Dan upora proti okupatorju: “Šli smo v gozd, da bi lahko ostali ljudje.”

“Upor ni bil trenutek, upor je drža. Je drža proti vsaki obliki nasilja, izključevanja, zatiranja in hlapčevstva. Je drža za jezik, za kulturo, za pošteno plačilo, za to, da o sebi odločamo sami.”

V petek, 24. aprila 2026, je v Parku Evropa potekala slovesnost ob državnem prazniku dneva upora proti okupatorju, s katero je bil obeležena 85. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte.

Slavnostni govornik Igor Kanižar, predsednik Pokrajinskega sveta ZZB NOB Osrednje Slovenije, je v svojem nagovoru povedal:

“Zbrali smo se ob prazniku Dan upora proti okupatorju, ki ga obeležujemo 27. aprila. Čeprav je do samega dne še nekaj dni, je prav, da se že danes spomnimo, kaj ta datum pomeni za nas Slovence. In ker se kmalu za njim bliža tudi 1. maj – praznik dela, naj današnji razmislek poveže oba stebra naše zgodovine: upor proti zatiranju in boj za človeka dostojno življenje.

27. aprila 1941, komaj tri tedne po napadu sil osi na Jugoslavijo, se je v Ljubljani, v hiši književnika Josipa Vidmarja, sestala skupina pogumnih. Predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, Sokola in kulturnikov so ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je kmalu preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

Pri Vidmarju niso razpravljali o tem, ali se upreti. Vprašanje je bilo le: kako. Sam Vidmar je kasneje zapisal misel, ki povzame duha tistih dni: »Šli smo v gozd, da bi lahko ostali ljudje.« V tem stavku je vse: zavest, da je izguba svobode tudi izguba človečnosti. In da je upor včasih edini način, da ostaneš zvest samemu sebi.

V času, ko je bila slovenska zemlja razkosana med nemškega, italijanskega, madžarskega in hrvaškega okupatorja, ko so prepovedali slovenski jezik, požigali knjige in otroke pošiljali v tuje šole, je OF zapisala temeljno zavezo: boj za osvoboditev, združitev vseh Slovencev in oblast ljudstva. To je bil naš slovenski “ne”. Ne okupaciji. Ne hlapčevstvu. Ne izbrisu naroda.

Pomemben korak v utrjevanju enotnosti odpora je bila tudi Dolomitska izjava leta 1943. Z njo so se ključne politične skupine zavezale k enotnemu vodstvu osvobodilnega gibanja. Ta odločitev ni bila lahka, je pa omogočila večjo organiziranost in učinkovitost v boju proti okupatorju, kar je bilo v odločilnih trenutkih ključno za obstoj naroda.

Iz te zaveze je zraslo partizansko gibanje. Prva organizirana oborožena akcija je bila 22. julija 1941 pri Tacnu, prva na območju Kamnika 27. julija 1941, v kateri sta bila ubita Dominik Mlakar in Anton Miklavčič. Sledila so leta boja, trpljenja in žrtev. Od Pohorskega bataljona, Šlandrove, Šercerjeve in Tomšičeve brigade do Kamniško-zasavskega odreda ter številnih bitk – na Nanosu, Menini planini in drugod. Partizani niso branili le gozdov in vrhov – branili so šole, pesem, materin jezik. Sredi vojne smo ustvarjali državo.

Ob tem pa ne moremo mimo bolečega dejstva, da je del slovenskega prostora zaznamovala tudi kolaboracija. Namesto skupnega odpora so se nekateri odločili za sodelovanje z okupatorjem, kar je poglobilo razdor med narodom. Zgodovina nas uči, da sodelovanje z zatiralcem nikoli ne prinese svobode, temveč jo še bolj oddalji.

Pomembno je tudi, da so slovenski partizani postopoma pridobili mednarodno priznanje. Zavezniki so jih priznali kot legitimno vojaško silo odpora proti nacizmu in fašizmu. Tudi jugoslovanska vlada v izgnanstvu je pozvala vse oborožene formacije, naj se pridružijo boju proti okupatorju. Ta poziv je jasno kazal, na kateri strani zgodovine je bila prihodnost.

Plačali smo strašno ceno. Več kot 97.000 žrtev, od tega 42.000 borcev in 55.000 civilistov. Vsaka družina je imela nekoga v gozdu ali v taborišču. Zato danes ne slavimo vojne. Slavimo pogum, da se je narod postavil zase, ko je bilo najtežje.

9. maja 1945 je v Evropi utihnilo orožje. A na slovenskih tleh boj še ni povsem zamrl. Zadnji spopadi so trajali še v dneh po kapitulaciji Nemčije, kar kaže, kako zapleten in boleč je bil konec vojne pri nas. Kljub temu je bila zmaga jasna: poraženi sta bili ideologiji nacizma in fašizma. Slovenski partizani so bili del velike antifašistične koalicije.

A ta upor leta 1941 ni padel z neba. Imel je predhodnike. Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in so si sosedje že delili naše ozemlje, je general Rudolf Maister z mariborskimi borci in prostovoljci 23. novembra 1918 razorožil nemško varnostno stražo in zavaroval Maribor ter Spodnjo Štajersko za Slovenijo. Brez Maistra bi leta 1941 morda ne bilo več kaj braniti na Štajerskem. Njegov dejanski, hitri in odločni upor je bil dokaz, da se Slovenci znamo organizirati in postaviti za svoj dom. OF je ta duh le nadaljevala v še težjih okoliščinah.

Vrednote upora – samoodločba, demokracija, pravica do svojega jezika in države – so živele naprej. V desetletjih povojne izgradnje smo ustvarili univerze ,gospodarstvo, kulturne ustanove. In ko je bil čas, so Slovenci ponovno rekli “ne” – tokrat centralizmu in odvzemu pravic.

Plebiscit 23. decembra 1990 je z 88,5 % glasov za samostojno državo potrdil voljo ljudstva. V osamosvojitveni vojni junija in julija 1991 so takratna Milica, Teritorialna obramba in številni prostovoljci v 10 dneh obranili pravico do lastne države. Brijonska deklaracija in odhod zadnjega vojaka JLA 25. oktobra 1991 sta zaokrožila pot, ki se je začela z Maistrom in nadaljevala z OF. Brez zavesti, da imamo pravico odločati o sebi, ki jo je utrdil prav upor leta 1941, tudi leta 1991 ne bi bilo poguma.

V dneh, ki prihajajo, bomo obeležili tudi 1. maj. Praznik, ki ga ne moremo ločiti od dneva upora. Delavsko gibanje je bilo že pred vojno del upora proti socialnim krivicam. Mnogi sindikalisti in delavci so bili med prvimi v partizanih. 1. maj 1886 v Chicagu, štrajki v Trbovljah, borba za 8-urni delovnik – vse to je isti boj: boj za človeka dostojno življenje.

Boj za delavske pravice in boj za narod sta bila vedno en boj – boj za dostojanstvo. Ivan Cankar je to vedel že leta 1907, ko je zapisal: »Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.«  Niso nam je pisali ne okupator, ne tuji gospodar, ne tovarnar. Pisali smo si jo sami — s puško, s peresom, z glasom na plebiscitu in z dvignjeno glavo za strojem.

Kresovi, ki so med vojno naznanjali upor po vrhovih, in kresovi, ki jih bodo sindikati prižgali za 1. maj, gorijo za isto stvar: za svobodo in dostojanstvo.

Dan upora ni le pogled nazaj. Je opomin, da svoboda ni darilo, ampak naloga. Maister nam je pokazal, da je treba ukrepati, ko je dom ogrožen. OF nam je pokazala, da tudi majhen narod lahko premika zgodovino, če stopi skupaj. Branitelji leta 1991 so pokazali, da je samostojnost vredna tveganja. Delavsko gibanje nas uči, da brez socialne pravičnosti ni trajne svobode.

Zato naj bo naše sporočilo danes jasno: upor ni bil trenutek, upor je drža. Je drža proti vsaki obliki nasilja, izključevanja, zatiranja in hlapčevstva. Je drža za jezik, za kulturo, za pošteno plačilo, za to, da o sebi odločamo sami.

Naj živi spomin na vse, ki so padli za svobodo.
Naj živi Slovenija – svobodna, pokončna, solidarna.”

Z nastopi in prisotnostjo so slovesnost v počastitev današnjega Dneva upora proti okupatorju obogatili Mestna godba Kamnik, Rok Šinkovec, Goran Peršin ter praporščaki.

Fotografije: Občina Kamnik