Tone Ftičar: Besede ob slovenskem kulturnem prazniku 2020

Na predvečer državnega praznika smo zbrani, da proslavimo. Da s posebnim dogodkom izrazimo spoštovanje in priznanje, poklon vrednosti in veljavi kulture. Ponosno, s hvaležnostjo seštevku vsega, kar nas je z izvirnim duhovnim jezikom majhnega evropskega naroda prepoznavno oblikovalo v skupnost, živečo v naposled izborjeni lastni in samostojni državi.

V bivanju na svojem seveda nismo izolirani, ne od sosedov, ne od drugih državljanov na starem kontinentu; iz dneva v dan se krajšajo razdalje tudi do ostalih delov sveta. Naša vpetost v mednarodno okolje nikoli doslej ni bila tako izrazita, in to v vseh pogledih, od političnega in gospodarskega do širše družbenega. Pri tem zavzema pomembno mesto tudi kultura v vseh svojih pojavnih oblikah.

Dostopnost do različnih dobrin te vrste nam je omogočena bolj/e kot kdaj koli, razdalje do najmikavnejših umetniških stvaritev so se skrčile, za dober denar izvajalci iz kateregakoli konca sveta pridejo celo k nam na dom, za doživetje v živo. Da o drugačni, tehnološko omogočeni stalni dosegljivosti vsega in vsakogar, kar in kdor nam v tem smislu pač vzbuja zanimanje, sploh ne govorimo: treba je le seči v žep in odtipkati željo …

Morda se zato pozornost, kakršno izpričujemo ob aktualnem državnem prazniku, nekod dojema kot salonska vznesenost, kot preživeli odganjek naše nacionalne romantike, zasejane v nekem povsem drugem času. Zdaj pa da kot posebneži, kot samo-poveličujoča izjema v svetovnem smislu pri sebi izpostavljamo nekaj, čemur je na mednarodni ravni »itak« priznan status univerzalnih vrednot. Zato so – večinoma na pobudo in pod pokroviteljstvom UNESCA, Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, prav slednji, kulturi in znotraj nje, različnim zvrstem in področjem, v koledarskem letu po celem svetu, posvečeni posebni dnevi oz. datumi. Tako poznamo – in, ja, praznujemo, če premoremo to zavest – denimo: svetovni dan muzejev, dan etnologije, pa gledališča, plesa, dan knjige, poezije, pripovedništva, dan mladinske književnosti; pa dan jezikov, posebej še dan materinščine; (celo dan nepismenosti!); pa svetovni dan glasbe, zborovskega petja, televizije, filma, avdiovizualne dediščine, svobode tiska; pa svetovni dan kulturnega razvoja, spodbujanja kulturne raznolikosti, da ne naštevamo naprej … Večino od tega »v realnem času« izbranih datumov v letu obeležujemo tudi mi. V skupnosti in državi, kjer pa nas k zavesti o pomenu naštetega, za našo samobitnost pa vendar še posebej pomembnega in veljavnega, nagovarja in spodbuja še naš edinstveni dan, naš državni praznik, posvečen kulturi.

Osmi februar je bil v dramatičnih časih pred tričetrt stoletja razglašen za državni praznik v spomin na veličino avtorja, ki je umetniško ustvarjanje v slovenskem jeziku povzdignil na evropski in svetovni pesniški Parnas, Franceta Prešerna.

V zapisih, ki prispevajo zanimive drobce k pesnikovemu življenjepisu, se nahaja tudi neuresničena ljubezenska zgodba med Prešernom in Jerico Podboj, ljubljansko mladenko, ki je med zdravljenjem stanovala v mestnem predelu Šutne v Kamniku. Menda je tri pesmi v svojih Poezijah Prešeren posvetil prav njej. – Če obidemo domnevne podrobnosti: neozdravljiva bolezen pot te nesojene pesnikove neveste pripelje v njen prerani grob na kamniških Žalah.

Zgodba kaže, da tedanji Kamnik pesniku ni bil neznan. In ker ni bil skregan z družabnostjo, ne gluh za glasove okrog sebe, je mogel marsikaj videti in slišati o tem mestu in njegovih prebivalcih, meščanih – bodisi njim v prid ali na njihov račun. Za eno ali drugo je najbrž po Kamniku in okrog krožilo kar nekaj »snovi«, na primer ljudskih rimanih prigodnic, zanimivih tudi za pesnikovo pozornost. »Purgarji«, meščani, so postavljivo zajemali sapo za samohvalo, kot je: »Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud’ Kamn’ku gliha n’č ni!« – Čisto drugače pa so nanje, purgarje, padale zabavljice z obrobja, kot, denimo: »Bela Ljubljana, črn si ti Kranj, pisana Loka, sam Kamnik – zaspan!«

Nazornih pričevanj o raznovrstnih nihanjih Kamnika v njegovem življenjepisu ne manjka. Burna stoletja v dediščini kažejo tako sledi razcveta kot njegovega pojemanja, usihanja, dremeža. »Godilo se mu je podobno kakor rastlini. Kamnik je vzkalil pred tisoč ali pred devetsto leti, se razrasel med 11. in 14. stoletjem, se razcvetel v 15. in zgodnjem 16. stoletju, v baročnem 18. stoletju pa se je cvetje nabuhnilo kakor v topli gredi ob južnem vetru in potem naglo ovenelo. V 19. stoletje se je mesto opoteklo z zlomljenimi krili«, je v dveh stavkih povzel pokojni rojak dr. Emilijan Cevc, častni občan Kamnika, akademik, katerega stoletnice rojstva se spominjamo letos.

Da je kot eno od najstarejših mest na tedanjem Kranjskem, obkroženo z izjemnimi naravnimi danostmi, nihalo med izstopajočo gospodarsko blaginjo in z njo povezanim umetnostno-zgodovinskim razcvetom na eni strani, na drugi pa žal s posledicami, ki so jih prinašala sušna obdobja, Kamnik tudi v Prešernovem času ni mogel prikriti. Obe značilnosti se ga držita kot simbolika nezgrešljivega staromestnega griča: edinstvenega spomenika iz časa kamniške srednjeveške slave, romanske kapele na Malem gradu, pod njeno skalnato vznožje pa v blodnjavi dremež uklete pol-ženske-pol-kače, za duhovno blaginjo gluhe Veronike…

A Kamnik vendarle tedaj »promovira« tudi drugačna legenda: »Veldes und Stein, sind Perlen von Krain«, oznanja in vabi oglas, namenjen popotnikom in letoviščarjem v Prešernovi dobi. »Kamnik in Bled, bisera dva, kranjsko deželo krasita oba,« se je bralo v domači govorici.

V času, ko je bilo po mestih, tudi v Kamniku, slovensko prebivalstvo precej šibkejše od nemškega. A ni dremalo, ne spalo, spodbujeno z zgledi brsteče »pomladi narodov« v tedanji monarhiji.

»Kruto je bil takrat zatiran vsak nacionalni pokret in vsak narodni kulturni pojav v javnem življenju. Pri tedanjih obupnih razmerah je bilo javno delovanje naših prvoboriteljev silno otežkočeno ter združeno z ogromnimi žrtvami. Koliko odporne sile, koliko ponižujočega samozatajevanja je bilo treba, preden se je iz stoletnega sna predramila ljudska duša, koliko krepke volje in neumorne požrtvovalnosti je bilo treba, da je narod našel samega sebe ter začel spoznavati zgodovino svojega teptanega rodu. In kdo je bil oni, ki je branil našo sveto stvar; kdo oni, ki je navduševal narod za staro pravdo? Narodna čitalnica je bila tista, kjer so naši predniki dobivali dušno hrano, ona je bila tista, ki je vsem potrebnim nudila utehe in razvedrila. Bila je torišče in zbirališče našega zavednega meščanstva, bila je »čuvarica« narodovih svetinj in bila je »pospeševateljica« omike in kulture. Bila je vzgojiteljica naše nadobudne mladine in »širiteljica« obče kulture med preprostim narodom.«

Spoštovane in spoštovani,

morda mi kdo oponese ta dobesedni navedek, prebran iz glasila Kamničan iz leta 1939, ki ga je »ob priliki svoje 70-letnice izdala Narodna čitalnica v Kamniku«. V njenem okviru je deloval pevski zbor, kasneje, 1882, registriran kot Prvo slovensko pevsko društvo Lira (ki deluje še danes), v Čitalnici je deloval gledališki odsek, pa Salonski orkester, pa narodna knjižnica; posebno področje je bilo zbiranje starin, »ljudskega blaga« z garderobo več kot 50 narodnih noš … Jubileju delovanja, ki ga je naslednje leto prekinila in žal tudi  končala nemška okupacija, so bile tedaj v Kamniku posvečene celoletne narodne slavnosti. Lani je odtlej minilo okroglih 80, od zaživetja Čitalnice pa častitljivih 150 let. Žal sta šla oba jubileja bolj ali manj neopazno mimo nas … Pa bi bil potreben spoštljiv poklon prednikom, ki so bili – dvajset let po Prešernovi smrti – brez dvoma spodbujeni tudi s pesnikovim genijem! V društvenem okviru Čitalnice – njen tajnik je bil pesnik Simon Jenko – so bili začetki cele vrste kulturnih dejavnosti na Kamniškem. In ni nepomembno, da je iz teh izvirov teklo – ali vsaj pronicalo – osnovno gradivo, hranivo za kasnejše, povojno, samostojno zaživetje kamniških kulturnih zavodov in ustanov s knjižnično, muzejsko, galerijsko in koncertno, pa tudi drugo prireditveno dejavnostjo. Obenem je seveda botrovalo tudi razmahu številnih ljubiteljskih kulturnih društev in organizacij na Kamniškem.

A naj se z mislimi, posvečenimi spomina vrednim zgledom, ne ustavimo le ob Čitalnici in njenih dejavnostih v društvenem domu, ki je bil s prispevki članstva urejen v izstopajočo držo sredi mesta, pod Malograjskim gričem. Tudi ne samo pri tistih kasnejših doživetjih, ki jih je v isti stavbi dolgo vrsto let številnim kulturnikom, umetnikom, ljubiteljskim poustvarjalcem in obiskovalcem nudila galerijska in koncertna dvorana Veronika … Spomin, blaga misel, hvaležnost, naj bodo posvečeni vsem prizadevnim »sotrudnikom«, likovnikom, slikarjem in kiparjem, glasbenikom, pevcem in instumentalistom, folklornikom, literatom, pisateljem in pesnikom, gledališčnikom in drugim ustvarjalcem, brez katerih bi o tod živi kulturi ne mogli govoriti. Ne prej ne zdaj; ne glede na prizorišča srečevanj s kulturo in umetnostjo.

Zato se – tudi v opravičilo za še marsikaj prezrtega –  hvaležnost in priznanje spodobi nasloviti mnogim akterjem, snovalcem raznolikih kulturnih vsebin, poklicnim umetnikom, ljubiteljskim ustvarjalcem, pa tudi organizatorjem, graditeljem, upravljalcem in skrbnikom razvejanih kulturnih žarišč v občini. Osrednjega mestnega kulturnega hrama, nekdaj kina, in krajevnih domov, sedežev kulturnih in drugih društev, kjer je ob šolah z naslonom na tradicijo ali na novo mogoče slediti kulturnim snovanjem, predstavam, doživetjem. Dostojnih izrazov so vredni tudi mnogi strokovni sodelavci, spodbujevalci ustvarjalnosti, mentorji, učitelji in vzgojitelji. Pa tudi kdo iz politike.

S temi gradniki je Kamnik na področju omike, kulture in umetnosti tako v domačem kot mednarodnem pogledu brez dvoma dosegel veliko izvrstnega, na kar more biti ponosen. Seveda pa je zmeraj mogoče najti tudi očitke, kje vse zamuja svoje priložnosti, kje vse so še njegove – naše – kulturne vrzeli. Naj nas zavest, poudarjeno izražena ob našem državnem prazniku kulture, opogumlja za njeno vseprisotnost, za njeno stalno uresničevanje. Za doseganje ciljev, ki smo jih vredni, z zagotavljanjem pogojev, ki smo jih zmožni. In z obvezo za obstoj, za prihodnost, tudi dolžni. Razen če tega zavestno nočemo. In se v objemu vsesplošnega potrošništva predajamo »kulturnim doživetjem« v funkciji izstopajočih trendov, zabave in razvedrila. – Navsezadnje ima novodobna globalna »kultura« še en poseben dan, če še ne veste: tudi nedavni 13. januar je svet obnorel kot mednarodni praznik gumijastih račk – ja, gumijastih račk! Karkoli že simbolizirajo, dejstvo je, da so v modni kulturi postale »pop ikona« in se zato po svetu prodajajo v milijardah primerkov!

A nazaj k naši praznični temi. Čeprav izziva tudi priložnost za ostrejši besednjak, se ognimo površnim »ocenam« v obravnavi in »vrednotenju« svoje kulture. In opredeljevanju z izrazi o posameznih, »bolj« ali »manj« pomembnih, »povzdigovanih« ali »zapostavljanih«, »čezmerno pitanih« ali »podhranjenih« področjih in zvrsteh (…), kakor se jih ponekod rado »razvršča« in na »krivce« uperja prst.

Pač pa je tu apel, povezan z nujo oblikovanja in sprejetja za nas in prihodnost važnega krovnega dokumenta, zakonsko predpisanega Lokalnega programa kulture, ki ga Kamnik več kot pogreša.  Kot temeljni akt za oblikovanje kulturne prihodnosti v lokalnem okolju, vpetem seveda v tovrstne koordinate te države, nam je potreben za skladno načrtovanje in uspešno izvajanje posameznih vsebin ter njihovo financiranje. Z upoštevanjem naše specifike, kulturne dediščine, dejavnosti naših kulturnih zavodov in ustanov, mreže ljubiteljske kulture, društvenih dejavnosti, vključevanja svojih vrhunskih umetnikov in samostojnih ustvarjalcev, vzpostavljanja različnih oblik in vsebin kulturnega turizma in podjetništva, sodelovanja v državnih kulturnih projektih in vključevanja v mednarodne kulturne tokove …

Za to je treba strniti moči, voljo in pripravljenost tako s strani oblasti kot strokovnih avtoritet in zainteresirane javnosti. Gre za odločitve, ki zadevajo, ne nazadnje, vse občanke in občane. Preprosto rečeno, Občino Kamnik v celem. Po različnih deležih vaših pristojnosti, odgovornosti in zavzetosti, vam, spoštovane in spoštovani, s temi mislimi izražam hvaležnost, spodbudo in priporočilo za sooblikovanje naše kulturne podobe, duhovne razsežnosti, nacionalne prepoznave in svetovljanske biti.

Tega, kar je razlog tudi za iskreno voščilo: za občuteno doživetje slovenskega kulturnega praznika in za zaželeno druženje z umetnostjo tudi v dneh, ki jim v koledarju pripisujemo vsak svoje in naše skupne zaznamke.

Tone Ftičar,
govor na proslavi v počastitev slovenskega praznika kulture,
Dom kulture Kamnik – petek, 7. februar 2020