Naslovnica / KULTURA / Na sodu smodnika ali kakšna bo zapuščina novodobnih dovjih mož in žena

Na sodu smodnika ali kakšna bo zapuščina novodobnih dovjih mož in žena

Na gradu Zaprice se je sinoči odvilo odprtje kar dveh tematsko dopolnjujočih se razstav, ki se  nanašata na območje nekdanje smodnišnice, vsaj drobec zgodovinskega spomina na industrijsko dediščino območja, pa je zbranega in zabeleženega tudi v spremljevalni monografiji Na sodu smodnika.

Odprtje obeh razstav in izid knjige, ki so posvečene več kot 150 letni zgodovini kamniške smodnišnice, bržkone predstavljajo eno izmed poslednjih tovrstnih komemorativnih slovesnosti v čast industrijske ere Kamnika, ki je v zadnjem stoletju, v dobrem in slabem, predvsem pa neizbrisno in zaznamovala tudi utrip in podobo našega mesta.

Razstavi in obsežno monografijo, ki je nastala kot plod združenega dela Vilka Rifla, Anje Urankar in Marka Kumra ter oblikovalke Katarine Goltez, so, ob povezovalni pomoči Gorana Završnika, v sproščenem pogovoru predstavili kar avtorji sami, ki so ob tem nanizali ogrlico grenko-sladkih ter tudi zabavnih utrinkov iz življenja nekdanje smodnišnice in zbiranja ter ohranjanju gradiva.

Obe razstavi ter monografija utegneta pritegniti tako nekdanje zaposlene, kot tudi vse, ki jim nekdaj strogo varovano in zaprto območje smodnišnice v podzavesti še vedno predstavlja nekakšen vseprisoten kamniški tabu, seveda pa tudi vse, ki se zavedajo pomena zapostavljene in nezadržno izginjajoče industrijske dediščine, ki je, najpogosteje zaradi pohlepa in brezbrižnosti, nalašč izpostavljena propadu in uničenju.

 

Kamniška industrijska ter z njo povezana dediščina je, kljub temu, da se tega morda povečini ne zavedamo dovolj, zelo pomembna. Lekcije iz še ne tako davne industrijske zgodovine mesta oz. še ohranjena industrijske dediščina, nam lahko, že ob zgolj površnem poznavanju, pomagajo k pomembnemu uvidu in modrosti za premišljeneno načrtovanje izpraznjenega prostora, ki bržkone, tako kot nekdanja smodnišnica, v veliki meri, če že ne kar usodno, vplival na prihodnjo podobo, utrip in razvoj mesta. Ne le za hlapljivo obdobje naše pohlepno samovšečne minljivosti, ampak vsaj za nekaj prihodnjih generacij naprej.

 

Zato ogled obeh razstav in prebiranje monografije Na sodu smodnika, katerih avtorji si za svoj trud zaslužijo vse pohvale, še posebej toplo priporočamo vsem kamniškim načrtovalcem in odločevalcem, in sicer z iskrenim upanjem, da jih ob ogledu in branju morda prešine misel na njihovo zapuščino prihodnjim rodovom.

Glede na trenutno stanje, predvsem pa odnos do zapuščine naših predhodnikov, se namreč poraja bojazen, da bodo ostale zgolj zapisane legende o generaciji novodobnih dovjih mož in žena brez vizije, ki jim je bilo mar zgolj trenutnega udobja in koristi, zaradi česar je naše mesto, kljub temu, da smodnišnice ni več, še vedno mesto Na sodu smodnika.