Naslovnica / KULTURA / Moč (bledečih kamniških) barv na samostanskem vrtu

Moč (bledečih kamniških) barv na samostanskem vrtu

V organizaciji območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je včeraj, pod naslovom Moč barve, na vrtu mekinjskega samostana potekal kamniški likovni ekstempore, katerega nastala likovna dela bodo, če bo to dopuščali preventivni protivirotični ukrepi, ki si jih še utegne izmisliti oblast, predvidoma jeseni razstavljena v Domu kulture Kamnik.

Prvi samostanski likovni ekstempore Moč barve, s prijateljsko-ustvarjalnim druženjem (povečini kamniških) likovnih ustvarjalcev, dobrodošlo nadaljuje (nekdaj?) bogato tradicijo tovrstnih likovnih druženj, ki je, predvsem po zaslugi Dušana Sterleta in (žal že pokojnega) Dušana Lipovca ter nenazadnje tudi Toneta Ftičarja, kot takratnega sekretarja nekdanje ZKO Kamnik, na Kamniškem vzniknila v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Devetdeseta bi morda lahko označili za zlate kamniške likovne čase, saj so se odprtja najrazličnejših likovnih razstav v Kamniku tista leta kar vrstila. Ne le v nekdaj osrednjem kamniškem razstavišču Veronika, o katerega zdajšnjemu namenu raje ne bi izgubljali besed, ampak še marsikje drugje, tudi po številnih gostinskih lokalih, kjer so razstavljene umetnine vseh mogočih žanrov (in kvalitet), hote ali nehote, lahko videli tudi obiskovalci, ki jih drugače v kako galerijo ali razstavišče povečini ne bilo moč spraviti niti s pomočjo para konj, za samo razstavljanje v Kamniku, pa so se likovni ustvarjalci iz cele Slovenije skorajda tepli.

To so bila leta, ko se je na kamniških ulicah odvijal večdnevni »kamniški Montmartre«, ki so se ga z veseljem udeleževali izvrstni slikarji iz cele Slovenije in tujine, ko je Kamnik na Zapricah gostil mednarodni bienale akvarela in ko je bilo na Kamniškem, tudi med mladimi, več aktivnih likovnih ustvarjalcev, kot pa denimo »frajtonarjev«, kar gre v veliki meri pripisati peresu Dušana Lipovca, ki je, ne le kot slikar, ampak predvsem kot likovni kritik, tovrstno ustvarjalnost znal imenitno vzpodbujati, zabeležiti in ovrednotiti s svojimi zapisi.

Če je v devetdesetih letih kamniška likovna scena vzcvetela, z njo pa v veliki meri tudi spremljevalna kulturno-zabavna ponudba mesta, je s prelomom tisočletja odcvetela in počasi začela veneti. Z denacionalizacijo je ugasnilo razstavišče Veronika, zaradi egoizma ozkoglednega kulturnega vrtičkarstva je razpadla Zveza kulturnih organizacij Kamnik, posamezni organizatorji dogodkov in prireditev so se izčrpali, predvsem pa naveličali nenehnega moledovanja za sredstva, saj povečini bolj veseličarsko naravnana mestna oblast za likovno ustvarjanje ni imela kakega posebnega posluha. Umrl je Dušan Lipovec, počasi je začelo umirati in razpadati tudi Likovno društvo Kamnik. Z recesijo je bilo vse manj tudi razumevajočih in radodarnih pokroviteljev, vse starejši in vse manj zagnani ustvarjalci so se začeli (ljubosumno) držati vsak bolj zase, mladi ustvarjalci so iz Kamnika, kjer si niso mogli izboriti svojega mesta pod soncem, bežali v Ljubljano, nekdaj dokaj kvalitetno kamniško likovno ustvarjanje pa se je vse globlje začelo potapljati v brezvsebinsko greznico blefa, komerciale in splošnemu ljudskemu očesu všečnega dekorativnega kiča, ki ga je, podobno kot Murkov koledar, moč pod določenimi pogoji občasno spraviti tudi v promet.

Kamniško likovno dogajanje se je v nadaljnjih leti, bolj ali manj uspešno, iz mesta začelo seliti na obrobje in podeželje, kjer pa je, brez neke prave lokalne kulturne strategije, še vedno prepuščeno izključno dobri volji in prizadevnosti posameznih zanesenjakov, ki se pa se, ker organizacija tovrstnih dogodkov ni ne enostavna, ne dobičkonosna, sploh pa ne poceni, utrujeni od nehvaležnega sizifovskega početja, vsega skupaj slej ko prej naveličajo.

Zato je vznik novega slikarskega ekstempora, ki se je v soboto, 11. 7. 2020, odvil na vrtu mekinjskega samostana, ne glede na koronsko razmeroma skromne organizacijske okoliščine, še posebej, ker je organizacijo prevzela lokalna izpostava JSKD, več kot dobrodošel in obetaven, organizatorji pa si zanj zaslužijo vse pohvale.

Ne le zgolj zaradi tega, ker gre za enega redkih tovrstnih dogodkov v letošnjem letu, ampak predvsem zato, ker vzbuja droben kanček upanja, da domala idilično okolje mekinjskega samostana, ki z vsemi svojimi danostmi (zgodovino, prostori, prenočišči…) ponuja neštete možnosti za (dokaj enostavno) organizacijo najrazličnejših, tudi večdnevnih ali festivalskih ustvarjalnih druženj, sčasoma postane središče organiziranega kamniškega likovnega (in drugega) kulturnega dogajanja, ki bo, če ne bo ozkogledno omejeno zgolj na zabavo lokalnih ustvarjalcev, preseglo ozke lokalne okvire ter sčasoma pridobilo veljavo tudi na državni, če ne celo mednarodni ravni.

Seveda bo za kaj takšnega v vse skupaj potrebno vložiti precej več, ampak ne le z organizacijskega in finančnega, ampak tudi ustvarjalnega vidika in konkretne osebne angažiranosti samih ustvarjalcev, ki bi si morali »čast sodelovanja« na »Moči barve« morda prislužiti še kako drugače, kot zgolj z udeležbo na dogodku.

Ob ogledu priložnostno razstavljenih del, ki so nastala tekom ekstempora, se je namreč nehote porajal občutek, da so udeleženci, ki, vsaj nekateri med njimi, znajo tudi več in bolje, z izjemo ali dvema, »nekaj namalali« zgolj zato, da so upravičili zaužito malico in pijačo, zaradi česar je ogled priložnostne, domala »deja vu« razstave, ki ji primanjkovalo »mlade krvi« z vsaj nekaj svežine in inovativnosti, pri kakem »bolj sitnemu« obiskovalcu dogodka, ki ga je ob zaključku dobrodošlo dopolnila izvrstna spremljevalna glasba s katero je bil nevsiljivo preplavljen samostanski vrt, pustil podoben vtis, kot ogled letošnje osrednje proslave ob državnem prazniku. No, ampak le-ta je bila marsikomu tudi nadvse všeč, kajne?

 

Zato si JSKD Kamnik, kot organizator uspešno izpeljanega kamniškega likovnega ekstempora Moč barve, za organizacijo in izvedbo dogodka, glede na omejujoče koronske okoliščine pa tudi za pogum, zasluži vse pohvale, pri čemer se iskreno nadejamo, da bo omenjeno ustvarjalno druženje likovnikov v mekinjskem samostanu postalo tradicionalna vsakoletna stalnica.