Magični simboli, poseljeni po površini oddaljenega planeta, krajine luči, svetlobe in vročega peska, nekje, kjer počivam s samim seboj, kjer govorijo nemi glasovi, kjer ne potrebujem nasmehov ne objemov ne šepetanja vetra, kjer me obkroža samo tisto, kar želim, da me obkroži, objame – to je svet nedorečenih, namišljenih krajin; krajin, ki se pojavijo, ko zremo v sonce in zatiskamo oči in nam skozi veke prosevajo različne svetlobe sončnih žarkov.

Vse to so krajine Barbare Demšar, slikarke, ki se je pravzaprav že na začetku svoje poti odločila, da bo hodila in mislila svet krajine. Morda je delček tega zanimanja izšel iz korenin mesta, iz katerega prihaja – Škofja Loka, slovenski Barbizon, kjer se je krajine dotikalo in z njo dihalo že nešteto umetniških rok. V stari temi te pokrajine je nekaj, kar umetnike povleče k sebi, da se naseli v njih, in izvita iz njihovih misli kuka iz platen kot vedno sveža vsebina. Ob Barbarinih slikah vstopamo v svetove, ki so bili sprva močno obarvani, vedri, kjer so simboli lestev in sonc beležili umetničino vsebino, ki jo od prvih ciklov dalje dopolnjuje in izpoveduje. Rdeče in rumene in okraste so nam sprva kazale pot po lestvah v tiste druge, odprte svetove, kjer se odpirajo tople zgodbe, kjer je dovolj svetlobe za vsakega. V nekem trenutku je te svetlobne pokrajine prekinila monokromna sivost umetničine palete, platna je zložila v škatle, ustavila je svetlobo in pustila le neštete lestve, ki so vodile v sivino novega sveta, kjer ni bilo sonca in svetlobe, kjer so se simboli izgubljali in nas je pot vodila v globino nekakšnih podzemeljskih svetov, iz katerih je avtorica kmalu izšla kot večni nasmeh in zablestela v tisti poti, ki si jo je nekoč že začrtala. Pred nami so spet polno ožarjene pokrajine, zdaj polne simbolov, drobnih znamenj, pogosto se javlja znak neskončnosti, kot je neskončno polje sveta, v katerega je umetnica vstopila.

Razstava bo na ogled do 11. decembra 2017.