Ko se sosedje preselijo v galerijo

Pričujoča razstava je plod Dušanove dolgoletne potrpežljivosti. Počasi, s pogovorom, nevsiljivo prisotnostjo in malimi pozornostmi si je Dušan pridobil zaupanje članov bližnje družine Jeran, da je z očesom kamere lahko beležil trenutke, ki jim jih je pisalo življenje na kmetiji.

V petek 28., v hladnem večeru iztekajočega se novembra, smo vstopili v prostore Foto klub Kamnik. Prijetno je presenetila gneča pričakujočih, že po stenah pogledujočih si gostov.

Prišli smo na odprtje razstave črno-belih, z analogno tehniko pridobljenih fotografij avtorja Dušana Letnarja.

Dušan, večdesetletni član in sokreator aktivnosti, ki potekajo v Foto klub Kamnik (FKK), rad sodeluje tudi z organizacijami, ki delujejo lokalno.

Tako je poleg Jane Bratuž, ki je predstavo in avtorja predstavila v uvodnih besedah – nadaljeval je Dušan sam, s svojimi besedami – za zaključek nekaj misli podal še Goran Završnik kot predstavnik Doma kulture Kamnik.

Fotografije, neme priče »nekega drugega časa«, brezčasne, bi jim lahko rekli, so rezultat Dušanovega preko desetletja trajajočega dela; gre za, kot povedo v klubu, za eno »najbolj trajnih in edinstvenih umetniških raziskav, Moji sosedje. V svojih fotografijah dokumentira njihovo vsakdanje življenje, predvsem pa spremlja tri fante, ki odraščajo med hlevom, polji in stoletno mlinarsko hišo.«

Pričujoča razstava je plod Dušanove dolgoletne potrpežljivosti. Počasi, s pogovorom, nevsiljivo prisotnostjo in malimi pozornostmi si je Dušan pridobil zaupanje članov bližnje družine Jeran, da je z očesom kamere lahko beležil trenutke, ki jim jih je pisalo življenje na kmetiji.

Trije, v sicer skromnih razmerah odraščajoči fantje, so tako črno-belo obeleženi v delu, ki ga zapovedujejo polje, travnik in koze in druge živali…in igri ki, kljub ne ravno lahkemu življenju, sprosti trenutke in prinaša smeh ter radoživost v vsakdan.

S svojim tankočutnim pristopom je Dušanu uspelo vstopiti v njihova življenja, a vseeno ohraniti razdaljo, ki je potrebna za to, da objektiv ostane »objektiven« in pričujoče fotografije dokumentarne.

»Letnarjeve fotografije se upirajo obsojanju. Prepoznavajo nekaj redkega – otroke, katerih identiteta je resnično zakoreninjena izven digitalnega in potrošniškega mainstream, ki oblikuje večino mladih danes. Ponos družine je resničen in otipljiv, zasidran v generacijah kmečkega dela. Letnar ta ponos preprosto beleži, ne da bi ločeval med razpadajočim ometom, otroško igro in delom, vse pripada isti resničnosti. Kar se pojavi, je portret radikalne drugačnosti. Ne slikovita podeželska tradicija, ampak družina, katere življenje sodobna, urbana in digitalna Slovenija, ki otroštvo varuje kot prostor, ločen od dela, vse težje razume. Fotografije to razdaljo priznavajo, ne da bi jo razreševale. Brez eksplicitnih komentarjev razkrivajo razredne in življenjske razlike, ki jih družba potiska na rob,« je z občutkom, občuteno o razstavi zapisala Rea Zupin.

Dušanova razstava je še ena iz niza ne le za lokalno okolje pomembnih,  temveč zgodovinsko in družbeno preizpraševalnih utrinkov, ki jih piše življenje in zastavlja svet okrog nas.

Smo le lutke, ali soustvarjalci sveta, ki nas obdaja?

Nasmehi in ponosna drža fantov, junakov s fotografij, ki so se – sprva morda malce zadržano – ob otvoritvi postavili ob bok prijatelju Dušanu, govorijo in povedo.

Razstava morda ne bi bila razstava z dušo, kot je lepo zaokrožil Goran Završnik, če ne bi avtor nosil  duše že (kar) v svojem imenu.

Fotografije v svoji preprostosti in globini presegajo čas in norme, vrednote, ki jih le- ta – na prvo oko – zapoveduje.

Vredno ogleda.

Fotografsko razstavo Dušana Letnarja “Moji sosedje”, si je je v Galeriji Foto kluba Kamnik (Fužine 10 – Dom kulture Kamnik –  vhod iz zahodne strani) moč ogledati do 10. decembra, in sicer vsak dan od 17:00 do 19:00.

Kartini Djalil