Naslovnica / ZANIMIVOSTI / 110. letnica rojstva prof. Ivana Zike

110. letnica rojstva prof. Ivana Zike

Na današnji dan pred 110-imi leti se je rodil jezikoslovec, kronist, publicist, šahist, učitelj, urednik, zgodovinar, v vsakem primeru pa eden izmed najpomembnejših zbiralcev gradiva in raziskovalcev kamniške zgodovine prof. Ivan Zika, katerega prispevki, ki jih je objavil v Kamniškem Občanu in Kamniškem zborniku in katerih večji del je služil za osnovo knjige 750 let Kamnika, še dandanes veljajo za enega najboljših ter najbolj berljivih virov za proučevanje lokalne kamniške zgodovine.

O življenju in delu prof. Ivana Zike je v Kamniško-komendskemu bibliografskemu leksikonu zapisano:

Ivan Zika

Profesor Ivan Zika

jezikoslovec, kronist, publicist, šahist, učitelj, urednik, zgodovinar.

* 17. 9. 1908, Kamnik
† 17. 12. 1976, Kamnik

Območje delovanja: Kamnik, Murska Sobota, Subotica (Srbija).

Rodil se je v delavski družini v Novem trgu. Osnovno šolo je končal v Kamniku, leta 1920 je odšel na gimnazijo v Novem mestu. Kot gimnazijec je leta 1923 v Jutru objavil prvi članek. Po maturi leta 1928, se je zaposlil kot administrativni uradnik pri Kamniški smodnišnici. Dejavno se je vključil v kamniško društveno življenje, postal je tajnik športnega društva, dejaven je bil pri planinskem in turističnem društvu ter pri društvu Solidarnost. Oktobra 1928 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je študiral francoski jezik, književnost, primerjalno slovnico romanskih jezikov, latinski jezik in južnoslovansko književnost. Diplomiral je leta 1933. Čas študija je bil čas intenzivnega delovanja na področju novinarstva, kateremu je ostal zvest vse življenje.

Leta 1933 je bil v Kamniku ustanovljen francoski krožek, ki ga je vodila prof. Klavdija Žvokelj Gabrijelčič, Ivan Zika pa je postal njegov tajnik. Zaradi delovanja na francoskem krožku, mu je francoska Vlada podelila štipendijo, ki mu je omogočila štirimesečno izpopolnjevanje v francoskem jeziku in književnosti na pariški Sorboni. Vojaški rok je služil v letih 1935-1936 na šoli za rezervne intendantske oficirje v Zemunu. Ker v tedanji Dravski banovini ni mogel dobiti službe, je bil novembra z dekretom imenovan na mesto profesorskega pripravnika na Državni gimnaziji v Peči na Kosovu, od koder je bil septembra 1938 premeščen na popolno Državno gimnazijo v Mursko Soboto. Tik pred začetkom druge svetovne vojne v Jugoslaviji je, 2. aprila 1941, z odliko opravil profesorski izpit v Ljubljani. Madžarske okupacijske oblasti so ga prestavile v Subotico, kjer je postal profesor na moški gimnaziji. Po osvoboditvi Vojvodine in Srbije oktobra 1944, mu je bila zaupana naloga organizacije in obnove pouka na gimnaziji in učiteljišču v Subotici. Decembra je bil postavljen za profesorja na popolni ženski gimnaziji v Subotici, kjer je ostal do septembra 1947. Na lastno prošnjo je bil prestavljen na novoustanovljeno Kamniško gimnazijo.

Ivan Zika leta 1931, kot dopisnik številnih slovenskih časopisov. – Fotografija: Zgodovinska zbirka Medobčinskega muzeja Kamnik.

V Kamniku je sprva poučeval srbohrvaški jezik, kasneje pa na višji gimnaziji francoski in latinski jezik. Po vrnitvi v Kamnik je nadaljeval z dopisništvom za časnike. Prispevke je objavljal v Slovenskem poročevalcu, Gorenjskem glasu, Ljudski pravici, Turističnem vestniku, Planinskem vestniku, Dnevniku in Delu. Ob ustanovitvi Kamniškega občana je postal član uredniškega odbora, glavni kronist in krajevni zgodovinar. Najodmevnejši je bil njegov zgodovinski podlistek v Kamniškem občanu  750 let Mesta Kamnika, ki ga zaradi prezgodnje smrti ni dokončal. Dejaven je bil tudi kot član uredniškega odbora Kamniškega zbornika, za katerega je prispeval številne bibliografske in biografske prispevke o znanih Kamničanih.

Karikatura Ivana Zike kot navdušenega šahista. – Fotografija: Zgodovinska zbirka Medobčinskega muzeja Kamnik.

Eno najljubših področij njegovega delovanja je bil šah. Desetletja je bil predsednik občinskega šahovskega odbora, z Marjanom Iskro je vodil šahovsko sekcijo društva Solidarnost. Za šah je navduševal mlade. Zanimali so ga zlasti šahovski problemisti, med njimi posebej kamniški pisatelj Josip Ogrinec. Leta 1972 je v njegovem soavtorstvu izšla knjiga  Slovenski šah : mojstri šaha, partije, problemi, zgodovinski prikaz. Vse do upokojitve leta 1973 je bil profesor za francoski jezik na Kamniški gimnaziji. Honorarno je poučeval do smrti. Za svoje pedagoško delo in delo na področju šaha je prejel več priznanj: leta 1959 posebno pedagoško odlikovanje, leta 1967 srebrni znak Turistične zveze Slovenije, maršal Tito ga je 1972, ob 50-letnici šahovske zveze Jugoslavije (skupaj z desetimi šahovskimi delavci), odlikoval z Redom Dela z zlatim vencem .

V Kamniku smo po njem poimenovali tudi ulico.

Povezava: Kamniško-komendski bibliografski leksikon