Naslovnica / NOVICE / Umrl je tovariš Tito

Umrl je tovariš Tito

KO-8maj1980

Naslovnica posebne izdaje Kamniškega Občana – 8. maj 1980

»Nedeljsko popoldne je bilo tako grozljivo, da smo v obupu verjeli, da narava žaluje z nami, ko smo zvedeli žalostno novico.«

Na današnji dan pred 35-imi leti je umrl častni občan Občine Kamnik Josip Broz – Tito, ki je del svojega življenja, kot ključavničarski vajenec, preživel tudi v Kamniku. V kamniški konec se je Tito rad vračal tudi kasneje, če že ne zaradi drugega, že zaradi lova v Kamniški Bistrici, seveda pa ne smemo pozabiti, da je bil Kamnik, za časa njegovega življenja, eno izmed najbolj industrijsko razvitih mest v nekdanji Jugoslaviji.

Njegovo smrt je, z izdajo posebne številke, 8. maja 1980, obeležil tudi Kamniški Občan – glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Kamnik, slavospevi in žalostinke na račun Titove smrti, pa so se nadaljevali še v nekaj naslednjih številkah.

Kot nostalgično zanimivost in spomin na častnega občana naše občine, objavljamo nekaj takratnih zapisov, razmišljanj in utirnkov, ki nas utegnejo vsaj za hip spomniti na čase, ki smo jih domala že skorajda pozabili.

ko-8maj1980-ribas

Posebna izdaja Kamniškega Občana – 8. maj 1980

titovkamniku

Titovo delo ostaja naše vodilo

KO-18maj1980

Kamniški Občan, 28. maj 1980

»Papirnate zastavice najmlajših pionirjev so veselo plapolale v vetru. Med nemirno množico je bilo čutiti razburjenje, ko je mladinec Simon Kladnik prinesel štafetno palico na Trg revolucije v Kamnik,« je zapisala naša sodelavka Tatjana Pečečnik v svojem poročilu o slavnostnem sprejemu zvezne Štafete mladosti, ki smo jo letos pričakali množično, z izbranim kulturnim programom, predvsem pa z neizmernimi željami za čimprejšnje okrevanje človeka, kateremu naj bi štafetno palico izročili ob njegovem rojstnem dnevu, ki je hkrati dan mladosti.«

Poročilo je bilo napisano pred prvomajskimi prazniki, torej pred tistim nedeljskim večerom, ko smo vsi onemeli ob besedah: Umrl je tovariš Tito. Pred dnevom, ko so se naše dobre želje spremenile v globoko, a dostojanstveno žalost, in hkrati v trdno odločenost, da bomo vedno stopali po poti Titovih idej in njegovega dela.

To obljubo so naši delovni ljudje in občani ponovili na vseh žalnih slovesnostih, ki so se zvrstile v delovnih, družbenopolitičnih in drugih organizacijah, v krajevnih skupnostih, šolah, skratka v vseh samoupravnih okoljih. Tatjana Pečečnik nam je poslala zapis z žalne slovesnosti v Šmarci, Poldka Svetic iz Vrhpolja, objavljamo pa tudi zapis Andreja Hrabarja, učenca 4. a razreda šole Toma Brejca z naslovom Mi smo Titovi – Tito je naš – eno od misli najmlajših ob smrti njihovega velikega vzornika in učitelja, ki bodo sestavni del žalne knjige, v katero smo s podpisovanjem in mislimi vnesli naše spoštovanje velikemu revolucionarju.

Otroške in materinske ljubezni nas je učila mati. Ti, dragi tovariš Tito, pa si nas vzgojil v ponosne patriote. Tvoja življenjska pot je dolga, široka cesta, po kateri stopamo, in vemo, da se ne bo nikoli končala!«

Žalost, ki je globoko zasidrana v srcih Šmarčanov, je pognala pregloboke korenine, da bi jo lahko omenile solze, ki teko po licih, veličastne in polne zanosa. Zbrali so se v kulturnem domu v Šmarci, da s kratko žalno slovesnostjo počastijo spomin tovariša Tita.

Hiša veselih kulturnih prireditev je onemela. Smeh je zamrl. Vsak obraz je kot odprta knjiga. Bolečina je nepopisna.

Mladi so uredili prostor, kjer so se vsi občani lahko poklonili svojemu predsedniku in se vpisali v žalno knjigo. Tito, ki je s svojim delom, s svojo ustvarjalnostjo postal velikan človeštva, velik humanist, revolucionar in voditelj delavskega razreda, je bil oče ne le majhni Jugoslaviji, temveč vsemu svetu.

Nedeljsko popoldne je bilo tako grozljivo, da smo v obupu verjeli, da narava žaluje z nami, ko smo zvedeli žalostno novico.

Prenehalo je biti srce Josipa Broza. Vsa Titova srca pa živijo. Naš ljubljeni Tito ni umrl, kajti njegovo delo in osebnost bo vselej med nami. »Ne vojne, želimo si miru, kajti brez miru ni svobode!« je govoril naš učitelj vsem, ki so ga poslušali. Zato smo Jugoslovani lahko ponosni, da je edini človek, ki je zavladal svetu brez orožja, naš ljubljeni Tito. Titova izjemna osebnost je bila tri desetletja kot krona domovini.

»Častno je bilo boriti se in živeti s Titom!« je med drugim v svojem govoru povedal tovariš Konrad Vavpetič, Vse njegovo neumorno delo nam je svetlo izročilo, ki ga moramo nadaljevati in ohraniti Jugoslavijo tako, kakršna je – krepko, spoštovano v svetu in enotno.

Zelo nas je prizadela smrt tovariša Tita. S tem sem izgubil del mladosti. Bil je neizmeren borec za svobodo zatiranih ljudi. Pogreša ga cel svet.

Tito je bil neustrašen borec, voditelj in maršal. Že v mladosti je spoznaval zatirane ljudi. Vse do svoje smrti je posvečal življenje borbi za svobodo.

Po vojni je stopil junaško vsem zaprekam nasproti. Iz majhne neopazne države je naredil veliko in vsemu svetu znano Jugoslavijo. Bil je eden ustanoviteljev neuvrščenosti in neodvisnosti. Svetu je dokazal, da lahko hrabro srce premaga tudi najhujšega sovražnika. Dokazal je, da samoupravljanje lahko privede do delavnih zmag. Brez njega ne bi živeli tako brezskrbno. On nam je omogočil, da tako lepo živimo.

Živimo v svobodni Jugoslaviji in smo prijatelji z mnogimi državami po celem svetu. Tito skoraj ni imel mladosti. Večkrat je bil lačen. Ni se igral kot se mi danes. Ni imel najrazličnejših igračk. Zato je toliko časa posvečal borbi za boljši jutri. Zanašal se je na mladino, da bo stvar prevzela v roke kot so to naredili predhodniki. Bil je velik ustvarjalec in mislec. Celo sovražnik je moral priznati, da je neustrašen borec za mir.

On je največji sin naše domovine!

Nenadna smrt nas je zelo prizadela. S tem je svet postal siromašnejši. Ves svet žaluje za njim.

Kamniški Občan, 19. maj 1980

tito-listina

Titu so predstavniki občine listnina častnega občana Občine Kamnik podelili leta 1953 v Beogradu. Listina je delo Maksa Koželja, okvir zanjo, pa je izdelal rezbar Maks Bergant.