Živahna knjižnica na Šutni

»Se vidimo (spet v ŽIVahni knjižnici), ko v soncu zapojejo ptički!« S tem sloganom smo v decembru nekako zaključili zadnje srečanje v Mojčinem ateljeju na Šutni, in v s soncem obiskanem sobotnem jutru smo se res spet sestali.

Danes, skoraj na dan pomladnega ekvinokcija (kar mu zagotovo daje še posebno čaroben pridih), smo ponovno slavili našo drugačnost, pisanost sveta okrog nas. Tudi tokrat smo se že skorajda obredno srečali v ateljeju Narobe svet, ob mizi, ki je (spet) bogato obložena pričakala tako »knjige«, kot obiskovalce.

»Brali« ste lahko spet keramičarko, slikarko, performerko, prostovoljko in mnoge druge, tokrat pa nas je s svojo naslovnico, še bolj pa z vsebino, navdušila knjiga jamarja.

Globoko smo se potopili v branje, ki nas je prevzelo s tolikšno silo, da smo se vsi spremenili v prave, z očmi in ušesi v »branje« zatopljene knjižne molje. Knjižnica je svoja vrata skorajda pozabila zapreti, tako so nas tisočere zgodbe posrkale vase!

Najbolj nas je, seveda, zanimalo stanje voda v naši bližnji okolici. Žal smo dobili ponovno potrditev, da le-to ni nič prav rožnato. Razen morda kakšna pena neznanega izvora, ki bi jo znala krasiti.

Kamniški jamarji namreč redno raziskujejo in objavljajo v svojih poročilih, kaj vse zaide v naše pipe, kasneje v prebavni sistem…

In takšna – vodna – rožnata pena ne zraste na paličici otroka, ki veselo skaklja naokrog z baloni. Paziti moramo nanjo – vodo namreč – ker je naš največji zaklad. Mnogi se tega še mnogo, veliko premalo zavedajo.

Nekaj pa vendarle je še izvirov, kjer vodo lahko zajamemo kar z dlanjo, da si potešimo žejo. Kjer voda je takšna, da nam brez filtrov in prekuhavanja stori dobro, lezejo vodni polžki, živijo vodne školjke in nas presenetijo pijavke. Tam pijemo brez skrbi.

Izvedeli smo, da mora pravi jamar – poleg poguma – znati nositi še okrog 30 kilogramov opreme in hrane, ki ga na terenu rešuje najhujšega. Da moraš za to, da v zemeljskih globočinah varno raziskuješ, opraviti izpit za jamarja. Za jamarje – potapljače spet obstajajo še dodatni izpiti. In da vse mlade, ki vas morda zanima svet podzemlja, z največjim veseljem vabijo v svoje vrste, saj podmladka menda manjka.

Vstopijo pa – kot je pisalo na naši tabli, ki je vabila k »branju« – lahko le pogumni. Preudarni. Tisti, ki jih mika svet, ki ni vsem poznan…

Je poslanstvo, kot je povedala naša »knjiga«, kjer izveš, iz kakšnega testa si šele takrat, ko te zajame popolno popolna tema. Takrat te stisne, v vsakem primeru. Bodisi pred veličino neznanega, ki vabi, ali strahom, da je teme preveč.

Vsako branje širi obzorja.

Naše – nas, danes prisotnih – je zagotovo širše, globlje, na robovih se vendar dotika še novih, neraziskanih… Ta – če ne prej – nas čakajo v prihodnjih branjih.

Hvala vsem knjigam, tokrat še posebno jamarski, ki nas je razsvetlila. In hvala Mojci, ki nas je ponovno gostila.

Kartini Djalil,
Društvo Makadam Kamnik