Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Občinski prostorski načrt občine Kamnik (OPN) ne obstaja več. Ne kot načrt, ne kot zakon, ne kot obveza. Obstaja le še kot arhivski artefakt, mrtva črka brez vsakršne teže v urejanju prostora.
Kamniški OPN je hiral deset let in bilo je le vprašanje časa kdaj bo dokončno ukinjen. Z letošnjim letom Kamnik nima več prostorske zakonodaje, prostorsko urejanje sta nadomestila laična improvizacija in gasilska intervencija. V Kamniku se ne sprašuje, kaj je dovoljeno, temveč kdo si lahko privošči, da dela kar si želi.
V občini Kamnik je zdaj dovoljeno vse. Sekati, izsekavati, graditi, degradirati, voziti, trasirati, odlagati, uzurpirati, zasedati prostor… in celo spreminjati prostorske določbe po javnih razgrnitvah… Brez vizije, brez odgovornosti, brez nadzora, brez posledic. Lokalna politika je izgubila svojo vlogo in postala je kulisa. Glavno vlogo prostorske politike je prevzel kaos, ki sedi na tej kulisi.
Teritorij občine Kamnik je postal območje izven zakonodajnega sistema, območje kamor pravni red ne seže. Kot nekoč na divjem zahodu. In ko zakon izgubi stik s prostorom, se prostor (in z njo družba) začne razkrajati. Najprej tiho, skrito in previdno, potem vztrajno ter nato dokončno.
Po slovenski prostorski zakonodaji je Občinski prostorski načrt (OPN) temeljni razvojni in strateški akt vsake slovenske občine. Z njim občine določajo dolgoročne prostorske usmeritve, namensko rabo prostora, prednostna razvojna območja ter pogoje za posege v prostor. OPN je pravno zavezujoč dokument, ki usmerja razvoj občine desetletja vnaprej.
Občina Kamnik je svoj OPN sprejela 21. oktobra 2015. Dokument je bil predstavljen kot prelomnica v razvoju mesta, kot orodje za prestrukturiranje in vzpostavitev novih vsebin, ki naj bi mestu zagotovile trajnostni razvoj, dolgoročno kakovost bivanja ter večjo prepoznavnost v regiji in državi.
Ena glavnih ugotovitev OPN-ja je bila, da občina Kamnik nima ustrezno razvite športno-rekreacijske infrastrukture in da je obstoječa ponudba obubožana, razpršena, nezadostna in prostorsko omejena.
Območje nekdanje smodnišnice, veliko približno 65 hektarjev, ki se nahaja severno od starega mestnega jedra, v času pred sprejetjem OPN-ja ni bilo intenzivno pozidano, temveč pretežno poraščeno z gozdom. Zaradi varnostnih in tehnoloških zahtev proizvodnje črnega smodnika so bili objekti razpršeni po celotnem gozdnatem območju. Po letu 2010 je bila industrija na tem območju v zatonu in smodnišnica je začela odpirati svoja vrata mestu.
Zaradi svoje lege, velikosti in zgodovinskega pomena je bilo območje smodnišnice v OPN-ju opredeljeno kot glavni strateški prostor prihodnjega razvoja Kamnika.
To obsežno območje je OPN namenil razvoju centralnih dejavnosti s poudarkom na centralnem mestnem športnem parku v povezavi z različnimi mestotvornimi in turističnimi programi. Dokument je hkrati določil prehodno obdobje desetih let, v katerem naj bi se obstoječe (propadajoče) proizvodne dejavnosti postopoma umaknile in ustvarile pogoje za celovito prostorsko preobrazbo območja. Leto 2015 je bilo torej izhodišče. Leto 2025 pa naj bi predstavljalo rok, ko bi morali biti rezultati teh usmeritev vidni v prostoru.
Namesto postopne in vodene preobrazbe območja se je zgodilo prav nasprotno. Območje nekdanje smodnišnice je bilo takoj po sprejetju OPN-ja razparcelirano na desetine in desetine manjših zemljišč, ki jih je takratni lastnik začel prodajati. Občina pri tem ni uveljavila predkupne pravice, ker če bi jo, takratni župan ne bi mogel kandidirati na predsedniških in parlamentarnih volitvah.
Parcele so prešle v roke številnih zasebnih lastnikov, večinoma za dejavnosti, ki z usmeritvami OPN-ja nimajo nobene vsebinske ali prostorske povezave. Namesto centralnih, javnih in mestotvornih programov so se na območju začele pojavljati razpršene, med seboj nezdružljive in okoljsko obremenjujoče dejavnosti. Območje, ki naj bi po določilih OPN-ja postalo srce novega mestnega razvoja, se je v nekaj letih spremenilo v kvazi industrijsko cono brez reda, koncepta in skupnega cilja.
Po sprejetju OPN-ja je izginil skoraj celoten gozdni in krajinski okvir območja. Vsak lastnik je prostor obravnaval kot svoj izoliran otok, brez odnosa do bližnje in širše okolice. Nadzora, ki bi takšno ravnanje omejeval, ni bilo. Petinšestdeset hektarjev nekoč pretežno zelenega prostora je bilo posekano in uničeno, brez kakršnegakoli načrtovanja in brez kakršnekoli javne razprave o posledicah takšnega ravnanja.
Na območju se je močno povečal težki tovorni promet. Stotine tovornjakov dnevno uporablja občinsko cestno omrežje, ki za takšne obremenitve ni načrtovano. Pojavile so se dejavnosti, povezane z ravnanjem z odpadki in drugimi obremenjujočimi dejavnostmi pri katerih ni jasno, kako in v kolikšni meri so nadzorovane. Območje je postalo siva cona, kjer nadzorni mehanizmi države in občine nimajo vstopa.
Nenadzorovan proces, ki se je na področju nekdanje smodnišnice odvijal v zadnjem desetletju je primerljiv z naravno katastrofo. Ampak ne z ujmo, poplavo ali potresom, temveč s katastrofo, ki jo je povzročil človek, kateremu je bilo dano, da lahko počne kar hoče. Gre torej za sistematično in zavestno degradacijo prostora, ki se dogaja ob zavedanju lokalne politike. V urbanističnem smislu gre za urbicid – uničenje mestnega prostora kot nosilca javnega interesa.
Medtem ko se je prostor fizično razkrojeval, je občinska politika javnosti prodajala podobe uspeha in urejenosti »najlepšega mesta«. Prepad med leporečenjem in realnostjo je postajal vse večji in danes se tega prepada ne da več premostiti. Posledice so katastrofalne. Najbolj očitne se kažejo na področju, ki ga je OPN postavil v samo središče razvoja: šport, turizem in javni prostor.
Kamnik danes nima centralnega mestnega športnega parka. Nima atletskega stadiona (tisto kar je, je le vadbeni poligon), nima pokritega bazena, nima sodobnih športnih dvoran in nima kvalitetnega letnega kopališča, nima hotela… Mesto s 14.000, oziroma občina s 30.000 prebivalci razpolaga z minimalnim številom športnih površin, ki ne zadoščajo niti osnovnim potrebam lokalnih klubov, kaj šele razvoju športa kot javne dejavnosti.
To ima neposredne družbene posledice. Mladi v mestu nimajo ustreznih pogojev za rekreacijo, trening in tekmovanje. Športni klubi životarijo v prostorski stiski, improvizirajo, treninge organizirajo v drugih občinah ali pa se selijo drugam. Za generacije, ki odraščajo v Kamniku, je šport postal logistični problem, ne pa del zdravega življenja mladoletnikov. Le alkohol in droge ne potrebujejo družbene infrastrukture.
Mesto s tem izgublja svojo vitalnost. Odhod mladih v večja središča ni zgolj demografski trend, temveč odziv na okolje, ki ne ponuja več razvojnih priložnosti in kakovosti bivanja. Javni prostor, ki bi moral povezovati mesto in ustvarjati kvalitetno javno življenje, je postal fragmentiran in funkcionalno osiromašen.
Konec leta 2025 je poteklo obdobje desetih let, ki ga je OPN določil kot prehodno fazo za preobrazbo območja smodnišnice. Namesto uresničenih ciljev pa je Kamnik v tem obdobju doživel popolno razdejanje. Izgubljeno ni bilo le desetletje časa, izgubil se je Zakon. Zakon, ki je zapovedoval, da se mestu zagotovi nov javni prostor, da se razvije športna infrastruktura in da se severni del Kamnika logistično poveže z mestnim jedrom, širšim okoljem in regijo. Posledice nespoštovanja tega zakona ne bodo kratkotrajne. Zaznamovale bodo mesto in občino še dolgo po tem, ko se bo izteklo politično obdobje tistih, ki so jih omogočili.
Občinska politika je povsem zanemarila javni interes s tem, ko ni uveljavljala določb, ki jih je opredeljeval OPN. Zapisane usmeritve v OPN-ju nikakor niso bile sporne, sporno je bilo njihovo neizvajanje. Prav v tem razkoraku med normo in prakso je OPN izgubil svojo funkcijo. Formalno je obstajal, v resnici pa je prenehal delovati kot zakon.
Takšno stanje ustvarja nevaren precedens. Če se lahko temeljni prostorski akt ignorira brez posledic, potem pravila ne veljajo več enako za vse. Prostor se začne urejati po moči, interesu in trenutni koristi posameznikov, ne pa po skupno sprejetih pravilih. Načelo enakosti pred zakonom izgubi pomen, saj nekateri lahko ravnajo brez omejitev, drugi (raja) pa so zavezani pravilom do zadnje črke. Takšna praksa ni zgolj nepravična, temveč tudi protiustavna v svojem bistvu, ker spodkopava zaupanje v pravni red.
V tem smislu Občinski prostorski načrt občine Kamnik danes ni in ne sme biti več pravno zavezujoč dokument. Kvečjemu lahko služi kot dokazno gradivo, kako lahko brezbrižnost politike in odsotnost odgovornosti ustvarita stanje, v katerem je formalni red ločen od dejanskega prostora.
Za konec pa še nekaj lepega. Se morda še kdo spomni kaj je bilo leta 2015 zapisano v Občinskem prostorskem načrtu občine Kamnik?
»Območje smodnišnice se dolgoročno v celoti preoblikuje. Proizvodnim programom v območju se kratkoročno (za okvirno obdobje 10 let) omogoči delovanje okvirno v obstoječem obsegu, dolgoročno pa se jim omejijo razvojne možnosti oziroma se ti programi v celoti preselijo izven območja. Na območju smodnišnice se razvija območje centralnih dejavnosti ter mestnega in športno rekreacijskega parka in vzporednimi programi, ki so namenjeni regijskemu parku. Takšni programi so potrebni za razvoj tako mesta Kamnik kot celotnega regijskega parka. S tem bi občina Kamnik lahko prevzela tudi vodilno vlogo v upravljanju regijskega parka. Intenziteta gradnje bi se morala od južnega dela, kamor so umeščeni večji objekti, zmanjševati proti severu, kjer območje preide v odprt krajinski prostor. S takšnim prestrukturiranjem območja, bi tudi jedro mesta ponovno pridobilo na svoji identiteti, saj ne bi bilo ujeto med nepretrgano grajeno strukturo, ampak bi se ponovno izrazilo v svoji podobi ob neposredni povezavi z naravo.
V osrednjem delu se oblikuje regijski center dobrega počutja, ki na izjemni lokaciji med starim mestnim jedrom in območjem načrtovanega regijskega parka zadovoljuje potrebe tako po dvoranskih kot odprtih športnih programih in adrenalinskih športih ob hkratnem sproščanju v hotelskih sklopih z bazeni in programi dobrega počutja. Osrednji program v območju predstavlja centralni mestni park in športni park s športnimi igrišči in eno ali več športnih dvoran. Poleg športno-rekreacijskih programov so na tem področju lahko predvideni tudi vzporedni programi, ki sovpadajo bodisi z mestom (hotelski kompleks, apartmaji, parkovne ureditve, tehnični muzej črnega smodnika ipd.) ali z regijskim parkom (sedež uprave parka, centralni muzej parka, mednarodna alpinistična akademija, gorska reševalna služba ipd.).«
ZAKLJUČEK
Ali sploh obstaja rešitev, da se ustavi metastaza, ki se je razširila po občini?
Obstaja!
Vendar ni hitra in enostavna. Deset let gnitja zahteva deset let strokovnega zdravljenja. Ampak o tem kdaj drugič.
Tomaž Schlegl, univ. dipl. inž. arh.
