Ne maram otrok, starcev, stark in razumnih ljudi srednjih let…

Slovensko mladinsko gledališče, ki v okviru Maistrovega abonmaja v kamniškem Domu kulture gostuje že nekaj let zapored, nas vsakič znova preseneti s kakšnim izvirnim konceptom in nenavadno idejo. Tokrat nam je predzadnji četrtek v januarju postreglo s predstavo Umetnost je omara, v kateri se je režiser Ivan Peternelj poigral z ruskim absurdizmom oz. z njegovim predstavnikom, avantgardnim pesnikom, pisateljem in dramatikom Daniilom Harmsom, ki je na začetku 20. stoletja s svojim delovanjem predstavljal protiutež ruskemu socialnemu realizmu in proletarski estetiki.

Znan je tudi po pisanju otroških in mladinskih tekstov ter manifesta za avantgardistično gibanje Oberiu, za katerega je zapisal znameniti stavek: “Umetnost ima svojo logiko, ki predmeta ne uničuje, ampak nam ga pomaga spoznati.” Tako je v okviru gledališkega večera leta 1928 izvedel performans z naslovom Tri leve ure, v katerem so prvo uro nastopili pesniki, drugo uro je potekala uprizoritev njegove drame Jelizaveta bam, tretjo uro pa filmska montažna predstava Mesoreznica. V okviru prve ure je osrednji rekvizit predstavljala omara (na kateri je pisalo “Umetnost je omara”), v kateri je bil skrit Harms, ki je vpil zvočne verze. Njegova obsesivna predanost pisani in govorjeni besedi je bila znana daleč naokoli, v pismu mladi igralki Klavdiji Vasiljevni Pugačovi pa leta 1933 zapiše naslednje besede:

“… Zdi se, da bi te verze, ki so postali stvar, lahko pobral s papirja in jih vrgel v okno in okno bi se razbilo. To je to, kar lahko naredijo besede! Po drugi strani pa so besede lahko tako nemočne in uboge! Nikoli ne berem časopisov. To je izmišljen in ne ustvarjen svet. To je samo žalostna, skupaj zbita tipkarija na slabem, razpadajočem papirju. Mar človek potrebuje še kaj drugega kot življenje in umetnost? Mislim, da ne, ničesar drugega ne potrebuje, v tem je vse, kar je pristnega. Mislim, da je jasnost lahko v vsem, celo v načinu, kako človek jé juho. […]”

Čeprav se zdi, da osrednji rekvizit Peterneljeve predstave Umetnost je omara ni omara, temveč glasbeni inštrument harmonij, iz katerega Polona Janežič vsake toliko izvablja čudovite zvoke, pa nam preprosti predmeti (klobuk, plašč, vrečka, palica, miza itd.) z vsakič drugačno uporabo s strani igralcev pričarajo nadrealistični svet, v katerega vstopimo precej nepripravljeni v naivni veri, da bomo sledili dramski zgodbi z uvodom, jedrom in zaključkom. Kmalu ugotovimo, da rdeča nit zgodbe ne obstaja oz. da jo sestavlja kolaž nepovezanih motivov, ki so že sami po sebi absurdni. Že začetni stavki o rdečelasem človeku brez oči, ušes in las, trebuha, ramen in notranjih organov in nenavaden dramaturški prehod na zgodbe, v katerih nastopajo starke, nam daje vedeti, da nas bo predstava posrkala v vrtinec številnih dramaturških eksperimentov in nelogičnih preobratov, v katerih se bodo možgani prisiljeni fokusirati zgolj na “tukaj in sedaj” in zanemariti iskanje nekega višjega smisla ali poante, kar je tudi namen (ruskega) avantgardizma oz. absurdizma, ki želi na novo postaviti razmerja med predmeti, ljudmi in razmerji moči ter premešati karte do te mere, da gledalec spozna, da je razlika med umetnostjo in vsakdanjim življenjem povsem zabrisana.

Posamezni prizori kot je obtoževanje igralcev-umetnikov z izmečki in grobo naslajanje nad brezdomnim kemikom, ki se naseli na hodniku večstanovanjske stavbe, ostajajo pretresljivo aktualni tudi skozi prizmo sodobne družbe, ki daje večji poudarek na način, kako nekdo nekaj pove kot na to, kaj pove. Harms v svojih izjavah ni politično korekten ne uvideven, saj večkrat izjavi nelogične in etično sporne teze, kot je npr.: “Ne maram otrok, starcev, stark in razumnih ljudi srednjih let. Če bi otroke zastrupili – to bi bilo kruto. Ampak, hudiča, nekaj je vendar treba narediti z njimi!” Tudi igralci – Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl – “prežvekujejo” koščke njegovih izjav, odlomkov iz zgodb, manifestov in pesmi ter jih podajajo v novi obliki – kot bi iz omare vlekli dele rekvizitov, si jih pomerjali drug pred drugim in presojali nov izgled. Iz abstraktnih predalov, ki jih odpirajo, vznikajo potlačene družbene dileme, šumi v komunikaciji in patološki tiki, ki so odraz shizofrene in nevrotične družbe tako 20. kot 21. stoletja. Ne preseneča nas, da je Harms na koncu pristal v Psihiatrični kliniki, od koder je na začetku 2.svetovne vojne izginil, zato se še zdaj ne ve ali je umrl v njej ali pa je preminil podhranjen nekje v ledenih nedrjih Sibirije.

Pohvaliti velja igralce, ki so sicer s precej pompoznimi, vehementnimi in ekspresionistično pretiranimi igralskimi prijemi privabili pozornost občinstva, ki se je kaj kmalu po začetku predstave začelo zavedati, da bo fabulativni suspenz tokrat umanjkal, saj se je rdeča nit zgodbe sproti trgala in je nobeno metodološko “kvačkanje” ni moglo zapolniti. Niti ponavljanje istih stavkov, ki so vsakič izrečeni na drugačen način, niti obračanje enega stavka in njegove seciranje na prafaktorje, niti izostanek govora skozi neartikulirane zvoke ali na novo izumljeno govorico … Vseeno pa je predstava od začetka do konca presenetljivo gledljiva, kar lahko pripišemo dobremu sodelovanju med režiserjem (Ivan Peternelj) in dramaturginjo (Jana Pavlič), ki je lik in delo Harmsa predstavila tudi v gledališki brošuri, ter čudovito usklajeni igralski ekipi, ki je na trenutke gostila na odru tudi dva scenografa (Gašper Tesner, Ivan Peternelj).

Preprosta scenografija in hitro snemljiva kostumografija (Slavica Janošević) sta tudi pogoj, da se gledalec lahko bolj osredotoči na vsebino – zlasti na izrečene besede, ki so skakale pred nami kot v kakšni ponoreli ludistični ali dadaistični družabni igri in postavljale pod vprašaj tako zdravi razum kot realnost samo …

Upamo, da si je občinstvo po koncu predstave prebralo vsaj prvi tekst v gledališki brošuri, ki je krasila mize v sosednjem Klubu, če že ni zavilo v knjižnico po zbirko kratkih zgodb Daniila Harmsa z naslovom Zakon linča, ki je že kar nekaj časa preveden v slovenščino in je primerno gradivo za poživitev duhamornih januarskih dni …

Miša Gams