Končno! Po tokratnem, res še posebno napornem šolskem letu smo tudi v Dnevni sobi zaplavali v počitnice.
Ko gledam nazaj, koliko otrok je letos obiskalo in obiskovalo naše prostore – število se močno približa tridesetici – me preveje zadovoljstvo ob misli, da nam je šlo presneto dobro.
Pot večkrat ni bila enostavna, potrpežljivo smo spremljali besede drug drugega, se gledali v oči, da bi bolje in lažje razumeli, (predvsem) mlajše so kdaj pa kdaj pogledale tudi v strop ali v mizo, celo tla, ko se je možganovina prekurila.
A vsi, prav vsi, smo se trudili.
In trud, vztrajnost, poslušanje in pogovor, vse to se je obrestovalo. Niso bila le spričevala tista; zadovoljstvo ob doseženem, TO je štelo!
Leto je bilo uspešno zaključeno, in če povzamemo besede iz našega zapisa na FB strani našega društva, še več kot to, morda s tem in zaradi tega še bolj: »Učili smo se, kar so zahtevali v šoli; se naučili mnogo, mnogo več… Kako pomembno je, da veš in poveš, kako se počutiš… Da veš in upoštevaš, kako se počuti drugi. Da ob tem narediš nekaj dobrega. Kadar se da, in ko je to treba.
Da se trudimo, vztrajamo, in cenimo, ko se trudijo drugi. Cenimo, ko se trudimo mi.
Da je znanje nekaj, kar je pomembno. Da ga skriješ v žep in zanj nihče ne ve, a opazijo vsi, ko pride na plano. Pa tudi če ne. Je nekaj, česar nam ne vzame nihče. Znanje, vedenje, veščine, ki jih obvladamo.
Uporabljamo. Da si pustimo biti žalostni in se skupaj smejimo.
Slednjega čim več.«
Čim več. Da znamo reči »prosim« in »hvala«. Tudi »oprosti« in pazimo, da z(a)grešenega v resnici ne ponovimo. Da tudi, ko je hudo, z nekom to podelimo. Ko je otroku hudo, je privilegij, da lahko nudiš ramo. Uho.
Ob zaključku leta smo izvedli delavnico. Vprašali smo se, katera čustva poznamo. Kakšni občutki nas (vse, lahko) spremljajo. Pred odhodom v šolo, med poukom, v pogovoru z prijateljem, prijateljico, ko dobimo slabo oceno, nas razveseli dobra, se spremo z bratom ali zadenemo gol!
Kar je, je pristno. Je naše, smo mi. Kaj bomo z njimi naprej, je pomembno. Zato naša srečanja vedno začnemo s preverjanjem občutkov, počutja.
Iz tega gradimo dalje.
Na delavnici smo narisali naše tri osnovne smeške, ki so nas spremljali v zadnjem šolskem letu, pa »dolepili« mnoge druge, ki dopolnjujejo naš doživljajski svet. Ostal je prostor za druge, na katere smo morda v igrivem veselju pozabili.
Bil je tudi »drekasti« in »jokavi« smeško.
Starši, ne pozabimo: Počitnice so zato, da si otroci odpočijejo. Raziskujejo. Berejo. Se igrajo. Kuhajo, plavajo. Da jim je lahko tudi dolgčas. Ker v dolgčasu se ustvarjalnost prične.
Dovolimo jim. Da zrastejo.
Ah, ja! Sladoled smo tokrat pojedli v miru, brez ovekovečanja v sliki. Bil pa je. Kokosov, malinov, pistacijin…, ob nežno ukročenem žuborenju glasov in smeha.
Odpočijte si tudi vi, starši. Ni natisnjeno, a izdamo tudi vam priznanje za trud in delo. Zaslužite si ga!
Vendar ne pozabite: izdelki vaših otrok so njihovi, niso vaši.
Nasvidenje v septembru, do takrat pa: Vesele počitnice!
Kartini Djalil,
Društvo Makadam Kamnik
Program MCDA Dnevna soba podpira Občina Kamnik
Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.



