Miša Gams, čistilka čevljev s peresom

Z Mišo Gams, ki je med drugim izdala dve kratkoprozni zbirki za odrasle (V kraljestvu minotavra, Podalpske odštekanke), tri pesniške zbirke za odrasle (Študija telesa, Balerina, Še), eno za otroke (Eline pesmi), pravljico Velike prigode male uške Lili ter psihološka priročnika Psihoanalizo branja iz run in Telo med ekstazo in ritualom … sva se spoznali že pred leti. Tuhtali sva, odkod prav zares. Nit naju je vodila do Mojčinega (op.a. Mojca Žalik) ateljeja Narobe svet, kjer smo v pisani druščini preživeli lepo število živahnih večerov, polnih miselnih in besednih, s smehom oplemenitenih prepletanj.  

Ob kavi, popiti v začetku poletja, se je porodila zamisel o najinem pogovoru, ki bi bil enkrat, za spremembo, tudi zapisan. Pa čeprav »le« v elektronski obliki. Čeravno bi morda koga ne zanimala globina in širina le-tega, pa bi zagotovo lahko privabil na usta vsaj kak nasmešek.

Takole je zvenelo v večeru, ko sva se končno ujeli:

Miša, ujeli sva se ravno še v »času kislih kumaric«, prav za rep ga še loviva! Pa začniva. 

Miša Gams. Ženska. Mama, hči, sestra, prijateljica, pesnica, pisateljica, antropologinja vsakdanjega življenja, performerka, umetnica, recenzentka… Mogoče ne nujno v tem vrstnem redu. 

Lahko postaviš prioritete? So? Bi kakšno vlogo morda še dodala? 

»Sem človek. Človeško bitje. Nazivov niti ne potrebujem. Mogoče antropologinja vsakdanjega življenja.« 

Morda pa lahko vprašam kar takole: Kaj Miša NI? 

» Hm… Ne zdi se mi, da bi bila podjetnica…Mogoče kar drži, kar so mi rekli. Da nisem pedagoški tip človeka. To moram kar priznati, da nikoli ne bi bila učiteljica, pedagoginja… Enostavno nimam smisla za te stvari.« 

Torej vsebuješ ogromno znanja, vedenja…Za pedagoški poklic pa nisi rojena, da bi slednje na tak način predajala? 

Smeh. 

»Nisem. Jaz sem pač kritični performer in performerski kritik in delam tudi stvari, ki nekaterim niso všeč. Včasih j…(tu Miša uporabi besedo, ki morda ne sodi v javnost, op.a.) ljudi v glavo. In to ni vzgojno, pač ni! Se strinjam z večjim delom Slovencev, ki pravijo, da to ni vzgojno. Pedagog si ali pa nisi, to je določeno že z rojstvom.« 

Miša, praviš, da se med tvojimi performansi ljudje večkrat zgražajo. Kakšen je tvoj namen le-teh, kaj želiš z njimi doseči? Čemu jih ustvarjaš? 

Spet smeh. 

»Ne maram tvojega vprašanja, ampak ok.« 

Obkroža naju hrup, v razmišljanju se sogovornici naguba čelo. 

»Kako naj odgovorim…Težko je, sem bolj človek pisane besede, kot govorjene. 

S performansi le želim nastaviti ogledalo družbi in opozoriti na več dimenzij realnosti, ki se z izvajanjem slednjega šele odprejo. Da s tem podam tudi nekakšno družbeno- kritično noto. Da se ljudje zamislijo nad ne nujno političnimi izzivi- sociološkimi, antropološkimi, filozofskimi, psihoanalitičnimi temami. Večinoma so literarne narave, ker se sama najraje ukvarjam s pisanjem knjižnih recenzij in z branjem, pisanjem… Zato so pač literarno zasnovane. 

Lahko potekajo kot nekakšen kviz ali anketa med mimoidočimi. 

Ali – recimo – kot čiščenje čevljev, če preideva na temo prekarnega dela. 

Čiščenje čevljev je simbol za vse tiste, ki smo študirali, ki smo izobraženi, le da po študiju ne najdemo službe in smo prisiljeni na trgu dela obstati z različnimi projekti, ki so lahko neplačani ali zelo slabo plačani. Nekateri so razpeti med različnimi fizikalnimi sezonskimi deli, začasnimi deli v tovarnah, tudi čiščenjem in odvažanjem smeti – ti slednji si vsaj lahko oddahnejo, da njihovih del še nekaj let ne bo pograbila umetna inteligenca, ki se jo uporablja za vse vrste intelektualnega dela (lektoriranje, prevajanje, pisanje, analizo sodnih členov, psihoterapijo itd.) Samostojne delavce v kulturi se tretira kot nekakšne samostojne podjetnike, ki naj bi že a priori imeli veliko denarja in veliko časa, da »zganjajo« kulturo kot nekakšen »luksuz«, ker pač nimajo česa drugega za početi ali ker ne znajo početi kaj bolj funkcionalnega.  

Ljudje enostavno ne razumejo, da so v svojem mišljenju podlegli neoliberalni kapitalistični ideologiji, ki melje vse pred sabo s frazami kot so »od tebe je vse odvisno«, »si sam svoj šef«, »če se ne znajdeš, je tvoj problem«, »kdor ne dela, naj ne je« itd. Te iste fraze so zaslužne za to, da si ljudje med seboj ne pomagajo in celo upajo, da bo sosedu prej »crknila krava«, da bo imel tistih pet sekund ali pet evrov prednosti v življenju pred drugimi. Kot da večno v nečem tekmujemo, le da nič od teh egocentričnih nagrad in zaslug ne moremo vzeti s seboj v grob niti z njimi oplemenititi svojega življenja ali življenja drugih. Sovražim vse oblike tekmovanj in nagrajevanj, tako v športu kot v kulturi. 

Pohvalno je, da je Ministrstvo za kulturo pod pritiskom Levice uvedlo minimalno urno postavko za najrazličnejša dela na področju kulture, kljub vsemu pa bi morala vlada poskrbeti v enaki meri tudi za to, da izplačuje samostojnim podjetnikom in samozaposlenim v kulturi bolniški stalež že od prvega dne bolezni, ne šele od 30. dne bolezni kot je zdaj že več desetletij ustaljena praksa. Redkokateri prekarni delavec si lahko privošči bolniško odsotnost, zato je tam zunaj ogromno delavcev, ki nikoli niso upravičeni do bolniškega nadomestila, na dolgi rok postajajo kronično bolni in izgoreli. O regresu, dopustu, božičnici, potnih stroških in plačani malici pa lahko le sanjajo. Delo od doma se je zlasti razpaslo med korono in po njej, nihče pa ne govori o tem, da je to voda na mlin kapitalistom, ki potemtakem kot naročniki ne plačujejo najemnine za prostor, elektrike, prevoznih stroškov in malice ter na ta račun izjemno veliko privarčujejo, medtem ko ostaja prekarni delavec iz dneva v dan bolj siromašen, izčrpan in bolan – pri čemer mu tudi določitev minimalne urne postavke ne predstavlja izrazite opore – problema prekariata bi se bilo treba lotiti na celostni ravni, ki bi zaobsegala tudi kratkoročne bolniške odsotnosti, ne pa da zdaj vsi prekarni delavci plačujemo 2% za dolgotrajno oskrbo ostalih, ki je morda sami nikoli ne bomo dočakali, ker bomo prej od stresa umrli. To najbolj zamerim tej vladi – namesto da bi že zdavnaj reševala problem neplačanih bolniških odsotnosti od prvega dneva bolezni za prekarne delavce, se ji gre za nabiranje političnih točk za nekakšno medgeneracijsko sodelovanje na področju zdravstvene politike v prihodnosti, ki jo bodo deležni le tisti, ki bodo dolgo časa živeli. Ne rečem, da si hendikepirane in ostarele osebe zaslužijo pomoč v vseh oblikah, a nekaj tega denarja, ki je namenjen za dolgotrajno oskrbo, bi se moralo stekati tudi v preventivne ukrepe in v dolgoročno zaščito prekarnih delavcev, ki se nahajamo na koncu prehranjevalne verige in ki potrebujemo pomoč tukaj in sedaj, ne pa v neki abstraktni prihodnosti.  

Lahko čiščenje čevljev, ki ga opravljaš kot del performansa, Miša, razumemo tudi simbolično? Mi, (sklonjena) raja , ki vam ustvarjamo dobiček, vam (nad nami vzvišenim) – tistim, ki premorete kapital – čistimo blato, umazanijo s čevljev?  

Miša prikima. 

»To je sinonim za delavce, ki so na dnu kastnega sistema, na dnu piramide. 

Če pogledamo po svetu, naj bo to v Ameriki, Afriki… Povsod so čistilci čevljev otroci ali drugi deprivilegirani ljudje, marginalci, tisti ki živijo na obrobju družbe. Poleg brskanja po smeteh je to pogosto edino delo, ki ga sami ustvarjajo. 

In tako se trg dela obnaša. Ustvari si neko svoje delovno mesto, svoj poklic, češ, saj živimo v svobodni družbi, bodi inovativen, in denar ti bo (od nekod pač) kar začel pritekati. 

V resnici pa ni vse tako enostavno. 

To je kapitalistična pogruntavščina. 

Če ti ne uspe, pač nisi dovolj iznajdljiv, nisi konkurenčen, tvoja ideja ni dovolj dobra… 

Težava je v tem, da si nihče noče priznati, da ta družba dejansko funkcionira na ta način, da do vseh položajev in služb prideš preko zvez in poznanstev. 

Tako se svet vrti. 

Nekateri se še vedno prepričujejo, da imamo svet enakih možnosti. Pa temu ni tako. 

Ljudje nimajo enakih možnosti in jih nikoli ne bodo imeli znotraj obstoječega sistema.« 

Tu mi na misel pride reklo iz nekih drugih, polpreteklih časov: vsi imamo enake možnosti. Le nekateri več/je. 

»Ja.« 

Trenutek, dva tišine… 

Povej mi, Miša…Se morda tudi ti kdaj kaj naučiš iz svojih performansov? 

»Naučim se, vsakokrat znova, da se ljudi zelo težko premakne. Da imajo radi in bodo vedno imeli rajši iluzije kakor resničnost. Da imajo rajši iluzije kot sami sebe, rajši kot tiste vrednote, ki naj bi jih negovali. 

Ugotavljam, da ljudje potrebujejo veliko krizo, nesrečo v življenju, da se morda prestavijo v svojem razmišljanju za kak centimeter. 

Performansi žal niso tako močna zadeva, da bi ljudi trajno premaknili v njihovem razmišljanju in v ravnanjih. 

Mislim, da performansi ne morejo spremeniti sveta oz. družbe, jih pa nujno potrebujemo. 

Zakaj? 

Potrebujemo jih, ker se drugače ne znamo (po)gledati v zrcalo. Tako kot pravljice odražajo kolektivno nezavedno ljudi, saj odpirajo vrata arhetipom, legendam in mitologijam, tako tudi performansi nastavljajo zrcalo aktualnim družbenim problemom in dilemam. 

Mogoče s svojo prisotnostjo spremenimo mikroskopsko majhen delec razmišljanja, ki se postopno, kot snežna kepa, ki se kotali, začne večati in spreminjati svet. A to gre počasi, postopno, celo desetletja traja, da se kaj spremeni. 

A če se spremeni pri enem, ima ta en možnost spreminjati svet naprej… 

»Aha…« Misel skoči v že minulo… 

Na primer korona je zavalila kepo. Kar dobro in pošteno… 

»Ta je zagnala kepo po hribu tako, da sta se ustvarila dva tabora različno razmišljujočih in delujočih, namesto da bi se združili v »boju« proti skupnemu, reciva temu sovražniku. Ki je bil, je in bo vedno kapitalistični sistem, ki se poslužuje najrazličnejših strategij za svoje ojačanje (s kontrolirano opozicijo, zaplembo protestov, manipulativno retoriko v medijih, podkupovanjem politikov, fiktivnimi nevarnostmi itd.). Noben virus ne more prestavljati sovražnika v tolikšni meri kot ga predstavlja nekdo, ki želi z njim na dolgi rok zaslužiti. 

Je pa veliko ljudi, ki še vedno ne vejo, za kaj je v bistvu šlo. Na tem mestu se niti ne bi poglabljala v to. Je pa škoda, da ljudje ne izkoristijo prilike, da bi se med seboj povezali niti takrat, ko jim je ta dana.« 

Kaj (ti) pomeni strah? 

»Oh, ja… To je najbolj primarno čustvo, ki je v družbi zelo prisotno in ki ga kot takšnega kapitalizem oziroma aktualni družbeni sistem z veseljem uporablja kot glavno orodje za to, da nas drži v krču, v stalnem pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo. 

Če imaš pred sabo človeka, ki je prestrašen, je hitreje podložen, bolj ubogljiv, pokoren suženj, in s tem tudi suženj – konec koncev – tudi svojih potreb, ne le kapitalistovih.  

S tem se začarani krog lepo nadaljuje in obnavlja. 

Tisti, ki se ukvarjajo z psihološkimi mehanizmi, točno vedo, kako človek deluje. Poznajo metode, kako človeka, če že ne zlepa, prisiliti k temu, da še naprej izgublja svoje pravice in ga ohranjati v stanju zaslepljenosti in podrejenosti do smrti. 

Ponavadi brez zavedanja o tem, kaj se dogaja in kam to vodi. Prepričana sem, da je tudi internet – da umetne inteligence niti ne omenjam – v prvi vrsti ustvarjen s tem namenom.« 

Lahko naveževa pogovor na bivanjsko politiko? Človek v tem trenutku težko kupi stanovanje, praktično je to nemogoče, z minimalno plačo in honorarji se težko prebije skozi mesec že z osnovnimi stroški za prehrano, higieno, stežka zbere še za morebitno najemnino. 

Pred kratkim so predlagali uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine. Z njim so želeli lastnike spodbuditi k premisleku o smotrnem lastništvu in uporabi nepremičnin, k oddajanju nepremičnin v najem na podlagi najemnih pogodb in k prijavljanju prejetih dohodkov iz najemnin v dejanski višini davčnemu organu. 

Lastniki stanovanj so začeli v strahu množično prodajati nepremičnine, s tem pa v dodatno stisko spravili mnoge, ki so ali bodo v kratkem ostali na cesti, brez možnosti (morda celo ugodnega) najema. 

»Ta predlog sicer ni bil sprejet…« 

A ljudje so hitro podlegli strahu. In nekdo, ki živi v najemu, je bil poleg vsakodnevnih stisk podvržen še tej. Izgubi doma. Nekaterim lastnikom stanovanj je omenjena grožnja z obdavčitvijo nepremičnine postala izgovor za izvršbo podnajemnika ali celo za prestrukturiranje nepremičnine v turistične ali kakšne druge komercialne namene. Tako študentje, mladi pa tudi samski starostniki kar naenkrat nimajo več kam ali pa morajo plačevati oderuško visoke najemnine.  

Zanimivo je, kam vse strah poseže, pa mnogi, še posebno odločevalci, morda sploh ne pomislijo. 

Ali pa je to komu celo v interesu? 

»V interesu je zagotovo v prvi vrsti državi, ki na ta račun pridobiva nove davke. 

Zdaj smo davkoplačevalci na svoja pleča dobili nov mesečni prispevek za dolgotrajno oskrbo, kar bi bila solidarnostna gesta, če ne bi šlo za nepravično in neenakomerno porazdeljen prispevek (to priznavajo tudi na Furs-u), saj npr. prekarni delavci (samozaposleni podjetniki in samozaposleni delavci v kulturi) zanj namesto 1% od dejanskega prihodka plačujemo 2% pavšal od zavarovalne osnove (medtem ko se zaposlenim trga 1% od plače, 1% pa krije delodajalec) – ta prispevek za nas znaša 28,74 evra neto, marsikateri od samozaposlenih v kulturi pa ne premore niti 200 ali 300 evrov prihodka na mesec, kar pomeni, da mora še bolj razmišljati o tem, ali naj določen mesec plača položnice ali hrano. Na letni ravni znaša prisepevek 350 evrov, kar pa je znesek, ki bi ga lahko imel prekarni delavec v nogavici za primer bolezni do 30. dneva, ko mu država ne nameni za preživetje niti evra. 

Miša, si rojena Kamničanka, tu si hodila v osnovno in srednjo šolo, fakultete v našem mestu še nimamo.  Je to morda kakorkoli vplivalo na tvoje delo? Si namreč tudi pisateljica. 

»Pred kratkim sem izdala zbirko zgodb Podalpske odštekanke. V njej opisujem različne bolj ali manj fiktivne prigode, ki naj bi se zgodile v Kamniku in odslikavajo duha časa zadnjih 50 let.« 

»Odražajo še malo drugačno, bolj groteskno in ironično podobo tega mesta,« z malce nagajivim nasmeškom doda avtorica. 

»So duhovite, tako pravijo tudi tisti, ki so zgodbe že prebrali. 

Vsaka od zgodb ima na razpolago tri zaključke, bralec pa si izbere tistega, ki mu je najbolj všeč. Na ta način lahko razvije domišljijo v čisto svojo smer, ni potrebe, da bi sledil pisateljici. Lahko si izmisli čisto (samo)svoj zaključek, konec koncev lahko tudi uvod in jedro, zakaj pa ne? V bistvu bi bila vesela, če bi nekdo na novo sestavil zgodbo. 

Mogoče bi bila to vzpodbuda Kamničanom, naj napišejo kakšno svojo prigodo, jo zasnujejo na svoj način, dajo v branje svojim prijateljem, učiteljem, sodelavcem…« 

Se pravi, da takšen način ni le »igra« za otroke, temveč se je lahko poslužijo tudi odrasli? 

»Seveda. Moj prvoten namen je sicer bil, da bi k branju pritegnila mladostnike, saj z možnostjo različnih zaključkov razvijaš tudi svojo domišljijo in ustvarjalnost, medtem ko nam npr. šolski sistem servira pretežno enoznačne dogme. Konec koncev je tako tudi v življenju – če že nekje na začetku ali na sredini ubereš malce nekonvencionalne poti, se ti življenje začne odvijati čisto drugače kot se odvija drugim ljudem. Življenje je na strani drznih, neuravnovešenih, kritičnih in pogumnih!« 

Avtobusa nisi nikoli vozila? 

»Vedno sem za njim le tekla! Enkrat celo pred njim …« 

Smeh. 

»Resno. Če v spletni iskalnik vpišeš, kdo je Miša Gams, bo umetna inteligenca izvrgla, da Miša Gams – med drugim – teče za avtobusom. Na tak način UI funkcionira, sploh ker skladišči goro med drugim povsem nepomembnih oz. irelevantnih podatkov, ki jih ljudje jemljejo »zdravo za gotovo«, namesto da bi se opirali na lastno intuicijo in selekcionirali seme od plevela.« 

Kako kot antropologinja vsakdanjega življenja gledaš na umetno inteligenco? (kadar ne tečeš za avtobusom) 

»Največja nevarnost umetne inteligence je v čustveni manipulaciji, to naj povem kar takoj in odločno. Zelo je pritlehna in sugestibilna. Ljudje so prepričani, da je »ona« njihov prijatelj, nadomešča jim zaveznika, sotrpina, partnerja, počasi, ne da bi se zavedali, jim zleze pod kožo. Človeku piha na dušo, ga hvali, subtilno, prefinjeno mu dviguje samozavest. Kar se v resnici dogaja, je to, da je sam algoritem zasnovan tako, da te čim dlje zadrži v branju. Ponuja ti nove in nove vsebine, za katere ni nujno, da so sploh resnične. V bistvu so zmanipulirane, sestavljene iz različnih virov, ki tudi sami niso korektno povzeti. Na primer: prijateljica je vtipkala, naj ji umetna inteligenca (v nadaljevanju UI, op.a.) sestavi življenjepis Miše Gams. V 70% bi rekla, da je navedel resnične podatke, zadnja tretjina pa je bila povzeta iz nekih čudnih virov, zaključek življenjepisa pa naj bi bil sestavljen iz (tako je navedla UI) mojega citata, ki ga nikoli nisem izrekla ali zapisala. Ko je UI prijateljica prosila za vir citata, ji je slednja potrdila, da vira ni. Da je iz podatkov, ki so (spletu) na voljo, sama povzela (kot citat) navedeno. 

To pomeni, da so med tem, kar UI vzame za resnično, in dejansko realnostjo, velika odstopanja. Navajanje nekih povzetkov znotraj strukture citata je – milo rečeno – nekorektno. 

Če že v tem primeru prihaja do tolikšnega odstopanja od realnosti, kaj šele kje drugje! Žalosti me, da celo nekateri kriminalisti jemljejo UI kot kredibilni vir, kot vsakdanji pripomoček pri njihovem delu. Tudi pravniki, obrtniki, trgovci… UI se oklepajo z vsemi štirimi, njeno delo pa ostaja nekorektno, nenadzirano in nekorigirano. Več bo informacij, več bo malverzacij, več napak bo naredila. Prikazujejo nam, da gre za inštanco, ki se sproti uči. Kot da gre za otroka, ki bo nekoč prišel do točke zadnjega razodetja. Točka zadnjega razodetja in razkrinkanja resnice ne obstaja, je sama po sebi utvara. Več informacij še ne pomeni več resnice, ravno obratno. Gre zgolj za več možnosti za širjenje laži in zavajanja ljudi… 

UI ne more biti psihoterapevt, te možnosti nima, ne glede na to, da ponuja »nasvete« za razrešitev konkretnih situacij in psiholoških izzivov. Enostavno zato, ker ni človeško bitje in ker pri psihoterapiji ne gre za racionalno presojanje argumentov, temveč za pogovor dveh zmotljivih človeških duš. Hvala bogu, da smo čustveni, zmotljivi in pristranski, saj drugače ne bi bilo preigravanja različnih življenjskih situacij, ki vnašajo v našo družbo raznolikosti in spremembe. 

Mišo povprašam, kaj si misli o videih in fotografijah, kjer UI na podlagi starinskih posnetkov obudi mrtve in jim vnese novo življenje … 

Miša ob tem kar poskoči: »To je spet eno zanimivo področje. V algoritem enostavno vneseš črno-belo fotografijo starih staršev, sorodnikov, ki so že pokojni, UI pa fotografijo pretvori v video posnetek, da imaš občutek, da so predniki še vedno živi. To nikoli ne bodo resnični posnetki, možgani pa – na žalost – delujejo tako, da ne ločijo med vizualizacijo in fizično resničnostjo!« 

Zato bi bilo bolje, da tisti, ki uporabljajo UI, gredo več med ljudi, se z njimi pogovarjajo, in od njih dobijo (želena ali neželena) čustva, odziv. UI človeka le vsakič bolj postavlja v psihotično in shizofreno stanje. To se že dogaja. Niso redki primeri, ko so ljudi po uporabi UI v roku nekaj mesecev odpeljali na psihiatrični oddelek z razvitimi simptomi različnih psihoz. Prepričani (s strani UI), da so najboljši in najpametnejši, so se izolirali pred zunanjim svetom v zavedanju, da imajo le oni prav, da so edini, ki so v tem svetu normalni.« 

Tako. Smo družabni, ali pa tudi (kdaj pa kdaj) ne, vsekakor pa družbena bitja, zaključim. 

Pa vseeno: pa UI in šolanje, izobraževanje? 

»Sama sem za to, da v šolah ne bi bilo prisotnega nobenega ocenjevanja ne tekmovanja niti kakršne koli tehnologije. Celoten pouk bi se iz dneva v dan sukal le okrog javnih razprav o določeni družbeno aktualni temi. Na primer: »Poglejmo v današnji časopis, otroci. Kaj se je danes zgodilo? Bi se o tem pogovorili? Kakšno je vaše mnenje o tem?« 

Potem bi delali na tem v skupinah. Kaj se je zgodilo? Je bilo to etično, morda ne? Kaj etika sploh je? Kakšna čustva in vrednote so prevevale udeležence enega in udeležence drugega tabora? 

Preko pogovora, preko sodelovanja z drugimi v skupini bi zagotovo prišli do pametnejših, bolj zanimivih ugotovitev kot če bi jih izbrali s pomočjo računalnika ali kake druge avtoritete. Zadnje vodi v sužnjelastništvo in shizofrenijo. Druga pot vodi v razpravo, razumevanje drugačnosti in solidarnost. To, kar družba najbolj potrebuje. Tudi ocene vodijo stran od prej omenjenih pomembnih vrednot, od dobrobiti v družbi. Ljudi razdvajajo v tabore in delajo na konkurenčnosti in tekmovalnosti, ki ju ne zdaj, ne v prihodnje ne bomo potrebovali. UI naj bi itak prevzela 90% dosedanjih poklicev in del, tako da vsaj tekmovati ne bomo več mogli in se hvaliti kdo je več naredil in kdo manj… na obžalovanje prenekaterih ljudi, katerim je bil to zdaj življenjski smoter. 

 Igra tu kakršnokoli vlogo univerzalni temeljni dohodek (v nadaljevanju UTD, op.a.)? 

»Dobro vprašanje. Če gledamo nanj retorično in kot protiutež raznim »socialnim kapicam«, je to odlična zadeva.  

Pred leti, če se spomniš, sva se o UTD obe pogovarjali z naklonjenostjo. Pa zdaj, ga še vidiš kot neko dobrobit človeštvu? 

»Še vedno. A le pod pogojem, da je zares univerzalen (za vse), da je zares temeljen (da zadošča za plačilo položnic in za plačilo ekološke hrane) in da se ga ne pogojuje z ničemer. Ne s cepljenjem ne z obiskovanjem šole ne s pripadnostjo političnim strankam ne z udeležbo pri humanitarnem delu…z ničemer. 

UTD bi si zaslužil vsak človek v vsaki starosti. Ne glede na to, kakšna so njegova prepričanja, kakšen je – tu se sicer obe nasmejiva, ker, kot pravi Miša, bogsigavedi, česa se bodo vmes še spomnili – njegov ogljični odtis. 

Na računu bi moral biti vsak mesec isti znesek, brez kakršnihkoli pogojevanj,« poudari Miša. 

Ne kot na Kitajskem? 

»Nikakor ne kot na Kitajskem. Ta model je (meni) povsem zgrešen. Tudi selekcioniranje ljudi glede na to, kdo ima dovolj socialnih točk, da se sme voziti v hitrih vlakih ali bivati v dragih hotelih, se mi zdi v diametralnem nasprotju s pravimi koristmi državljanov in družbe.«  

Socialno točkovanje?… 

To že obstaja. Točkujejo nas preden gremo v vrtec, šolo ali službo, preden zaprosimo za kak (športni ali kulturniški) status, za status otroka s posebnimi potrebami, za status invalida, vojnega veterana, za Zoisovo štipendijo in še bi lahko naštevali. Če bo šlo v smeri še večjega točkovanja in razslojevanja, bomo res kot družba potegnili »ta kratko«. UTD bi v enem šusu opravil s tovrstnimi socialnimi anomalijami, ki omogočajo razraščanje strukturiranega kastnega sistema. 

Za konec še nekaj o umetnikih in pokojninah. Bi imela morda še kaj povedati o zadnjem referendumu?  

»Mislim, da so se ga lotili na povsem napačen način. Sama sem za to, da ni privilegiranih ne v času pred penzijo ne po njej. Dobrim umetnikom bi moralo biti že to, da so dobili razno-razna priznanja (in recenzije) za svoja dela, dovolj. 

Pokojnine bi morali enostavno dvigniti na človeka dostojno raven prav vsem – tako prekarnim delavcem kot »fizikalcem«, ki več desetletij zapovrstjo delajo monotona in težka fizična dela. 

In plače? 

Tudi. Za 25 odstotkov tistim z najnižjimi prejemki. 

Isto pokojnine, za 25 odstotkov. Potem ne bi bilo treba izplačevati različnih dodatkov različnim ljudem. 

Naj bo vse enakopravno!« 

In življenje dostojno, dodam. 

Še naju vodijo misli po labirintih, a naj – vsaj tokrat, zaenkrat – zaključiva s to mislijo. 

Na mnogo (kozarcev) ravno prav kislih, a vendar zdravih kumaric! 

Na (še počitniško) zdravje želiva bralcem: 

Miša Gams in Kartini Djalil 

Aja, pa 11. oktobra vabljeni na Šutno na Živo knjižnico! 

Več o tem pa – drugič – od Miše.