»Ceste so povsem zatrpane z vozili in topništvom; mi se vijemo skozi. Nenadoma nas iz smeri Przemyslawa začnejo obstreljevati in nad glavami nam žvižgajo krogle.

27. VIII. Zbudim se zgodaj, okrog mene ležijo ranjeni častniki. Zvem, da so ponoči obstreljevali celo postajo prve pomoči, krogle so padale tudi v vrtu, kjer so ležali obvezani ranjenci. Štabni zdravnik dr. Stein se je skril pod operacijsko mizo. … Ogenj so Rusi ponoči takoj ustavili, ko so izvedeli, da imamo tu sanitetno postajo. Od ranega jutra smo začeli v vrtu delati na vseh obvezovalnih mizah ter ranjencem in izčrpancem dajati poživila. … Nad vse je legla težka apatija. Kaj bo z nami?«

Odlomki iz galicijskega vojnega dnevnika dr. Otta Hawlina, zdravnika v avstro-ogrski vojski, kljub kratkim zapisom za vsak dan prinašajo okrutno in obupa polno podobo o fronti v Galiciji. O tej se je med Slovenci tudi veliko manj vedelo kot o soški fronti in se jo še bolj rinilo na rob slovenskega zgodovinskega spomina, čeprav je v Galiciji in na Karpatih padlo veliko več Slovencev kot v Posočju. Galicija pa je bila tudi daleč od doma, domačih krajev in od srca.

Dragocene zapise o dogajanju na vzhodnem bojišču za svetovno, še bolj pa za slovensko zgodovino je iz nemščine prevedel vnuk dr. Otta Hawlina Peter Hawlina. Po izobrazbi ekonomist in informatik. Zanimajo ga različne stvari, med drugim je bil tudi škofjeloški župan, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, njegova velika strast pa je rodoslovje. Je tudi ustanovitelj in predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. S svojo družino in sorodniki je leta 2014 kraje, v katerih se je vojskoval ded, tudi obiskal, kar nam bo skupaj z dnevnikom razgrnil v besedi in sliki.