Leto 2023 je razglašeno za leto pesnika Karla Destovnika – Kajuha (1922–1944); lani smo obeležili stoletnico njegovega rojstva, letošnje leto pa sovpada z 79. obletnico pesnikove smrti. Pesnik, prevajalec in narodni heroj je bil rojen v Šoštanju, umrl pa je na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjami. V napadu nemških vojakov in orožnikov je padel pod streli orožnika slovenske narodnosti, Franceta Černeta. Kot edini slovenski kulturnik je bil julija 1953 razglašen za narodnega heroja.

Kajuh danes najverjetneje velja za največjega slovenskega partizanskega pesnika. Vojne ni preživel, vendar pa za njim ostaja obsežen opus, ki ga poglavitno sestavlja poezija, nezanemarljiva pa so tudi njegova pisma, prevodi, proza in dramsko delo Mati.

Letos – sicer leto prepozno – obeležujemo Kajuhovo leto. A zakaj? Kaj je pri Kajuhu tako vznemirljivega, tako pomembnega, da je ostal v narodnem spominu? In kaj tako problematičnega, provokativnega, subverzivnega, da njegovo leto praznujemo prepozno? Gre le za vprašanje politične ideologije? Za ohranjanje preteklih idej? Za oživljanje mrtvih, pogrevanje konfliktov nekdanjosti? A vendar zdrahe niso ohlajene, mrtvih pa nikakor ne moremo pustiti pri miru – vedno znova jih kopljemo iz grobov in si mečemo imena pozabljenih.; a ne zaradi imen, njihovih zgodb, teles ali idej, temveč zaradi metanja.

Je Kajuh, s svojimi tovariši, res želel tako prihodnost?

Morda pa tihi grobovi šepečejo še drugo pesem, pesem o svetli prihodnosti nekega naroda, pesem, ki je »nastajala v boju za nov svet, [kar] je pomenilo, da je obstajala na strani še-ne-obstoječega; posebni način obstajanja partizanske umetnosti je mogoče misliti samo kot dialektiko obstajanja in neobstajanja.«  Še v sedanjosti doni ta glas, pa čeprav za svet, ki ga ni. Kajuhove (in ostale partizanske pesmi) so artefakti, ostanki, presežki, ki jih ne znamo pospraviti ali preprosto pozabiti. Dirjajo po gozdovih, kot duhovi se pojavljajo na proslavah, odmevajo med gorami.

Medtem ko je v prostoru naše sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujemo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.

V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?

O generaciji, ki se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.

Foto: Jaka Babnik

Pred in po predstavi bo odprt bar v Klub Kino domu.

Slovensko ljudsko gledališče Celje
Juriš
avtorski projekt

Avtorja koncepta: Živa Bizovičar, Nik Žnidaršič
Režiserka: Živa Bizovičar
Dramaturg: Nik Žnidaršič
Scenografka: Nika Curk
Kostumografka: Nina Čehovin
Avtor glasbe: Luka Ipavec
Oblikovalec svetlobe: Bor Ravbar
Lektorica: Živa Čebulj
Svetovalki za govor iz okolice Cerknice: Ljoba Jenče, Ana Ule
Šepetalka: Simona Krošl
Igrajo: Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar, k. g., Miranda Trnjanin, k. g., Mario Dragojević, k. g.

Za Maistrov abonma, za izven
Cena vstopnice: 20 € / 18 €* / 10 €**
*mladi do 26 let in upokojenci
**člani Študentskega kluba Kamnik

Rezervacija in prodaja vstopnic: 041 360 399 / info@domkulture.org / pisarna DKK, Fužine 10, 1240 Kamnik (pon., tor. in pet.: 10.00–12.00, sre. in čet.: 14.00–18.00), www.mojekarte.si, prodajna mesta mojekarte.si.