Naslovnica / NOVICE / Spori in kolobocije: Boj(i)mo se napisa (na spominskem obeležju)

Spori in kolobocije: Boj(i)mo se napisa (na spominskem obeležju)

Kolobocije glede napisa na spominskem obeležju žrtvam povojnih pobojev na Kopiščih v Kamniški Bistrici.

Na Kopiščih v Kamniški Bistrici so se že pred časom začela gradbena dela za postavitev spominskega obeležja pripadnikom kolaborantskih enot, ki so bili na več mestih na območju Kamniške Bistrice, kmalu po vojni, usmrčeni brez sojenja. Če za gradbena dela lahko rečemo, da potekajo nemoteno, pa tega ne moremo trditi za dogajanje v ozadju, saj se različne strani, ki sodelujejo pri izvedbi projekta, že kar nekaj časa prepirajo glede primernega napisa na obeležju.

Po nekaterih podatkih naj bi bilo na območju Kamniške Bistrice po drugi svetovni vojni usmrčenih in pokopanih več tisoč oseb. Natančne številke je, glede na to, da tamkajšnja množična grobišča še niso bila raziskana, najbrž nemogoče določiti, se pa omenja število okrog 5 tisoč in več.

Gre za t.i. žrtve povojnih oz. izvensodnih pobojev, kar je novodobno in nekoliko polepšano poimenovanje za (povečini) nekdanje kolaborante oz. domače izdajalce, bodisi pripadnike vojaških enot, bodisi civiliste, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali in simpatizirali z različnimi okupatorskimi vojskami fašistično-nacističnega zavezništva . Precejšen del »pete kolone« oz. domačih izdajalcev, ki so se iz političnih, verskih, ali kakih drugih nazorov odločili, da simpatizirajo, ali aktivno sodelujejo s tujo vojsko, je po drugi svetovni vojni, brez sojenja, končal v množičnih grobiščih širom Slovenije. Del jih je bil usmrčen in v neoznačene grobove pokopan tudi v Kamniški Bistrici, glede na število in kaotične povojne razmere, pa so se med »petokolonaši« znašle tudi številne nedolžne žrtve, ki so postale, če uporabimo »moderen« izraz za medijsko prikrivanje oz. opravičevanje nedolžno ubitih, kolateralna škoda povojnega obračuna zmagovalcev nad poraženci. Ne glede na to s kakšnimi izrazi se uporabljajo za opis usmrčenih, pa vsakem primeru govorimo o zelo velikem številu ljudi, ki so bili ubiti brez sojenja.

novo obelezje

Večino žrtev, ki so pokopane v Kamniški Bistrici, naj bi predstavljali pripadniki različnih kolaborantskih vojaških in paravojaških enot z juga nekdanje države (Četniki, Ustaši…), bržčas pa tudi člani njihovih družin, ki so se skupaj z njimi želeli umakniti oz. pobegniti na zahod in se na ta način izogniti maščevalnosti zmagovalne strani, medtem ko naj bi bilo, med številnimi pokopanimi žrtvami, (le) kakih trideset slovenskih domobrancev, katerih gomila naj bi bila domnevno na Macesnovcu.

Črnogorci financirajo izgradnjo obeležja

Svojo življenjsko pot je v Kamniški Bistrici končalo tudi precejšnje število črnogorskih četnikov, ki so bili, po mnenju številnih zgodovinarjev, »najbrutalnejši na prostoru nekdanje Jugoslavije«. Zato najbrž ni nič nenavadnega, da so, tudi v Kamniški Bistrici, končali pod streli svojih sonarodnjakov oz. »črnogorskih bratov«.

Črnogorska stran omenja število 3500, zato se črnogorsko združenje »Odkrili bomo resnico« (NVO Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović) iz Budve, že dlje časa prizadeva, da bi na Kopiščih postavili kapelico oz. spominsko obeležje, kjer so že pred tem večkrat pripravili spominsko slovesnost z mašo.

Njihovo pobudo je prevzelo Društvo Demos na Kamniškem, ki je z vztrajnim prizadevanjem, oz. bolje rečeno, vztrajnim večletnim lobiranjem na različnih koncih, zbiranjem dokumentacije, soglasij in drugih dokumentov, v projekt uspelo aktivno vplesti oz. zaplesti tudi Občino Kamnik. Občina je tako v lanskem letu razpisala razpis za ureditev območja grobišč oz. spominskega obeležja, zmagovalna idejna rešitev, katere izvedba se je že začela, pa naj bi bila realizirana do 13. junija ko je načrtovana velika spominska slovesnost.

Slovesnost naj bi potekala na najvišji državni ravni, saj naj bi jo se, po zaenkrat še neuradnih podatkih, udeležila tudi oskrbnik prve zlate ribice in ljudski delavski multipraktik, predsednik Borut Pahor ter razvpiti črnogorski predsednik Milo Đukanovič, katerega ime se nemalokrat omenja v povezavi z organiziranim kriminalom in korupcijo, tako da ga v Kamniški Bistrici utegne z navdušenjem pozdraviti tudi delegacija potomcev nekdanjih rokovnjačev in prekohribovskih švercarjev saharina in kresilnih kamenčkov.

Zapleti z napisom na obeležju

Kot že rečeno, dela za izgradnjo sakralnega spominskega obeležja so se začela, tako da naj bi bila izvedena v predvidenem roku, oz. do slovesnosti, se pa mnogo bolj zapleta v ozadju vsega dogajanja, saj so se vpletene strani močno sporekle glede napisa, ki naj bi bil na obeležju.

Črnogorci, ki nosijo večino finančnega bremena izgradnje obeležja (prispevali naj bi cca. 20.000 €), pričakujejo oz. zahtevajo, da se napis na obeležju glasi (v cirilici):

»Mrtvima za spomen – živima za opomenu – Vojnicima jugoslovenske kraljeve vojske u otaćbini, narodu i sveštenstvu crnogorsko primorske mitropolije, umorenim bez suda i presude, po završetku rata 1945. godine – Dostojno vječne zahvalnosti republici Sloveniji« oz., kot se glasi slovenski prevod besedila: »Mrtvim v spomin – živim v opomin – Vojakom jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, narodu in duhovščini črnogorsko primorske metropolije, umorjenim brez sojenja in obsodbe po koncu vojne 1945. leta – Z večno hvaležnostjo republiki Sloveniji…«

napis

Napis se zdi Društvu DEMOS na Kamniškem nesprejemljiv, saj menijo, da je predlog napisa v nasprotju z zakonodajo oz. Zakonom o povojnih grobiščih, predvsem pa v nasprotju z namenom spominskega obeležja, ki je namenjeno vsem žrtvam, ne glede na narodnost, pripadnost in veroizpoved, ne le črnogorskim. Spričo tega vztrajajo na stališču, da se primerno besedilo glasi: »Žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja.«

Obstoječi napis pod sedanjim spominskim križem: "Umrlim nasilne smrti po vojni leta 1945."

Obstoječi napis pod sedanjim spominskim križem: “Umrlim nasilne smrti po vojni leta 1945.”

Tak napis je za črnogorsko stran neprimeren, saj zastopajo stališče, da (s svojim denarjem) spominsko kapelo postavljajo »potomci svojim prednikom iz Črne Gore (in ostalim žrtvam)”, oz. kot je bilo zapisano v enem izmed številnih sporočil, s katerimi se v zadnjem času domala vsakodnevno zasipavajo nasprotne strani: » Mi ne postavljamo kapelice nekim »imaginarnim« žrtvam vojne, ampak konkretnim in stvarnim žrtvam, ki se nahajajo v 600 jamah Slovenije.«

Duštvo DEMOS na Kamniškem grozi z izstopom

Po mnenju Društva Demos na Kamniškem, Meščanske korporacije Kamnik in prof. Dr. Janeza Juhanta (Ob lipi sprave), naj bi bil črnogorski predlog napisa v nasprotju s sklepom Občine Kamnik in zakonodajnim predlogom, saj naj bi šlo za zasebne in pristranske napise, ki ne upoštevajo dejstva, da se postavlja spomenik vsem žrtvam na Kamniškem. V nasprotnem primeru bi se morala Občina Kamnik namreč obvezati, da bo pod enakimi pogoji dovolila postaviti spomenik tudi vsem ostalim… Ob tem so, v primeru, da obvelja (zgolj) črnogorska različica predlaganega zapisa, zagrozili, da bodo od vsega skupaj odstopili, svoje razloge, pa tudi javno pojasnili.

V potrditev svojih resnih namer so sestavili celo Memorandum dela pogodbenih strank k problemu realizacije projekta spominsko obeležje Kamniška Bistrica, ki smo ga pridobili iz zaupnih virov in ga, kot zanimivost in za boljše razumevanje zapletov ter seznanjanja javnosti, prilagamo kot priponko v obliki pdf dokumenta – Demos Memorandum-1

Ob vsem skupaj se nehote poraja občutek, da gre, domala tik pred zdajci, za merjenje moči med posameznimi vpletenimi organizacijami in posamezniki, ki so še pred kratkim, v prizadevanju za postavitev obeležja, zgledno sodelovali, zdaj pa so se spopadli za »čast in slavo« oz. za to, kdo si bo lahko pripisal več zaslug in, če se izrazimo v slengu spletnih socialnih omrežij, nabral več (političnih) »všečkov«, v svojo »črkarsko vojno«, pa so potegnili in vpletli tudi Občino Kamnik, ki se je znašla med nekakšno Scilo in Karibdo različnih strani, ki želijo, namesto mrtvim, spomenike postavljati sami sebi.

Ob spominskem križu raste novo obeležje.

Ob spominskem križu raste novo obeležje.

Kot smo, žal, že vajeni, se vse te polemike in intrige, ki zagotovo niso zgolj stvar posameznih lobijev in interesnih skupin, ampak širše javnosti, dasiravno je tudi gradnja obeležja sofinancirana s pomočjo davkoplačevalskega denarja, ponovno odvijajo daleč od oči javnosti, ki pri vsem skupaj (ponovno) nima besede oz. kot bi bržčas rekli naši južni bratje »Nema prava glasanja!«

Zato se tudi mi lahko bojimo napisa, ki bo zapisan na spominskem obeležju na Kopiščih. Spominsko obeležje miru ne bo motilo, zmoti ga lahko le neprimeren napis, okrog vsebine katerega, pa se ne morejo zediniti niti ti, ki spominsko obeležje postavljajo.

In glede na to, da javnosti nihče ničesar ne vpraša, bi bilo morda najbolje, če bi bila tudi tabla, na kateri naj bi bil napis, kar prazna.

Mir mrtvim, mir živim

Zagotovo je že skrajni čas, da se mrtve že enkrat (in za vselej) dostojno pokoplje, njihove grobove primerno označi, svojcem pa omogoči, da se lahko, ne glede na to od kje in kaj so, spominu na svoje prednike dostojno poklonijo.

Žal pa se, očitno tudi v tokratnem primeru, še vedno dogaja, da se kosti umrlih uporabljajo kot bojne piščali in fanfare za netenje novih sporov, razglašanje »edinih resnic« ter uveljavljanja sebičnih interesov »mrhovinarskih« strank, organizacij in posameznikov, ki na račun mrtvih gradijo svojo javno in politično kariero, ali še huje, pod pretvezo humanosti, pravice do groba in popravljanja krivic, z načrtnim in nenehnim “glodanjem kosti”, poskušajo rehabilitirati kolaboracijo in izdajstvo.

Ne glede na to, kdo bo v »končni (pirovi) zmagi« prepirov plesal na grobovih, prepiri mrtvih ne bodo obudili. Mrtvi so svoj mir že našli, po sedemdesetih letih, pa je najbrž skrajni čas, da ga dobimo tudi živi.