Naslovnica / KULTURA / Pasji pogled na usodo Judov v drugi svetovni vojni

Pasji pogled na usodo Judov v drugi svetovni vojni

Predzadnja predstava v okviru letošnjega Maistrovega abonmaja je doživela premiero v Mini teatru že pred petimi leti, 12. maja pa si jo je kamniško občinstvo lahko ogledalo v Domu kulture, ki nudi pester kulturni program za najrazličnejše izbrane okuse.

Zgodba o psu Kiru, ki se ga judovska družina v času vzpona nacistične Nemčije odreče, zato po obdobju potepuštva pristane kot pes čuvaj v poljskem koncentracijskem taborišču Treblinka, je zdaj tudi Kamničanom postregla z novo perspektivo na ozadje medvojnih dogodkov v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Miha Rodman v preprosti rjavi halji in zimski kapi z dolgimi uhlji tako doživeto in dramatično opisuje vzpone in padce v življenju judovskega psa, da nam 80 minut, kolikor časa traja monodrama, mine v nekaj bežnih trenutkih. Skromna scenografija, sestavljena iz mize, stola, improvizirane stene stanovanja in table z napisom “Psom (in Judom) vstop prepovedan” se izkaže za nadvse praktično platformo, ki v zaključku služi kot prikaz potovanja v Izrael, kjer Kir skupaj z lastnikom končno zaživi mirno in lagodno življenje.

Režiser Yonatan Esterkin, ki se v predstavi preizkusi kot scenograf, kostumograf in avtor koncepta, je snov za predstavo dobil v istoimenem romanu Asherja Kravitza, za katerega je slednji leta 2007 prejel nagrado združenja izraelskih založnikov. Pisatelj, ki je neko obdobje delal kot preiskovalec na oddelku za zločine izraelske policije, zdaj pa na večih šolah poučuje matematiko, fiziko in literaturo, je s pričujočim romanom pokazal, kako lahko precej morbidna tema dobi najrazličnejše barvne odtenke, če jo pogledamo skozi prizmo bitja, ki ne pozna ustroja človeške govorice, a se zanaša na ton glasu in lastne nagone. Glede na to, da je človeštvo skozi zgodovino marsikdaj pokleknilo pod bremenom ideologij, vojn, epidemij in drugih udarcev ter zavestno kršilo svoja lastna načela in s trdim bojem pridobljene pravice, nas perspektiva psa Kira opozarja na to, da premalo upoštevamo svoj “šesti čut”, telesno govorico in intuicijo, ki nam lahko reši življenje. Kir, ki že v prvem prizoru pove, da mu v življenju največ pomeni hrana, tako zatem pa (pasja) samica, nam sugerira, da ni dobro upoštevati ukazov gospodarja, saj nas le-ta lahko nehote postavi v nevarno situacijo, iz katere ne bomo zlahka našli izhoda. In res se Kir prav zaradi neodgovornih “gospodarjev” znajde v situacijah, v katerih mora reševati svoje življenje in življenja bližnjih. Judovska družina se mu zaradi pretirane ubogljivosti do ukazov nacistične policije, prehitro odreče in se zanj ne bori – oče družine ga kvečjemu žalostno objame, medtem ko si izmišljuje izgovore, ki jih bo povedal otrokom, ko ga bosta vprašala zakaj doma ni več njunega ljubljenčka – gospodarji, ki pridejo za njim, pa ga pehajo v odkrivanje skritih Judov, tekmovalnost in udeležbo na pasjih bitkah. Ko v Treblinki naleti na sina judovske družine, v kateri je bil rojen, postaneta v izrednih razmerah najboljša zaveznika, ki drug drugemu taktično rešujeta življenja. V predstavi je predstavljenih veliko momentov, ko se nam zazdi, da boj za pasje in človeško dostojanstvo nima več nobenega smisla, vendar sta prav upanje in dosledno sledenje lastnim vrednotam ključna za prevlado dobrega. Režiser je zaradi filozofskega pogleda na usodo Judov v drugi svetovni vojni vlogo psa Kira preveč personificiral in počlovečil, vendar ravno ta preobrazba, ki bi morala delovati komično, deluje preveč resnobno. Zato bi režiser lahko stopil še korak dlje in razvil samoironijo do pogleda na veličastno judovsko trpljenje, kar bi se dalo doseči z minimalnimi dramaturškimi posegi kot je npr. pisanje oz. branje pasjega dnevnika in popolna neposlušnost pred nacističnimi gospodarji. Pohvaliti velja neverjetno zbranost in karizmatičnost igralca Miha Rodmana, ki je celotno predstavo odigral sam ter osredotočeno in doživeto odreklamiral celotno besedilo in svojemu (pasjemu) karakterju nepretenciozno dodajal najrazličnejše čustvene podtone.

Monodrama Judovski pes predstavlja pomemben košček k mozaiku Maistrovega abonmaja v kamniškem Domu kulture, ki se od prve letošnje predstave naprej osredotoča na problematiko najrazličnejših marginaliziranih skupin – v hrvaški predstavi Babice so bili predočeni izzivi, s katerimi se spopadajo starejše prekarne delavke, ki so vpete v začarani krog zbiranja in recikliranja zavrženih plastenk, predstava Baal je pokazala na težek boj, ki ga dandanes bijejo kulturniki, ki ne spadajo v noben predalček uveljavljenih političnih in poklicnih paradigem, plesno-glasbena predstava Črna koža, bele maske je opozorila na potuhnjeni rasizem in nacionalizem, ki v vsakdanjem življenju na različnih področjih izbruhne na površje, medtem ko Judovski pes opominja, da sta nacizem in fašizem v Evropi še vedno prisotna, čeprav na bolj pritlehne in subtilne načine. Prav zato je pomembno, da se tovrstnih predstav v čim večji meri udeležimo, da se o njih tudi pogovorimo ter jih kritično osvetlimo.

Miša Gams
Foto: Kaja Pohar