Naslovnica / KULTURA / Pest besed: V kamniškem ringu poezije je najmočneje znova udrihala Pavla Zabret

Pest besed: V kamniškem ringu poezije je najmočneje znova udrihala Pavla Zabret

V podzemnih katakombah kamniškega hrama kulture se je v petek, 8. aprila 2016, odvil že 5. pesniški mnogoboj Pest besed, na katerem je znova slavila udarna mlada pes(t)nica Pavla Zabret.

pest besed 005 7

V globoki senci kulturnih prireditev nomadskega šotorišča sosednje občine, kamor so se, v čast lepo zagorelih odojkov in v svetleče se lepinje odetih pleskavic s kajmakovim make-upom ter k vsaki obleki pristajajoči se kmetijski mehanizaciji po zadnji modi, zgrinjale poštenega dela in zabavne kulture željne množice obiskovalcev, se je v kotlovniški kleti odvil peti krog resničnostnega poetičnega šova imenovanega Pest besed.

pest besed 005 36

V ringu pesniškega obračuna se je tudi tokrat soočila šesterica leporečnih mladih  kultivatorjev domačega jezika, ki so, s silo kalečega semena, zaorali v bojno polje besed.

Brez pretirane bojazni pred bičem jezika in s prijateljsko rožico ozaljšanega Matica Mačka, ki je, suvereno in zabavno – ta vloga mu pisana domala na kožo – prevzel nehvaležno nalogo glavnega priganjača prireditve, je ledino zaoral zmagovalec prejšnjega kroga Gal Zabret, ki je, z energijo poskočnega Zetorja zadnje generacije, ogrel občinstvo in, kot pomladni dež zemljo, še bolj razmehčal srca svojih oboževalk, ki so vseeno nekoliko mračno pogledovale proti njegovi najnovejši temnolasi muzi.

Poetičnega komendskega Romea, ki je na odru še prejšnji mesec zmagovalno jadikoval zavoljo srčnih ran, je na odru nasledila kodrolasa pastirička izpod daljnih Bohinjskih gora Manca Ropret, ki ji je bilo že takoj videti, da je vajena odrov in  pašnikov Parnasa, saj jih je, četudi še z nekaj malega začetne sramežljivosti, uspešno počesala z grabljami svojih rim.

Kot seno v prepihu obračalnika, se je na odru zavrtel in odvrtel Vid Topolovec, sokrajan tabloidnega koledarskega slavčka, in s svojim vrtoglavim nastopom pokazal, da poezija v krajih, ki jih je osvobodil naš generalski in pesniški brkati rojak, reže kot dobro nabrušena štilarica.

Malce bolj zadržano, kot navihana kmečka dekla svežo kopico sena, je z deviškim venčkom svojega prvega avtorskega pesniškega nastopa kotlovniški oder ovenčala Dunja Baloh iz fare sv. Benedikta v Stranjah. Dekle se nadeja postati igralka, kar ji morebiti utegne celo uspeti, saj jo je bilo nedavno tega moč videti v enem izmed nadaljevanj priljubljene slovenske TV žajfnice, njena rimanja pa lahko, najpogosteje ob najbolj nemogočih urah, njeni FB prijatelji občasno spremljajo tudi prek spleta.

S silovito in prodorno odločnostjo najmočnejšega cepilca hlodov pa je, kot Fraukules, med tesno zložene skladovnice obiskovalcev kotlovniške drvarnice zarezala Pavla Zabret, prva zmagovalka kamniških pesniških dvobojev, ki je tudi tokrat navdušila z nastopom in v ogenj razbeljenega Kotlovnice zalučala še nekaj zajetnih prgišč besedno iskrivih sekancev in peletov.

Kot zadnji prvega kroga se je na oder podal Kristian Koželj, domala že stari znanec z onstran Kozjaka, ki smo si ga v prejšnjem krogu zapomnili predvsem po atraktivnem pesniško-kaskaderskem nastopu, zaradi česar je v prvih vrstah rednih obiskovalcev, kot med travniškimi zajčki in jerebicami, ko zaslišijo brnenje motorne kosilnice, zavladal preplah, ampak tokrat je bil Kristjan nekoliko manj poskočen, dasiravno nič manj izpovedno zgovoren.

Prvemu, predstavitvenemu krogu, je sledil še en nastop vseh sodelujočih, naključno izbrana strokovna komisija pa je konec vsakega kroga vestno podeljevala in zapisovala točke.

pest besed 005 2

 

Vmesni čas med posameznimi krogi je bil tudi tokrat zapolnjen s fantastičnimi in domala prekratkimi glasbenimi točkami. Tokrat sta nastopila Klara Koprivec in Matic Smolnikar, za katerega bi lahko rekli, da je pravi čarovnik v iskanju mladih pevskih talentov. »Njegova« dekleta oz. pevke, ki jih spremlja na kitari, so namreč vse po vrsti izjemni pevski talenti, ki jih Matic mojstrsko pripravi do tega, da se znajo, neprisiljeno in preprost0, prikazati ter izraziti v svoji najboljši luči, kar je vredno vsega občudovanja.

Podobno, kot je občudovanja vredna Pest besed, kajti prireditev je vse boljša in boljša, za tokratno pa lahko zagotovo rečemo, da je bila najboljša in najkvalitetnejša doslej. Konkurenca med nastopajočimi pesniki in pesnicami je bila namreč izjemno huda in izenačena, zaradi česar naključno izbrana komisija, ki je podeljevala glasove, ni imela ravno lahkega dela. Ampak, ker so pravila igre takšna, da je potrebno po vsakem krogu izločiti par poetov, sta se, po napetih in nadvse zanimivih dvobojih, v veliki finale 5. pesniškega mnogoboja Pest besed prebila Vid Topolovec in Pavla Zabret.

pest besed 005 53

Finalista sta imela tokrat še posebej zahtevno nalogo, saj sta se morala v zaključnem krogu predstaviti s pesmijo na temo tokratnega večera, ki je bila, spričo domnevnega rojstnega dne Bude: Buda v meni.

pest besed 005 45

Tako Vid, kot Pavla sta se s tematsko pogojeno poezijo izkazala več kot odlično, vendar je Pavla, ob pomoči živih “budističnih” rekvizitov in navihano žmohtne poezije, kot se temu reče s splošno uveljavljenim strokovnim izrazom, »razturala«, kar je občinstvo, ki z aplavzom odloča o zmagovalcu, na koncu povsem upravičeno nagradilo z zmago, Pavla pa je od svojega žlahtnika, ki je zmagal prejšnjič, prejela prehodno pesniško beležko in čvrst objem.

pest besed 005 55

Skratka, v Mladinskem centru Kotlovnica se je v petek zvečer odvil še en odlično izpeljan in nad vse zanimiv pesniški mnogoboj Pest besed. Zadnji tovrstni dogodek se kani odviti v mesecu maju, nato pa bo, v sklopu letošnjega Kamfesta, po krajšem pesniškem odmoru, sledila finalna prireditev na prostem.

Jeseni se nadejamo nove, še boljše in še bolj obiskane sezone v kateri se utegne zgoditi, da bodo prostori Kotlovnice postali premajhni za vse obiskovalce, kajti že zdaj je Pest besed ena izmed redkih prireditev na katero vse številčnejši obiskovalci, v želji po čim boljših mestih, prihajajo predčasno, vse več pa je obiskovalcev tudi iz drugih slovenskih krajev, ne le iz Kamnika.

Delček tega kar ste, kamniški ljubitelji poezije, zamudili tokrat, pa si lahko preberete v nadaljevanju.

pest besed 005 18

Pavla Zabret

Pavla Zabret

Saga o Mladem državljanu

Lepega dne na plan privlečem moralo,
skupaj z občutkom narodne pripadnosti
in nekje v bodočnosti se nahajajoče finančne varnosti.
Vse tri vržem na zaprašeno nakovalo.

Pa udriham in sopiham, kot na kopito nategujem tvar,
premišljujem, malo zaničujem –
se prepričujem kako svinjsko dol mi maha za tako stvar…
Oh, kaj kmalu vse spet objokujem!

Kaj bi morala? Nič, še manj kot to.
Saj sem mlada, rečem: Jebiga, saj bo kar bo!
Kompas, ki naj risal bi mi pot načelno na obzorje,
se je vdal v usodo, da včasih malo le po dreku zaorje.

Pa narodna pripadnost in ponos?
Sem deklica mlada vesela, sem …
… na to odpeti je bil le pobožen sen.
Ha mladina, le od kje dobivaš tak zanos!?

Finančna varnost za prihodnost, no končno nekaj resnega.
Ker me samo za d’narci žene, to je duša in to je bistvo –
To vrednota zdaj je prava, le še kling cing zdaj  povzema mene.
Komaj čakam, da si postrežem s pristno porcijo evra – svežega in presnega!

Neke noči na dan privlečem emocije,
v katerih poskušam okopati sebe
in se prepričati, da ne sestojim le iz prazne promocije.
Pa brez solza v očeh ugotavljam, da se mi tudi za to JEBE.

Vid Topolovec

Vid Topolovec

Vid Topolovec

Nastal je krater in sam prevzel sem
odgovornost, da imel bom rad se,
ne ozirajoče se na premnoge padce
izboril si bom pravico, si jo vzel;

pravico do moči in do obvladovanja,
pravico žalosti, brezdelja, smeha,
pravico pameti, veselja, greha,
pravico bolečine, vzroka, spanja,

naj prelavi strojev svet moj mesni bit,
da čustvu znal bom zakričati “stoj”,
naj mehaničen bom slep in zvit
predal magičnemu nepravičen boj,

da mogoče čez milijone let se spet
v spominu vračal bom na to,
kar pognalo v bivanje bo moj skelet,
mu dalo dušo, um, srce, telo.

Pridi in izstreli puščic tok mi v oči,
razbeli želo in izbrizgaj vame smrt
izkašljaj virus mi v grd obraz,
napadi z vsem me, kar utrip mrtvi.

A  ljubim te že od nekoč, za zmeraj,
in diham tvoje poželenje
in ljubim, ko v meni prebujeno umreš,
zato umiraj,
korakal bom s teboj vštric, Življenje!

Manca Ropret

Manca Ropret

Manca Ropret

OPTIMIST

Pesimist pride do optimista – z dobrim namenom,
da bi ga prepričal, naj se postavi na realna tla.
Pravi mu, da je optimizem iluzija,
ki prekriva grdo resnico ljudem, ki je ne upajo sprejeti.
Češ, da so prešibki, da bi se soočili s težavami in jih raje potlačijo
v kovček, ki ga vlečejo za seboj.
Optimist vzame napol poln kozarec vode
in jo zlije na pesimistove že premočene čevlje.
Ko optimist hodi v temni noči domov,
s svetilko posveti v strašilo,
ga vpraša, če je imel lep dan in mu zaželi lahko noč.
Naslednji dan, ko pada dež,
se optimist maže s sončno kremo faktorja 50.
Med opravilom se ne sekira za nezadostno oceno pri matematiki, ki jo
je dobil prejšnji dan,
saj je ponosen, da je v krogu našel ravno črto.
Odpravi se na najnižjo točko v dolini
in tam postavi svoj vrh.
Na svojem vrhu sedi sam,
a ni sam, z njim je metulj.
Metulj leži poleg njega, saj ne more leteti,
zato mu je po njunem druženju optimist pusti par svojih čevljev.
Bos umaže si noge, blato se zarije pod njegove nohte,
a on je vesel, saj čuti zemljo, ki še ni prekrita z betonom.
Zvečer pa ga zapusti dekle, še huje,  izgubi svojo prijateljico.
Obriše si solze in napiše najlepšo pesem – o njej.
Ko si jo prepeva v glavi,
solze briše s kozarcem,
jih zbira v njem,
dokler ni njegov kozarec spet napol poln.

Dunja Baloh

Dunja Baloh

Dunja Baloh

S težkimi besedami
odjadraš v divjino,
v nesmiselno praznino.
Misli so trn v peti,
kot zrak v pašteti.

Težko s ljubiš
z vodo v kolenu.
Težje,
ko ti vode v bazenu.

Jutranja zarja in modro nebo,
s krvavo rjuho,
je sonce vzšlo
za zeleno goro.

V objemu dvoživke
pozabil vse sramežljivke,
kurbe in opravljivke.

Kristian Koželj

Kristian Koželj

Kristian Koželj

Ni-, ni-, nirvane …

V meni čemi Buda.
Majhen.
Zavaljen.
In se reži.
Ni se še izstradal do smrti.
Ni še zlomil loka svojega telesa.
Ni še poskusil crknjenih kobilic.
Srka kamelje mleko.
In zaspi med golimi devicami.
Rotijo ga, naj jih vsaj poliže.
On pa se samo reži.

V meni čemi Buda.
Majhen.
Zavaljen.
In srepi.
Skozi luknjo v perikardiju.
Skozi razcefrane zaklopke.
Ven hoče.
Ven, ven, samo ven!
Potem se vsakič priplazi nazaj.
Ne mara gledati bolnikov, mrličev in berčev.
Še posebej beračev.
Ker smrdijo in
govorijo čudne južnjaške jezike in
njihove iztegnjene roke spominjajo na človeške.

V meni čemi Buda.
Nor.
Ko ponoči zaspi, se splazim v njegovo posteljo.
Odstrem odejo in se privijem k njegovemu
golemu telesu.
Gol.
Božam ga po laseh.
Do jutra je čisto tiho.
Le tu in tam komaj slišno zastoka.

Jaz pa se sprašujem,
če od bolečine
ali ugodja?

pest besed 005 14

Gal Zabret

Gal Zabret

Da z veseljem bi se usedel dols s teboj ob čaju
in the gledal dokler se dan ne prevesi v noč
se pogovarjal o tem kaj je bistvo eksistence in zakaj je čaj tako vroč

a ležim sam v poznem mraku
ne dež, ne veter me ne moti
saj je moje telo že v dekompostnem stanju
truplo staro že več dni
le še duša je ostala
ujeta tu kjer moje telo leži
in sedaj razmišljam o vsem o čemer bi lahko govoril ti
saj obiščem te med spancem, ko se te dotaknem po telesu te zmrazi
po navadi luč ugasnem,
te pokrijem z odejo
in te gledam kako nemirno spiš
vem da te skrbi in kaj se je zgodilo z mano,
kam sem izginil
morda s kakšno novo damo
in mi je žal da te nemorm pomiriti
da ti nemorem povedati kje sem
ker samo moj duh tava naokoli
žalosten, ker ljubljeni trpijo
in preklet naj bo človek,
ki je zapisal da duhovi ne čutijo,
ker od žalosti bi najraje umru
vraga! umru bi še tisočkrat!
le, da bi ti povedal kako te imam rad.

moje truplo bodo našli,
v zori jutrijšnjega dne
na kraju kamor sem v stari hrast vrezal tvoje ime
in zakaj semmrtev se niti sam ne spomnim več
a ostal bom ob tebi draga, tudi zdaj  ko telesno več ne živim
in tudi ko ti moje ime bo le spomin.