Paralelni svet Kajuha in Balantiča v predstavi Juriš

Zadnji četrtek v februarju smo si abonenti Maistrovega abonmaja v Domu kulture pogledali predstavo Juriš Slovenskega ljudskega gledališča Celje.

Gre za zanimiv preplet življenjskih zgodb dveh pesnikov in vojakov, ki sta se v drugi svetovni vojni nahajala na nasprotnih političnih bregovih – kamniškega pesnika Franceta Balantiča in šoštanjskega poeta Karla Destovnika-Kajuha, ki sta – tako kot Srečko Kosovel – umrla pri rosnih dvaindvajsetih letih. Mlada režiserka Živa Bizovičar, ki je na AGRFT diplomirala pred štirimi leti, se je lotila zahtevnega biografskega gradiva iz zgodovinskega vidika in s pomočjo dramaturga Nika Žnidaršiča, scenografke Nike Curk, kostumografke Nine Čehovin in oblikovalca svetlobe Bora Ravbarja zasnovala predstavo, ki temelji na povzemanju ključnih življenjskih prelomnic obeh protagonistov s poudarkom na podrobnejšim prikazom zadnjega dneva njunega življenja.

Kljub temu, da se predstava ne spušča v moraliziranje in politiziranje, pa se zdi, da sta oba glavna junaka predstavljena skozi široko paleto najrazličnejših čustev v situacijah, ki ju razkrivajo v najbolj ranljivih vlogah, kot je npr. prisotnost ob spontanem splavu izvoljenke, domotožje in alkoholizirano posilstvo s strani “prijateljev”.

Na trenutke se gledalec zaloti, da gleda pred sabo dva jokajoča otroka, ki nista nikoli dobila prilike odrasti, saj ju je prehitela vojna v cvetu njune mladosti, še preden sta se uspela dodobra posloviti od matere in svojcev. Kajuh je moral zapustiti izvoljenko, ki jo je komaj spoznal in kreniti med partizane, Balantič pa se je po včlanitvi v Osvobodilno fronto znašel pred ultimatom italijanskih fašistov in je po hitrem postopku pristal v koncentracijskem taborišču Gonars, od koder je pod vplivom Kremžarja sprejel službo vaškega stražarja v Grahovem pri Cerknici, kjer je 23. novembra 1943 skupaj z dvaintridesetimi domobranci zgorel v Krajčevi hiši, ki so jo obkolili bataljoni Tomšičeve brigade. Leto zatem pa je umrl tudi Kajuh – njegova 14. divizija se je 22. februarja namestila na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju blizu Šoštanja, hišo pa je nenadoma napadla nemška patrulja, ki se je na čelu s Francem Černetom hvalila za poboj “banditov”, med katerimi je prvi padel prav Kajuh.

Pri predstavi Juriš velja pohvaliti zlasti domiselno uporabo rekvizitov, saj so tako vojaški prizori kot naravne nesreče zgolj nakazane s pomočjo uporabe umetne krvi, lesenih prekel (dreves, bojnih orodij) in sneženih puhkov (spontani splav, snežni zameti), medtem ko so vojaške bitke podkrepljene s kombinacijo tehno glasbe in igranja harmonike v živo (avtor glasbe: Luka Ipavec). Prav prizori, v katerih se zgodi smrt enega izmed glavnih junakov, so emocionalno najbolj “udarni”, čeprav smo bili v primeru Balantiča na požar opozorjeni že na začetku pripovedovanja njegove zgodbe, saj naj bi v času odraščanja že zgodaj zakuril svoje pesmi, dim pa se pojavi še ob številnih drugih situacijah. Ob njegovem odhodu v onstranstvo pa se v daljavi prikaže Kajuhova silhueta, ki ga – na nekoliko ironičen način – vabi v partizansko 14. divizijo … Če o posledicah Balantičeve smrti na družino spregovorita njegovi sestri, o Kajuhovi smrti in njeni slutnji spregovori njegova partizanska kolegica Brina, ki na zelo emocionalen način opisuje njegovo zadnjo željo, da bi obiskal mati, ki se je tistega dne nahajala v bližini. Čeprav si Balantič in Kajuh nista delila političnih prepričanj, pa sta si delila tragično usodo – oba sta umrla na nenaraven in zahrbten način še preden sta dodobra začela živeti.

Kar nas pri predstavi, ki je na 59. Festivalu Borštnikovo srečanje prejela Borštnikovo nagrado za avtorstvo koncepta/dramatizacijo ter priredbo uprizoritvenega besedila, najbolj zmoti je to, da se nenehno poigrava z idejo sprave med domobranci in partizani, med levo in desno politično opcijo, vendar jo z ničemer konkretnim ne nakaže niti ne argumentira, zakaj do nje ne more priti. Občutek nesmiselnosti bivanja v tem svetu kar nekajkrat doseže vrhunec, saj sta dva mlada moška naravnost potisnjena v vojno vihro, ki jima je totalno tuja, brez možnosti svobodne izbire v okolju, ki ju z iracionalnimi odločitvami peha v smrt še preden do nje dejansko pride. Marsikatera pesniška duša med občinstvom je pričakovala kakšen recitiran verz s strani Balantiča ali Kajuha, vendar so bili le redki odlomki iz pesmi vključeni v samo pripoved, ki se je nenehno odvijala v ozadju in je bila na trenutke preveč zgoščena. Pohvaliti velja natreniranost in fleksibilnost mlade igralske ekipe (Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar k. g, Miranda Trnjanin k. g., Mario Dragojević k. g.), ki je glede na naporno menjavo prizorov hitro preklapljala med različnimi dialekti, najeli so celo dve svetovalki za govor iz okolice Cerknice (Ljoba Jenče, Ana Ule).

Največji vtis je predstava nedvomno pustila na koncu, ko je marsikdo med občinstvom mislil, da se po Kajuhovi smrti ne more nič več ključnega zgoditi, a sta se na odru prikazala Kajuh in Balantič s fotografijama preko obraza, obkrožena z najrazličnejšimi rekviziti, ki so jih na oder znosili ostali igralci. Tako smo ob ritmih rokerske uspešnice Praslovan lahko sledili najrazličnejšim protestniškim transparentom, maketam in logotipom blagovnih znamk, ki so propadle skupaj s propadom Jugoslavije, nekaj transparentov pa je bilo povezanih tudi z raznimi nedavnimi vstajami (Gotof je, covid farsa, boj sindikalistov itd.) in političnimi obrazi, med katerimi pa ni bilo prisotnih obrazov politikov, ki nastopajo na letošnjih volitvah.

Čeprav je predstava le nakazala na paralelnost dveh življenjskih zgodb, ki sta se odvijali praktično v istem času med leti 1921 in 1944, pa je na nezavedni ravni opozorila na nevarnost vojn, ki jih že več let doživljamo v naši bližini – ni namreč izključeno, da ne bodo nekega lepega dne tudi nas, “nevtralne” gledalce, poslali na ukrajinsko ali palestinsko fronto brez možnosti ugovora vesti ali izbire določene politične strani. Naravna in dostojna smrt tudi v 21. stoletju ostaja le pobožna želja, do katere je le malokdo upravičen. Prav zato je potrebno gledati v prihodnost skozi zgodovinsko perspektivo dogodkov iz druge svetovne vojne, ki nas učijo marsikaj tako o masovni človeški psihologiji kot o režiji političnih manipulacij, ki so se razvile po obeh vojnah z namenom ohranjati slovensko ljudstvo na dveh skrajnih polih neskončnih ciklov razprtij. Od le-teh pa ima korist le vladajoči sloj, ki ga bomo na drugi pomladni dan volili…

Miša Gams