Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Za odprtje ali zaključek Maistrovega abonmaja nam Dom kulture vsako leto pripravi presenečenje – tako smo si kot uverturo v gledališko sezono lansko leto ogledali predstavo v hrvaški Reki, letos pa smo zadnjo soboto v maju skupaj z abonenti abonmaja Kam’na’smeh odšli na enodnevni izlet v Avstrijo, kjer smo si ogledali predstavo Game of death kanadskega genija improvizacijskega gledališča Jacoba Banigan-a, ki je med 12h in 15h pripravil kar tri impro predstave, v katerih je s pomočjo preroških kart, globusa in alarma v nekaj minutah zasnoval dinamične solo nastope, ki jim – po dramaturški, režijski in igralski plati – marsikatero večje gledališče s celoletnimi obsežnimi pripravami “ne seže niti do kolen”.
A pojdimo lepo od začetka. Ob 8h zjutraj smo se tistega vročega 31. maja zbrali v dvorani Doma kulture, kjer smo si pogledali “spored” dnevnih dogodkov, nakar smo krenili po avtocesti proti Šentilju, kjer smo brez zapletov prispeli čez mejo v Avstrijo. Pol ure kasneje smo že vstopili v park skulptur, ki se nahaja kakih 7 km pred Gradcem, kjer nas je čakala omenjena predstava.
Umetniški park, v katerem se nahaja kar 81 večjih in manjših skulptur in inštalacij, je bil odprt leta 2003, ko je Gradec postal evropska prestolnica kulture. V dobri uri smo si uspeli na hitro pogledat bolj ali manj vse inštalacije, med katerimi je izstopala skulptura, sestavljena iz razbitin letala z naslovom Airplanes parts&Hills umetnice Nancy Rubins, nasedla barka umetnika Michaela Schuster-ja, govoreča “debela” hiša v podobi oblaka in “puhasto odebeljen” avto Erwina Wurm-a, ki izpričujeta kritiko sodobnega potrošništva in materializma ter trije leseni križi japonske umetnice Yoko Ono, ki govorijo zgodbo o nedoločljivi meji med individualno in kolektivno krivdo ter samožrtvovanjem. Park – ki skozi vse leto nudi brezplačen vstop – je čudovito mesto za počitek, saj premore ogromno travniških površin in umetno zasnovanih gričkov, iz katerih vznikajo skulpture različnih barv, velikosti in oblik, ki nam dajo veliko iztočnic za razmišljanje …
Pot smo nadaljevali v Gradec, kjer smo izstopili v mestnem parku, od koder smo se podali na lov za teatrom Im Bahnhof, ki predstavlja majceno in ljubko ljudsko gledališče, v katerem se kalijo igralci, ki združujejo različne gledališke žanre in metodološke pristope, med drugim tudi t. i. ulično gledališče, impro ligo in stand up komedijo. Jacob Banigan, ki je medtem že oddelal en nastop za kamniško občinstvo, nas je pričakal z nasmehom na obrazu ter nam razkazal svoje rekvizite – preroške karte, žogo-globus, jajček z alarmom in zvonček – ter srečnim izbrancem razdelil naloge, ki so vključevale izbor glavnih motivov v predstavi, državo dogajanja in določitev trenutka, ko bo glavni igralec bil prisiljen umreti (od tu torej famozni naslov Game of death). Jacob je vrgel globus v naročje obiskovalca, ki je po naključju izbral ravno njegovo rojstno mesto v Kanadi za osrednje prizorišče improvizirane predstave, nekaj drugih srečnežev pa je izžrebalo tri odločujoče karte – vrt, kačo in knjigo, ki jih je Jacob le po nekaj sekundah razmisleka vključil v nastop, ki je proti koncu zelo spominjal na legendo o kamniški Veroniki (čeprav verjetno zanjo še ni slišal). Obiskovalci smo v njegovo igro padli kot smo dolgi in široki, saj nas je s svojo karizmatično govorico telesa popeljal v svet romantične drame, komedije in tragedije, obenem pa z nami ves čas komuniciral v jasni in preprosti angleščini.
Čeprav je bila “smrt” na koncu pretresljiva in neizogibna, je bilo v njej veliko duhovitih elementov, s katerimi je – kot igralec in režiser v eni osebi – požel buren krohot in aplavz na koncu 45-minutnega nadvse suverenega in celo poučnega nastopa. Medtem, ko je večina naše skupine odhajala na ogled mesta ali v kakšno od bližnjih kavarn, sem se odločila, da si ogledam še tretji nastop, saj me je zanimalo v kolikšni meri se bo ta razlikoval od prejšnjega. Po uvodu, v katerem je predstavil sebe, svoje sodelovanje s slovenskimi umetniki in pravila “smrtne igre”, se je odločil, da predre led s krajšo pantomimo, v kateri je (s sodelovanjem publike) izbral lik mlajše, “pozitivne” ženske in starejšega “negativnega” moškega. Publiki je šlo ob njegovem “preskakovanju” vlog iz ene v drugo neprestano na smeh, tako da so tudi v osrednjem delu predstave ob izboru treh kart z motivi medveda, truge in pisma, neizmerno uživali. Jacob se je namreč iz Kanade brez večjih priprav “prestavil” v Indijo, kjer se je znašel v vlogi žalujočega računalniškega serviserja, ki se znajde na pogrebu lastnega očeta, nato pa doživi reinkarnacijo v čebelo in medveda, ki krade med lastni družini, ki se tradicionalno ukvarja s tem poslom. Najbolj zanimivo je bilo opazovati Jacoba Banigan-a, kako vsakič znova izbira inovativen način umiranja in na koncu celo poda moralen nauk zgodbe, svojevrstno basen, ki jo začini s specifičnim črnim humorjem. Pri zadnji, “indijski” zgodbi, je zaključek oblikoval v stilu moralne prevlade tradicionalnih vrednot nad moderno tehnologijo, medtem ko je v “kanadski” zgodbi v ospredje postavil motiv (samo)žrtvovanja za ceno odprave kačjega prekletstva, ki vlada v mestu zaradi nemožatosti meščanov, ki niso bili dovolj močni, da bi opravili z medvedom. Tako se je s kačo in njeno osvoboditvijo izpod prekletstva, vzpostavila tudi simbolna in duhovna vez med Gradcem in Kamnikom, ki preko gostovanj improvizacijskega gledališča postaja iz leta v leto močnejša.
Nazaj grede smo se ustavili še v avstrijskem delu Gornje Radgone, kjer se nahaja t.i. Pavlova hiša – multikulturni razstavni prostor, namenjen avstrijsko-slovenskemu povezovanju, v katerem se med letom odvije na desetine gledaliških predstav, delavnic, literarnih večerov, festivalov, predstavitev zbornikov, medgeneracijskih druženj in še bi lahko naštevali. Vodi ga Sussane Weitlainmer – Suzi, ki je bila tudi naša gostiteljica in koordinatorka, ki je skrbela za prehrano več kot 120 ljudi, posamezne skupine pa je tudi popeljala na ogled galerije in začasne razstave, kjer je predstavila zgodovino hiše in opisala primere kulturnega sodelovanja med obema državama. Po ogledu fotografij in panojev, na katerih so opisane usode Slovencev, ki so se borili proti fašizmu, smo se odpravili nazaj na avtobus in proti Kamniku, kamor smo prispeli okrog 20.30. Na koncu velja pohvaliti odlično skoordiniran in logistično izjemno težaven kulturno-umetniški zalogaj, ki si ga je privoščil Dom kulture Kamnik in v katerega smo bili vključeni abonenti Maistrovega abonmaja in abonmaja Kam’na’smeh. Na račun smo namreč prišli tako ljubitelji (impro) gledališča kot ljubitelji sodobne likovne umetnosti, obenem pa smo izvedeli marsikaj o avstrijsko-slovenskih kulturnih projektih in prijateljskih navezah, ki bodo prav gotovo v navdih tudi mlajšim generacijam. Se vidimo naslednjo sezono!
Miša Gams
