Naj živi pogumna, miroljubna in enotna Slovenija

“Pozivi k oboroževanju civilistov niso samo neodgovorni, ampak žaljivi do zgodovine – do vseh, ki so padli zato, da danes ne bi živeli v družbi, kjer mora vsak sam skrbeti za svojo varnost – s puško pod blazino.”

Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik Center in Združenje za vrednote NOB Kamnik sta v soboto, 26. julija 2025, pri spomeniku ob Titanovi brvi pripravili slovesnost v spomin na dogodke iz 27. julija 1941, ko se je na tem območju začel oborožen odpor proti okupatorju.

Zbrane sta nagovorila predsednica ZB NOB Kamnik Center Alenka Jevšnik in predsednik ZB NOB Kamnik Igor Kanižar. Slavnostni govornik je bil občinski svetnik Občine Kamnik Sandi Uršič.

Na slovesnosti so bili prisotni tudi predstavniki Veteranskih in domoljubnih organizacij KOVDO Kamnik, predsedniki sosednjih združenj ZB NOB Kamnik – Komenda, občinska svetnica Dragica Požek ter svetnika Mihael Resnik in Tone Iskra. Dogodka so se udeležili tudi praporščaki in zastavonoše, ki so s svojo prisotnostjo dodali poseben pečat slovesnosti.

27. julija 1941 je kamniška skupina aktivistov prejela nalogo, da izvede več sabotažnih akcij: požig vojaškega skladišča goriva na Zapricah, miniranje smodnišnice, prekinitev telefonskih povezav s Kranjem, blokado cestnih povezav v Kamnik ter uničenje mostov čez Kamniško Bistrico na Perovem. Zaradi izdaje pa akcija ni bila v celoti uspešna. V zasedi sta bila ubita Dominik Miklavčič in Anton Mlakar, ki veljata za prvi žrtvi druge svetovne vojne na Kamniškem. Kamničani se ju vsako leto spominjamo prav ob spomeniku pri Titanovi brvi.

V svojem govoru je Alenka Jevšnik, predsednica KO ZB NOB Kamnik Center, poudarila pomen zgodovinskega spomina in se navezala na misli literarnega zgodovinarja Mirana Hladnika: »Ali so bile te zgodnje partizanske žrtve res odveč in nesmiselne, kot trdijo nekateri zgodovinarji? Do več žrtev je prihajalo tudi zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja, gotovo. So bile nesmiselne? Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. Kaj lahko rečemo o ljudeh, ki odpor svojega naroda razglasijo za nesmiselnega in odveč? To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo. Ljudje, ki prispevajo k temu, da se uniči njihova skupina ljudi, ali ljudje, s katerimi so živeli v skupnosti, so povsod po svetu izdajalci.«

Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar, je med drugim dejal: »Zbrali smo se tukaj, ob Titanovi brvi, na kraju, kjer ne teče le voda Kamniške Bistrice – tu teče tudi spomin. Spomin na pogum, ki je premagal strah. Danes znova vidimo, kako se po Evropi in tudi pri nas širita sovraštvo in strah. Znova slišimo jezike, ki razdvajajo, poglede, ki izključujejo, in besede, ki zanikajo vrednote, za katere so naši predniki dali življenje. Zato danes ne praznujemo le spomina – danes obnavljamo zavezo. Zavezo, da ne bomo tiho, da ne bomo gledali stran, da bomo branili resnico, mir in svobodo, ki smo si jo krvavo priborili.«

Slavnostni govornik, občinski svetnik Sandi Uršič, je izpostavil pomen narodne identitete in skupnosti, obenem pa opozoril tudi na nesprejemljive pojave današnjega časa:

»Danes smo se na tej tradicionalni slovesnosti, pri Titanovi brvi, na Perovem, zbrali, da obudimo spomine na dogodke pred več kot osemdesetimi leti – in da se, ob njih, zazremo tudi v sedanjost.

Druga svetovna vojna na Slovenskem se je začela 6. aprila 1941, s prihodom nemške vojske. Že 11. aprila so se v napad vključile tudi italijanske in madžarske sile. Kamniško območje je padlo pod nadzor nemške okupacijske sile. Nemci so zasedli večino Gorenjske in Štajerske, vključno z mestom Kamnik in ostalimi okoliškimi kraji. Območje je bilo priključeno k Tretjemu rajhu, kar pomeni, da so Nemci začeli izvajati politiko germanizacije in nasilne asimilacije. To je vključevalo tudi prepoved slovenščine v šolah in uradih, odpuščanje slovenskih učiteljev, duhovnikov in uradnikov. Vsi okupatorji so izvajali nasilno potujčevanje.

Na Kamniškem so se ljudje že v prvih dneh okupacije odzvali na klic k obrambi. 25. julija 1941 je bil ustanovljen Kamniški bataljon, ki je izvedel več diverzantskih akcij. Ena najpomembnejših je bila načrtovana za noč 27. julija 1941, a zaradi izdaje je bataljon padel v nemško zasedo.

Dominik Mlakar in Anton Miklavčič sta postala prvi žrtvi okupatorja na Kamniškem. Njuna imena so danes simbol poguma in začetka oboroženega upora na našem območju.

Slovensko ozemlje in slovenski jezik sta temelj našega obstoja. Oba sta bila v zgodovini večkrat ogrožena, pa so ju ohranili. Z uporom. S solidarnostjo. Z jasnim občutkom, kaj je prav. To ni bilo samoumevno takrat in ni samoumevno danes. 

Zato danes, ko smo spet priča različnim poskusom, da nas razdelijo, utišajo ali speljejo stran od tega temelja, ne smemo molčati.

 Žalosti nas lahko, da Slovenci v Evropskem parlamentu govorijo vsak zase, in ne za narod, ne za regijo, ne za prihodnost. Ampak s ciljem, ki raste sorazmerno z bližino vsakokratnih volitev. Narod ponovno razdeliti.

 S tem namenom se v Evropskem parlamentu sprejemajo nove resolucije o žrtvah povojnega komunističnega obdobja.  

Samo po sebi to ni sporno, vse žrtve si zaslužijo spoštljiv spomin.A težava nastane, ko se te resolucije uporablja za reinterpretacijo zgodovine, za izenačevanje borcev proti okupatorju z dejanji povojnih oblasti. Ali celo za omalovaževánje narodnoosvobodilnega boja.

V uvodnem delu resolucije, lahko preberemo, citiram; »Ker bi bilo treba evropsko zgodovino v vsej njeni kompleksnosti spoštovati in obravnavati v nepristranskem, vključujočem in na dokazih utemeljenem dialogu, s katerim bi spodbudili razumevanje in spravo in ki bi ga brez političnega vpliva vodili poklicni zgodovinarji;«

Ja, zgodovino naj obravnavajo zgodovinarji.

In kot da to ni dovolj, se doma odpirajo še nevarnejše teme, tiste, ki bi jih pričakovali v kakšni distopični zgodbi, ne pa v demokratični družbi.

Pozivi k oboroževanju civilistov niso samo neodgovorni, ampak žaljivi do zgodovine – do vseh, ki so padli zato, da danes ne bi živeli v družbi, kjer mora vsak sam skrbeti za svojo varnost – s puško pod blazino.

Naša varnost temelji na skupnosti, na zavezništvih, na zaupanju v institucije. Tisti, ki pozivajo k oboroževanju, morda razumejo moč orožja, a ne razumejo moči skupnosti. Tisti, ki pozivajo k razpadu javnih storitev, pa naj se gre za RTV, zdravstvo ali sodstvo, morda razumejo tržno logiko, a ne razumejo, kaj pomeni država za vse.

Tisti tudi ne razumejo, kaj pomeni narava za vse. Kamniško območje je naše bogastvo, ne samo zaradi zgodovine, ki jo nosi, temveč tudi zaradi narave, ki nas obdaja. Planine in reke so del naše identitete, del dediščine, ki smo jo prejeli od prednikov, in ki jo moramo varovati za prihodnje rodove.

Odgovorno ravnanje z naravnimi viri je najprej naloga oblasti in ko oblast postavi interes kapitala pred varovanje narave, je na vsakomur izmed nas, da opozarja na nepravilnosti.

Le skupaj lahko ohranimo to okolje; živo, zdravo in čisto. Če bomo zanemarili naravo, bomo izgubili tudi temelje, na katerih gradimo skupnost, zdravje in prihodnost.

Naj nas spomin na preteklost opominja, da smo narod, ki zna varovati svoje, naj bo to jezik, kultura ali zemlja, ki nas hrani.

Vsak izmed nas se odloča:  

Bo gledal le nase ali tudi na druge. Bo iskal korist ali skupno dobro. Bo izbral orožje ali pogovor. 

Verjamem, da bomo tudi v prihodnje znali izbirati pravo stran zgodovine.

Tako kot so jo izbrali tukaj, na Perovem, pred več kot osemdesetimi leti.

Slava padlim borcem.

Naj živi pogumna, miroljubna in enotna Slovenija.«

Predsednica KO ZB NOB Kamnik Center Alenka Jevšnik, slavnostni govornik Sandi Uršič in predsednik ZB NOB Kamnik Igor Kanižar so v imenu vseh prisotnih položili spominski venec k spomeniku padlima borcema.

V kulturnem programu so sodelovali pevci Mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Kamnik pod vodstvom Karle Urh. Program je povezoval in z recitacijami obogatil Goran Peršin.

 

Vir in fotografije: Občina Kamnik