Naslovnica / NOVICE / V slovo Antonu Burji

V slovo Antonu Burji

Anton Burja, od katerega smo se na kamniških Žalah poslovili v četrtek, 28. julija 2022, je bil eden od zadnjih še živečih pionirjev umetnega osemenjevanja Sloveniji, obenem pa je bil izreden človek na vseh področjih – predvsem razvoju podeželja.
»Ne plašiš se znoja,
 ne strašiš se boja,
dolžan ni samo kar veleva ti stan,
 kar more, to mož storiti je voljan,
 naj delo in trud ti  Bog blagoslovi!«

Je prav zate zapisal pesnik, dragi naš prijatelj Tone, v trenutku ko smo se zavedeli svoje majhnosti in nemoči.

V miren večer zadnjega dne tedna je skovik zapel svojo žalosti polno pesem in v večerni somrak je navček naznanil našim ušesom kruto novico: »Vanišekov Tone se je poslovil od nas in nas zapustil v dolini solz!«

Pr’ »Vanišek« v Črni je bil 22. prosinca 1933 prav poseben in srečen dan, saj se je osmerim pridružil še deveti otrok.  Mati Francka je rodila sina in ga podala v naročje očetu Francu, ki je takoj vedel, da bo Tone, saj prav v tistih dneh goduje sv. Anton.

Tone  ali si Ti sploh imel otroštvo, saj komaj si začel kobacati in uživati prve radosti življenj, ko se je začela druga svetovna vojna in starejši bratje so odšli v vojsko, ti pa si tam pod domačo hišo gledal pomor nedolžnih sokrajanov, ki so bili obsojeni na smrt zaradi zlobe sosedov?

Pot do osnovne šole v Stranjah je bila kar dolga in potem v nižjo gimnazijo v Kamnik tudi, a v tvojem srcu je bila ljubezen do živine, do tiste v domačem hlevu, pašniku nad hišo ali pa tam pod obronki Planjave, Brane in Kamniškega sedla, kar te je pripeljalo na srednjo veterinarsko šolo v Ljubljano, ki si jo z odliko končal in zaključil z diplomsko nalogo o tebi in marsikomu med nami še danes ljubi kravi »ciki«.

Postal si fant, da bi gore premikal. Dekleta so gledala za teboj, kam te bo zanesla pot življenja, in tako si svoje srce poklonil Daničevi Marici iz sosednje vasi Gozd, s katero sta stopila na skupno pot življenja 1957 leta ter si obljubila zvestobo v dobrem in zlu za vse dni svojega življenja.

Vajino srečo sta osrčili Slavica in Mojca kateri si ljubil kot punčici svojega očesa.

Leto 1956 je bilo zate prav posebno, saj si si našel zaposlitev kot veterinarski tehnik pri občini Kamnik, kamor je takrat spadala veterina, v njej pa vztrajal polnih 50 let. Prinesel si revolucijo na področju govedoreje v občini Kamnik, saj so Ti bile to delo rojenice ob rojstvu položile v zibel.

Kako naporno je bilo to delo pove že samo to, da si zjutraj počakal vlak ali avtobus, ki ti je pripeljal seme, nato pa z kolesom do Komende, preko Tuhinjske doline, do Tunjic in potem še do Črnivca – a vsi vemo, da Ti tega nikoli ni bilo težko storiti, neglede na dan v tednu ali vreme.

V letih, ko je prišla tehnika globoko zamrznjenega semena, si pa kupil legendarnega in zate večnega VW hrošča, s katerim si od leta 1967 naredil toliko kilometrov, da so se obrabili celo deli, ki jih tovarna ni imela nikoli na seznamu rezervnih delov.

Bil si res strokovnjak na področju genetike in imel si »nos« kaj je dobro za naše črede – in si že med mladimi biki našel tako dobre, da jih zaradi genske vrednosti potem sploh niso več semenili v majhnih čredah podeželja – postali so elita in so jih tržili v državah z »trdno valuto«.

Vedel si, da se dobro z dobrim vrača, zato si svoje znanje deli tudi z krajani in občani – od večletnega  predsednika KS Mekinje, do člana najvišjih organov, takrat še skupne občine in tudi na nivoju Republike so poznali Tvoje delo.

Tone,  Hvala Ti za ves trud v razvoju KS Mekinje, saj smo v času tvojega vodstva dobili asfalt, začela se je gradnja kanalizacije, stekle so priprave za povečanje pokopališča in izgradnjo žalne vežice in še kaj.

Anton Burja

Kmetje smo te leta 1996 predlagal za zlato priznanje Občine Kamnik in to je bilo do sedaj edino podeljeno priznanje, ob katerem ni bilo niti besede pomisleka, kar res priča o Tebi, da si bil vedno in povsod res mož dejanj!

Tone vemo, da nisi nikoli pozabil tiste prikupne cike, ki je bila že skoraj pozabljena, a na srečo preprostih ljudi, jo je kar nekaj ostalo v hribih ob Kamniški Bistrici. V osemenjevalnem centru si po naključju našel zalogo semena, le-te takrat, po mnenju stroke, za odpis pripravljene in nič vredne pasme. Kar si takrat storil je bilo »bogokletno dejanje – a pred izumrtjem si rešil danes še edino avtohtono pasmo govedi na sončni strani Alp.

»Pogumno začni in imaš vso mojo pomoč in podporo!« – je rekel Tone takrat, ko sem ga vprašal kaj in kako s to našo ciko. Brez pomisleka je bil soustanovitelj Društva za ohranjanje cinkastega goveda in prvo podpisani ustanovitelj.

Tone res velika hvala, naj Ti Bog bogato poplača vse to tvoje delo.

In velikokrat se vsi, ki smo te poznali, vprašamo, si imel sploh kaj časa zase, ženo, družino… Pa je mi je zaupala tvoja hči – tako kot nas je imel rad in se z nami veselil ter bil vesel dogodkov, je bil sposoben samo naš ati. Kaj je bil tvoj prosti čas, je najlepše zapisal pesnik:  »O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj!«

Gore in visokogorski pašniki so Ti bili raj in balzam za Tvojo dušo in telo. To ti je dalo moči za nov jutrišnji dan, pa kakšen izlet s kmeti, gozdarji in vsakoletna srečanja v osemenjevalnih centrih v Ljubljani, Novi Gorici, na Ptuju in v Murski Soboti

V trenutku odhoda v pokoj sta se z sošolcem in življenjskim prijateljem Dr. .Janezom Kebrom odločila, da bosta svoje znanje in izkušnje nesebično delila z nami. Ja, z nami malimi ljudmi s podeželja, Ti pa si s prav posebnim veseljem prevzel osemenjevanje krav na pašnikih Velike, Male in Gojške planine ter planine Dol.

Tegobe življena, predvsem vremenskih neprilik, so pustile posledice na Tvojem zdravju, zato si, po polnih 50 letih dela rekel: »Dopolnjeno je moje delo, kar bom pa mogel bom pa z veseljem svetoval.«

Kako te je bolelo in kako hudo Ti je bilo, da se je v manj kot 10 zadnjih letih zaprlo več sto hlevov v občini Kamnik, in so v njih dobile prostor miši in podgane ter pajčevine. Koliko deset, nekoč trdnih kmečkih domov, je propadlo zaradi zgrešene politike, ne samo do kmetijstva – ampak do podeželja nasploh.

Tone, še bo vzhajalo in zahajalo sonce in luna bo dajala spokojni sijaj, krave se bodo pasle po visokogorskih pašnikih in ob njih bodo noreli nebogljeni telički… Narava bo dajala in jemala, ti boš pa mirno spal v tej zemlji Slovenski, ki si jo tako ljubil in cenil.

Samo nekaj dni pa bi  slavil 65let skupnega življenja z ženo, a je On naj, On, ki je alfa in omega, On, ki je začetek in konec imel drugače začrtano pot Tvojega življenja.

Pesnik je zapisal:

»Ne jokajte na mojem grobu,
ne ni me tam, ne spim.
Sem v pomladni sapi vetra,
v zimskem snegu se iskrim,
sem sončni žarek v žitnem polju in dežna kaplja na jesen,
sem zjutraj ptica v mirnem letu,
zvečer kot zvezda zažarim.

Prosim, ne jokajte na mojem grobu, ne nisem tam, ne spim.
A ob slovesu pa zapojte mi pesem  lepo slovensko še
– ja ob slovesu bi še enkrat  slišal rad pesem vas deklet
– preden me pokrije groba hlad!

Joško Romšak,
v slovo Antonu Burji iz Zduše, katerega zadnje slovo je bilo v četrtek, 28, julij 2022