Naslovnica / KULTURA / Veronika enodnevnica

Veronika enodnevnica

Na kamniškem Glavnem trgu si je bilo, žal samo včeraj, moč ogledati upodobitev kamniške legende, kot jo vidi eden redkih, brezkompromisno samosvojih kamniških ustvarjalcev Dušan Sterle.

Legenda o kamniški Veroniki, ki jo v takšni ali drugačni različici bržkone poznajo domala vsi Kamničani, že od nekdaj buri duhove, obenem pa je, kot svojevrstna prainspiracija, služila že marsikateremu likovnemu in literarnemu ustvarjalcu.

Zgodbo o domnevno trdosrčni in skopuški Veroniki, ki je odgnala »fehtarsko farško bratovščino«, ki so moledovali za milodare, da bi na staroverskih temeljih, zgradili trojni tempelj nekega tujerodnega boga, si je namreč moč razlagati tudi precej drugače, kot jo prikazujejo različne različice legende, ki grofično Veroniko demonizirajo v skopuško polkačjo pošast.

Veronika je bila namreč pokončna in odločna ženska, klena staroverka, ki se ni pustila podjarmiti zavojevalskim prinašalcem nove vere in oblasti, ki je, največkrat z ognjem in mečem, okupirala tudi naše kraje, podirala sveta drevesa, zasipala svete studence, pogoriščih in ruševinah staroverskih templjev pa zidala bahate cerkve, da s klenkanjem svojih zvonov še dandanes odganjajo starodavna mitološka bitja, ki jih je, kot učijo bajke, moč najti le še v tistih mirnih kotičkih, v katere cerkveno zvonjenje ne seže.

Ampak to so menda zgolj pravljice in legende, kajti mitoloških bitij v Kamniku že dolgo ni več, se pa v njem vseeno še vedno najde kar nekaj takšnih, ki se radi »nosijo kot bogovi«, medtem ko samo mesto, predvsem na račun ležernega udobja, oblastniške vseenosti in koristi posameznikov, že desetletja čas izgublja svojo nekdanjo živahnost, privlačnost in starodavno dušo.

In bržkone je prav ta »oblastniška vseenost«, ki je že zdavnaj pozabila, da na svetu obstaja še kaj drugega, kot kilometri asfalta in kubiki betona, temeljni srž in motiv »brezbarvno zacementirane« upodobitve oblastne Veronike, pred katero, na drugi strani ograje moleduje »ljudstvo«.

Žal je bila postavitev legende, ki je še največ pozornosti zbudila med redkimi turisti, zgolj še ena kamniška kulturna »muha enodnevnica«, saj za kako trajnejšo postavitev ali rešitev, bržkone ni ne denarja, ne prostora, predvsem pa ne prave volje.

 

Zato se bojimo, da bo tudi Veronika Dušana Sterleta, podobno kot Kačev mamut, selski kip svobode, Kalinov talec in industrijska dediščina, končala nekje na smetišču kamniške kulturne in ustvarjalne zgodovine, ki se ne bo pisala z zlatimi črkami, temveč kvečjemu s sajami.