Naslovnica / Trači in tračnice / Abraham Jožetov’ga Franceta – 50 let starega Gamsa

Abraham Jožetov’ga Franceta – 50 let starega Gamsa

Marsikateri mimoidoči, ki se je sinoči peljal skozi Zagorico nad Kamnikom, zaselka na grebenu pod severno steno mogočne vzpetine na kateri se bohoti cerkev sv. Benedikta, si je najbrž mislil, da je znova začel obratovati legendarni disco Encijan, kajti dobrovoljna procesija, ki je, ob spremstvu godbe in farških mažoretk, izpred lokalnega zavetišča za v veselju izgubljene primerke pod farovškim mostom krenila proti Zagorici, je bila domala nepregledna.

Ampak ne zavoljo ponovnega odprtja nekdaj legendarne vaške diskoteke, v katero vstop z vilami, sekirami, motikami, grabljami, motorkami ter drugim kmečkim orodjem prepovedan, občasno pa so jo obiskale tudi krave, temveč v čast in slavo Jožetovemu Francetu, nadvse cenjenemu velmožu, imenitnemu imitatorju Bedanca ter drugih pravljičnih likov, nikdar brezsapnemu pihalcu stranjske godbe, častnemu članu Zveze plemenitih teličkov, glasbenemu multipraktiku, krepostno zglednemu in rednemu postu zavezanemu članu tria Vesolje, ustanovitelju brezštevilnih priložnostno spontanih glasbenih zasedb, najbolj ritmičnemu Gamsu, uspešnemu namakalcu limon, češenj, borovnic ter drugega sadja v žganje ter nasploh zelo veselemu, zgovornemu in dobrovoljnemu človeku, kakršnih ni več moč najti prav veliko.

Da je bila udeležba ob proslavitvi Francetovega jubileja tako množična, zagotovo ni prav nič presenetljivo, saj ne smemo pozabiti, da je Jožetov France obenem tudi nadvse ugleden član, če že ne kar podporni steber naše družbe ter, ne le zavoljo njegove ljubezni do glasbe, tudi eden izmed najpomembnejših in najčvrstejših stebrov našega kulturnega izročila. Brez njegove neizmerne in pretanjene skrbi za zaupane mu najbolj občutljive zadeve, bi najbrž mize vsaj polovice slovenskih družin ostale brez zajtrkov, peciva in palačink, v času velikonočnih praznikov pa tudi brez pirhov, da ne omenjamo številnih domačij, ki bi ostale brez  generacij kokošjega podmladka, ki ga uspe France spretno in varno prepeljati skozi vse pasti in nevarnosti naših cest.

Da pa vse skupaj ne bo izzvenelo zgolj kot pretiran slavospev, ki si ga dobrovoljni France sicer zagotovo zasluži, je potrebno omeniti tudi to, da do Franceta prebivalci doline pod Kamniškimi planinami gojijo tudi dve zameri, in sicer; da ni domorodec, saj ga je pred dolgimi leti v naše kraje, tri doline in nekaj voda daleč, prignal klic srca, še bolj pa to, da jim je v tistih časih, s svojim stasom in glasom, uspel zapeljati in speljati eno izmed najbolj brhkih mladenk naših krajev.

Še posebej zaradi tega, ker se je njegova skrbna in ne prevečkrat huda žena tekom desetletij, razen z odlično kuho, še posebej pa peko, nad katero so bili včeraj navdušeni tudi Francetovi abrahamovski svatje, ki je iz nekdanjega Francija naredila gorostasnega Franceta, izkazala tudi z občudovanja vredno potrpežljivostjo, ki dandanes, resnici na ljubo, ni med najpogostejšimi ženskimi vrlinami, najbrž pa jo premorejo (in razumejo) zgolj žene glasbenikov, kar kaže na to, da sta Francetova tast in tašča, ki sta ga vzela pod streho, opravila več kot odlično delo, za katerega se nadejamo, da se utegne oplemeniteno prenesti tudi na prihodnje generacije.

Seveda je potrebno v isti sapi nemudoma dodati, da je Jožetovemu Francetu, spričo rednega obročnega odplačevanja prej omenjenega dolga, povečini v obliki številnih rund ter drugega veselja, ki ga povzroča s svojo prisotnostjo, večina zamer, zaradi njegove dobrodušne narave ter drugih, nadvse zglednih in občudovanja vrednih značajskih lastnosti, že zdavnaj odpuščena, domorodci pa smo ga vzeli tako za svojega, da bi bili zanj, v primeru, če bi ga kdo hotel slučajno ukrasti in odpeljati, pripravljeni iti tudi v vojno. Glede na to, da je glasbenik in veseljak, ki ga je moč srečati na raznoterih krajih, lahko verjamete, da so tovrstna bojišča kar pogosta, ampak se vedno končajo s srečno vrnitvijo v senco zvonika sv. Benedikta.

Za vse našteto pa so se Jožetovemu Francetu njegovi prijatelji, sosedje, družina in znanci sinoči vsaj malo oddolžili z imenitnim mlajem in programom, ki so ga pripravili v njegovo čast. Zavoljo različnih poprejšnjih napovedi je zadnje dni sicer menda bolj malo spal in jedel, vseeno pa je parado, ki je skupaj z mlajem prikorakala pred njegov dom, pričakal nadvse dobro pripravljen in v polni formi, kot smo ga vajeni.

Le ob pogledu na zgodovinski nastop farških mažoretk, ki so ob zvokih Godbe Stranje primaširale v njegovo zagoriško ulico, se mu je skorajda utrnila solza poslavljajoče se poskočne mladosti, kajti brhka dekleta oborožena s kuhalnicami, so uprizorile nekaj nadvse imenitnih in navdušujočih koreografij, pri katerih sta še posebej izstopali koreografiji, ki bi ju lahko poimenovali ajdovi žganci in mešanje polente.

Ni kaj, vaška dekleta so se res izkazala, kar pa ni nič kaj posebej pretresljivega, kajti za razliko od mestnih deklet, jim vihtenje kuhalnici tudi dejansko ne dela težav, seveda pa znajo tudi marsikaj zakuhati.

Nič slabše se niso izkazali že prej omenjeni stranjski godbeniki, Francetovi kolegi, ki so trobili in piskali, da se jih je slišalo vse do sosednjih far, medtem ko so darilo presenečenja Francetu pripravili člani Zveze plemenitih teličkov, ki so nedavno tega, s tradicionalnim Teličkovim piknikom, praznovali svojo 15. obletnico obstoja.

France je namreč v dar prejel čisto pravega telička, za katerega pa je, kot skrben gospodar in ljubitelj živali, poskrbel prej, kot za žejo in zabavo njegovih žejnih prijateljev.

Simpatični črno beli teliček se je Francetu namreč zasmilil, zato je nemudoma poskrbel za njegovo »all inclusive« nastanitev v sosedovem hlevu, kamor ga je, po začetnem crkljanju s krstom, kot Krpan kobilico, kar ročno odnesel.

Nekoliko zmedeni teliček zaenkrat namreč še ni vajen vsakodnevnih rednih pašnih sprehodov na povodcu okrog Gradišča, ki ga v Francetovi družbi zagotovo čakajo v prihodnje, zato se nikar preveč ne čudite, če boste v katerem od prihodnjih dni v vasi srečali Franceta, ki na povodcu sprehaja in pase telička.

Proslavljanje okroglih obletnic, še posebej srečanja z Abrahamom, pa seveda ne mine brez postavljanja mlaja, ki je bilo tokrat, zavoljo njegove košatosti in višine, še posebej pa zaradi nevarne bližine električnih žic, na trenutke kar precej adrenalinsko.

Če je še sprva kazalo, da bo mlaj postavljen bolj pozno oz. šele okrog polnoči, saj je, zavoljo odlične pogostitve, na trenutke skorajda primanjkovalo delovne sile, ki se je, bržkone v dobrobit nabiranja moči, spočetka bolj posvečala hrani in pijači, kot pa lupljenju mlaja, se je mlaj proti večeru, predvsem po zaslugi najprizadevnejših delavcev, duhovito odločnega delovodje in medsosedske pomoči z gradbeno mehanizacijo, vendarle ponosno usločil nad slemeni zagoriških hiš.

Razen zastave in obvezne table s številom let, mlaj krasita tudi kitara in volan, ki sta vsaj dve izmed stvari, ki jih France rad in pogosto poprime v roke. Sicer bi se v tej maniri najbrž dalo na mlaj obesiti še kaj drugega, ampak najbrž, spričo neposredne soseščine sv. Benedikta, ne bi bilo preveč spodobno.

Kakorkoli že, v Zagorici je bilo sinoči prav zares luštno in veselo, veselje ob glasbi in pesmi pa se je raztegnilo kar pozno v noč. Je že prav tako, pa četudi ima kdo izmed nas danes morda nekoliko večjo glavo in večje podočnjake, služba pa se mu vleče nekoliko bolj kot običajno.

Skratka, v Zagorici je od danes naprej moč srečati 50-letnega Gamsa, ki mu družbo dela precej mlajši teliček, obema skupaj pa želimo še mnogo veselih in zdravih skupnih dni.

Tudi zaradi tega, ker je, po starem lovskem oz. raubšicarskem ter rokovnjaškem ter tudi muskontarskemu receptu, 50-letnega Gamsa, v različnih veselja dajajočih marinadah in najboljših začimbah življenja, potrebno pacati in marinirati vsaj še prihodnjih 50 let.

Jožetov France, še na mnoga zdrava in vesela leta!

Fotogalerija