Naslovnica / ŠPORT / 100 milj Istre in 5. mesto Boštjana Erjavška

100 milj Istre in 5. mesto Boštjana Erjavška

Boštjan Erjavšek – Beli se je udeležil letošnje preizkušnje 100 milj Istre, na kateri je pretekel 168 km, premagal 6390 višinskih metrov in s časom 23:47:13 osvojil 5. mesto v absolutni razvrstitvi.

Svojo naporno športno dogodivščino je opisal z besedami:

To je bila letos moja prva tekma, saj ​n​am je v začetku leta korona pobrala druga tekmovanja. Zato sem komaj čakal, da pride 10. 9. 2021, da se zapodimo iz Labina proti Umagu.

Letos sem se še posebej veselil, ker sem imel najboljšo možno spremljevalno ekipo, ki sta jo sestavljala moj dolgoletni prijatelj Tomaž Jeras in starejši sin Val. Ker sem vedel, da bom na dovoljenih postajah stisnil sina, je vse veliko lažje. Pri tako norem podvigu, poleg dolžine in višinskih razlik še tehnično zelo zahtevna​ pot​, moraš biti zelo dobro fizično in psihično pripravljen. Taka tekma zahteva veliko treningov in še več odrekanja. Tudi, če pride dan, da ne bi šel na trening, moram obuti copate in se pognati v breg. Brez jeklene volje in discipline žal ne gre.

V četrtek sem se sam odpravil v Savudrijo, da sem se spočil pred tekmo, v petek zjutraj pa so prišli Tomaž, Sabina, Val in Naj. Ko sva s Tomažem dorekla vse potrebno in pripravila vse stvari za spremstvo se je bilo potrebno urediti za na start. Malo čez 11. uro smo se Sabina, Naj in jaz odpeljali proti Labinu. Ker je Labin oddaljen 100 km, smo šli malo prej, da ne bi zamudili. Tomaž in Val pa sta počakala v kampu.

V Labinu nora gneča na cesti, po 15 minutah iskanja parkirišča, končno parkiramo in gremo proti startu. V piceriji naročimo pico, jo zmažemo in že se postavim na start. Organizator nam poda še pomembne podatke glede označene poti in začeli smo odštevati čas. Trak se spusti in že letimo.

Ker je pot dolga in zahtevna, sem začel počasi – težko se je nazaj držati, saj me je prvih 50 km čakalo že 3000 višinskih metrov. Prva postaja po dobrih 15, km – Plomin luka, natočim bidone z vodo in že se podam proti Mošćenički Dragi, ki je bila na 35, km. Tam sem imel prvič svoje spremstvo  in ja, bil sem siten, ker ni bilo nič pripravljeno. Tomaž je šel v trgovino, Val pa ni vedel, kje je kaj. Dobro, stisnem zobe, nalijem bidone, vzamem nekaj energijskih tablic sendvič s konjskim pršutom in že letim naprej proti Poklonu 51,7 km.

Ta del poti so kar lepo spremenili in res je bila vse do Učke brutalna strmina. Ker pa mi strmina odgovarja, nisem imel večjih težav. Na Poklonu me zopet čakata Tomaž in Val, razmišljam, da bi zaključil, ker so me začeli mučiti krči v stegenskih mišicah.

Tomaž in Val sta imela vse pripravljeno, kar sem jima po telefonu naročil, zamenjam še majico in poskusim nadaljevati proti Brgudacu 66, 6 km. Ponovno je bil blag vzpon, pri katerem ni bilo težav, sem pa trpel na spustih, saj sem lahko le hitro hodil in se opiral na palice zaradi bolečin v stegnih. Na Brgudcu postaja, glasba, ki se sliši po celi vasi, ko vidijo, da sem Slovenec, je bila takoj Avsenikova Golica slišati po celi vasi. Kapo dol res so bili najboljši.

Spijem juhco, nalijem tekočino in že me čaka naslednja postaja Trstenik na 84,2 km. Tečem po kolovozni poti ura je bila malo čez 1 zjutraj in kar na 1x slišim Medveda čez cca 500 m na moji levi strani ob poti cca 2 m iz poti nekaj zalomasti v gozdu, vidim veje, kako so se stresle in še enjrat zarjovi ta ogromna zver. Sem že videl, kako bo skočil spoti meni.

Hitim naprej in se dolgo časa nisem upal niti obrniti. Na mojo srečo je bilo vse dobro in že sem na Trsteniku, kjer me čaka veliko domače pancete in kruha. Ponovno nalijem vodo, zamešam še hidracijo, katero mi je pripravil Miran Škrtič in že moram naprej proti Buzetu 99,9 km. Proti Buzetu je bilo tudi kar naporno, saj so bila stegna pošteno načeta in bil je dolg spust. Vse je dobro, saj mi, je v Buzetu Val skuhaj juho, ki je bila res najboljša.

Poberem stvari, ker zdaj bom dve postaji ponovno sam, stisnem otroka in gremo dalje Botoniga 116,3 km prihajam. Pridem do jezera Botoniga, vzamem malo slanine, se malo po hecamo in grem naprej proti Livadam 131,9 km. Ne vem, zakaj sem imel v glavi, da po Livadah pridena vrsto Motovun? Vse bolj se približujem Motovunu, bolj postajam živčen, da sem morda zgrešil pot, kljub temu, da sem ves čas sledil označeni poti. Ko pridem na Motovun me vidita Polona in Marjan Trobec, seveda sem ju takoj vprašal, kje so zdaj te Livade in takoj me Polona pomiri, da se bom zdaj spustil do Livad. Ja, seveda po Livadah je Grožnjan in ne Motovun.

Na Livadah si slečem majico, ker je že pošteno vroče, spijem juho in kavo, Tomaž in Val mi pripravita še zalogo do cilja, saj zdaj ne smem imeti več suporta do cilja in zagrizem še v pred zadnji klanec Opertalj, kjer nadaljujem do Grožnjana 147,3 km.  Vročina me pobira in zato sem moral stisniti Miranov čudežni napoj, ki se imenuje Raketa. Tik pred Grožnjanom pa veselje saj sta me prišla stisnit Sabina in Naj. Hvala vama!

Hitro letim na postajo, napolnim bidona, se najem slanine, objamem Sabino in Naja in že moram naprej do predzadnje postaje Buje 154,9 km. Raketa in nepričakovan obisk sta mi dala to moč, da sem lahko, kar lepo pospešil. Že vidim Buje in Slovaka pred menoj, s katerim sva se celo pot dajala kdo bo prej na cilju . V Bujah le natočim vodo in letim proti cilju, nimam se časa hecati, saj imam Slovaka za vratom. Čaka me še 12,5 km mučne ravnine do Umaga 167,6 km in je tekma zaključena.

Dobra 2. km pred ciljem sem moral zaviti s poti in kar je bilo najbolj neprijetno je bilo to, da sem videl Slovaka, kako je šel mimo mene. Hitro se postavim na noge in hitim za njim. Nasproti sta mi prišla Tomaž in Val, me nadere Tomaž, da ga moram prehiteti do cilja saj imam še dobra 2, km pa bo vsega konec.

Nekaj sem se upiral, potem pa sem dal glavo dol in začel pospeševati. Cca 500 m pred ciljem me je Slovak opazil in je tudi on začel malo pospeševati. Vse bolj sem mu bil za vratom in 200 m pred ciljem sem ga s šprintom do cilja le prehitel in si s tem prislužil 5. mesto. Od 181 tekmovalcev na progi nas je v cilj prišlo 107.

Zahvala gre vsekakor mojim dragim domačim, prijatelju Tomažu, ker brez njih ne bi videl cilja. Hvala vsem na poti, organizatorjem dirke in globok poklon vsem čudovitim prostovoljcem. Hvala lepa vsem na družabnih omrežjih za lepe želje in pozitivna sporočila. Čestitam pa tudi vsem ostalim tekačem in tekačicam na vseh razdaljah.

Seveda pa za čvrsto podporo iskrena hvala tudi Calcit d.o.o. , Iza Effect, Športno in terapevtske masaže Tomaž Jeras, Škoda Škerjanec Domžale,  A2U,  BMC Snickers in Fritid Lab.

Športni pozdrav,
Boštjan