogledali Veliko planino vsak po svoje in se spet prepričevali, da imamo prav. In če bo kdo naslikal veliko barvno packo, bomo že našli kakšno pametno razlago zanjo. Če ne, pa bomo rekli, da je to sodobna umetnost. Tudi to je včasih rešitev.

Dušan Sterle