Komentar: Ekološka katastrofa na Duplici in v Šmarci

A je tako zelo težko pred volitvami narediti anketo in povprašati prebivalce Občine Kamnik, kaj bi jim v vsakdanjem življenju koristilo, ali se strinjajo z specifičnim posegom v okolje, kaj si mislijo o določeni problematiki, ki zadeva vsa živa bitja? Ali je tako težko nameniti nekaj minut več časa javnim razpravam, ki bi se lotile perečih vprašanj in premlela vse vidike določene “investicije”?

Neupravičen “masaker” smrek na Duplici

Vem, da ljudje polagajo večjo vrednost v znanje naravoslovnih “znanstvenikov”, a včasih moramo tudi družboslovci povedati svoje mnenje, sploh, ko so razmere v lokalnem okolju tako kritične, da so razvidne s prostim očesom in se tičejo praktično vseh slojev prebivalstva. Nenazadnje sem molčala pred več desetletji, ko je dal sosed iz bloka posekati drevesa pod pretvezo, “da iz svojega okna zaradi krošenj dreves ne vidi svojih vnukov na igrišču” in da “koreninski sistem uničuje avtomobile”, molčala pa sem tudi v času korone, ko so z nesmiselnim plastičnim trakom omejili klopce, park in bližnji hrib ki so nudili še edini pobeg pred človeško neumnostjo. Tokrat se v meni zopet budi duh indijancev, ki pravi: “Bog je velik, a drevo je še večje!” kar v prenesenem smislu pomeni, da se ti bo vsak poseg v drevo stokrat maščeval, pa ne zaradi kakšnega “zlobnega” duha, ki bi prebival v njem, temveč zaradi preprostega dejstva, da so to naša pljuča, možgani in naša prizemljitev na določenem mestu. Koreninski sistem učvrščuje rečne struge in omogoča številnim podzemnim prebivalcem, da gradijo svoj ekosistem, ki je še kako pomemben za naše preživetje, deblo in krošnja omogočata razvejanost pa dajeta hrano in zavetje številnim pticam … Glede na to, da se par sto metrov zraven igrišča nahaja industrijska cona s številnimi podjetji, ki s svojimi emisijami še dandanes onesnažujejo okolje, je vsako drevo zlata vredno, mi pa z njimi ravnamo kot svinja z mehom … Med igriščem in industrijsko cono se nahaja tudi vila (v kateri so nekoč živeli lastniki Stola, zdaj pa naj bi si jo delilo več lastnikov, ki se očitno ne znajo nič zmenit med sabo), kjer je bilo v zadnjih nekaj letih posekano ogromno (še zdravih) dreves. Zdaj pred vilo že več kot pol leta slonijo visoki kupi zemlje, ki se zaraščajo, medtem ko je bila ta parcela primarno “namenjena” rasti čudovitih gozdnih jagod, katere smo mali in veliki otroci z užitkom nabirali in jedli … Ti kupi zemlje, ki so sami sebi namen, so lepa prispodoba za kapitalistične mahinacije (eno leto so za ta del zemlje želeli zaračunavati najemnino za vrtičke, naslednje leto najemnino za privat parkirna mesta itd.), ki se jih poslužujejo nekateri, da bi na lestvici kapitala bili vsaj za eno stopnjo več od sosedov … Zavoljo  takšne in drugačne želje po profitih uničujemo naravno okolje, le kdaj bomo končno to sprevideli?

Pa preidimo k bistvu. Še par tednov nazaj smo ob osrednjem igrišču na Duplici (Jakopičeva ulica) imeli zasajenih šest visokih smrek, lepotic, ki so stale druga ob drugi strumno in ponosno, saj jim noben vihar nikoli ni prišel do živega. A glej ga zlomka – nekomu so šle po zadnji junijski nevihti pošteno v nos, da je lobiral pri Krajevni skupnosti Duplica, da se jih poseka. Ne vem, komu pade na um posek šestih zdravih smrek, ki so v svojih nedrjih nosile ptičja gnezda in ptičje hišice ter se mladostno obračale proti otroškemu igrišču in mu nudile senco, a dejstvo je, da bo do smrti nosil na vesti ta čudovita in dostojanstvena bitja, ki nikomur niso storila nič žalega. Vsakič, ko se bližajo lokalne volitve, se začne ob igrišču dogajati nekaj sumljivega (in to sredi poletja, ko je večina prebivalcev na dopustih), politični predstavniki začnejo izsekavati naravo in graditi nova igrala kot da bi jim šlo za življenje, češ: “Volilci imajo radi otroke, dajmo se potrudit, da za njih nekaj naredimo, nova igrala,  zaščitno gumo, dodatno igralo ali mrežo, da bo bolj veselo”, kar je zelo zanimivo glede na to, da sem bila pred desetletjem štiri leta predstavnica krajevne skupnosti na Duplici in da se je na sestankih omenjalo otroke bolj kot “nebodigatreba”, kot uničevalce igrišča, razbojnike, narkomane in huligane …

A kdo bi vedel, očitno se jim kak mesec pred volitvami možgani zasukajo v drugo smer in so na račun novih igral pripravljeni iztrebljati druga živa bitja kot po tekočem traku … Upam, da bo za ta podvig nekdo odgovarjal in na tem mestu se zahvaljujem neznanemu prijavitelju, ki je poklical občinsko redarko za okolje, da je zadevo poslikala in po vsej verjetnosti takoj tudi ugotovila, da je bil posek iz več vidikov neupravičen, saj bi bila izgradnja novih igral možna tudi vpričo smrek, ki otrokom dajejo senco (dejansko se je pridobilo zgolj dobre tri metre v dolžino in slab meter v širino, kjer je bila naknadno postavljena ograja, ne igrala)… Žal se “masaker” dreves tu ni ustavil – ravno včeraj so s pomočjo gasilcev požagali še čvrsto in povsem zdravo brezo, ki je krasila igrišče pod pretvezo, da “gnije na svojem vrhu”, očitno pa je, da niso za nasvet vprašali niti strokovnjakov v Arboretumu, saj je le redko katero drevo tako bolno in uničeno, da bi ga bilo treba posekati, ker bi bilo npr. nevarno za okolico. Ker se bojim, da ne bo prizanešeno niti bližnjemu divjemu kostanju niti lipi, ki zaenkrat še suvereno kraljuje na sosednji parceli, pozivam sovaščane, da se odzovejo v čim večjem številu in po lastnih zmožnostih zaščitijo drevesa pred novimi poseki. Ob vseh vročinskih valovih, ki so vsako leto bolj pogosti, stara drevesa nenazadnje preprečujejo nadaljnje izsuševanje in ohlajajo površine v bližini tudi za več kot 5 stopinj celzija. Zato ne morem dovolj poudariti, kako zelo so pomembna za naš obstoj in smotrno sobivanje. Žalostno je, da smo otrokom na licu mesta pokazali, da nimamo nobenega odnosa do dreves in da jih neobzirno posekamo, čim se nam zdi, da bomo na njihov račun pridobili nov kvadratni centimeter prostora – bodisi za igrala bodisi za parkirna mesta ali kakšno drugo “investicijo”… Žalostno je tudi to, da smo družboslovci, humanisti in redki poznavalci ogroženih živalskih vrst morda še zadnji branik pred večno temo, ki nas bo zajela, ko bo propadel naravni habitat kot smo ga do zdaj poznali.

Neuvidevno urejanje rečne struge terjalo že več življenj

 Tako kot se na eni strani javne površine čedalje bolj izsekava, betonira in asfaltira (poglejmo samo trge in ulice v Mariboru, Ptuju, Mengšu, Ljubljani itd.), tako se tudi rečne struge po poplavi obnavlja na način njihovega poglabljanja in utrjevanja strme kamnite infrastrukture, da se čedalje bolj spreminjajo v t.i. “bob steze”, ki ob prvem večjem nalivu služijo kot koncentrirana moč, na račun katere reka pridobiva še dodaten zagon za prestopanje bregov…Če bi namreč reki pustili naravno okrožje, ki vključuje drevesa, grmičevje, posamezne otočke in naravne prepreke, bi imela od tega veliko tako bližnja izsušena prst kot tudi ljudje, ki bi do nje lažje dostopali, tako pa se zaradi strahu pred poplavami poglablja in utrjuje le še bolj nevaren teren, ki bo slej ko prej v spodnjem toku reke akumuliral vso nakopičeno energijo in jo v obliki prestopanja bregov in rušenja mostov distribuiral v okolico. V tujini že nekaj let opuščajo tovrstne projekte, saj jim prinašajo več škode kot koristi, pri nas pa moramo vse izkusiti na lastni koži. Kot da smrt delavca, ki je pred kakšnim tednom umrl pod novonastalim domžalskim mostom zaradi ponesrečenega manevriranja z bagrom ni bila dovolj veliko “svarilo”, je moralo zavoljo pretenciozne gradnje rečne struge umreti veliko dreves, ptic in ostalih živali.

In spet – če ne bi bilo poznavalca specifičnih živalskih vrst, ki je opozoril na ogroženost gnezdišča zavarovane vrste čebelarjev, ki se nahaja ob Kamniški Bistrici, ne bi bilo nikogar, ki bi oporekal temu neuvidevnemu projektu: https://n1info.si/novice/slovenija/bagri-ob-kamniski-bistrici-nevarno-blizu-gnezdisca-zascitene-ptice-dela-tik-pred-zdajci-ustavili/

Kljub temu, da so na direkciji za vode novinarjem sporočili, da o gnezdišču niso bili obveščeni in da bodo “dela, ki so bila v polnem teku, ustavili, njihovo izvedbo pa uskladili z zavodom za varstvo narave”, so tamkajšnji bagerji že naslednji dan nadaljevali z gradbenimi deli. Ker se na tem področju vozim skoraj vsak dan s kolesom, sem zgrožena, kako se je okolica Kamniške Bistrice na odseku med Supernovo in Homcem spremenila – bagri so na vsakem koraku, travniki so se spremenili v izsušena “puščavska” gradbišča s številnimi širokimi cestami. Že v prvi fazi so ob reki izruvali številna drevesa, da se je kolesarska steza, ki je prej bila povsem v senci, saj je potekala čez “gozd” zdaj znašla sredi puščavskega okolja. Ko pa sem o tem povpraševala sprehajalce in ostale kolesarje, niso dajali vtisa, da bi imeli o tem kakršno koli osebno mnenje. “A ste naravovarstvenica?”, mi je nekdo izmed sprehajalcev zabrusil, češ kaj se vtikam v delo drugih, “saj bo nastala lepša in bolj urejena kolesarska steza”. Ja, verjetno asfaltirana ob zabetonirani rečni strugi. Dvomim, da so si to želeli okoliški prebivalci, katerih otroci in psi so prej precej lažje dostopali do reke; dvomim, da so si to želeli kolesarji, ki so prej uživali v senci in rečnem hladu…in dvomim, da so o taki “zaščiti” sanjarili prebivalci poplavno ogroženih področij. Po eni strani delamo vse narobe, da se, ko pride do katastrofe – in do katastrofe bo prišlo ravno zaradi izsekanih dreves, ki so z bogatim koreninskim sistemom utrjevale rečni sistem – lahko pritožujemo in smilimo sami sebi.

Ali prebivalce občine Kamnik kdo v resnici posluša ali zgolj terja svojo profitabilno politiko?

A je tako zelo težko pred volitvami narediti anketo in povprašati prebivalce Občine Kamnik, kaj bi jim v vsakdanjem življenju koristilo, ali se strinjajo z specifičnim posegom v okolje, kaj si mislijo o določeni problematiki, ki zadeva vsa živa bitja? Ali je tako težko nameniti nekaj minut več časa javnim razpravam, ki bi se lotile perečih vprašanj in premlela vse vidike določene “investicije”? Če bi bila sama županja ali občinska svetnica, bi vzpodbujala k javnim razpravam po posameznih soseskah, saj se na vsakem kilometru občine borijo z drugačnimi izzivi – na Duplici je bil problem otroško igrišče pred 15 leti, ko ga ni in ni bilo, zdaj pa bi moral biti osrednji projekt zasaditev novih dreves, kjerkoli bi bilo to mogoče. Na Bakovniku in Zikovi se borijo s hrupom in strupenimi emisijami iz livarne Titan, v Mekinjah vaščani nasprotujejo gradnji nove stanovanjske soseske. Ali vse te nezadovoljne Kamničane kdo posluša ali vsakdo zgolj žene svojo lokalno profitabilno politiko, ki nas na dolgi rok pelje v pogubo?

Miša Gams, mag. antropologije vsakdanjega življenja