Naslovnica / POUDARJENO / Anina zgodba: “Dostikrat razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi lahko hodila,”

Anina zgodba: “Dostikrat razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi lahko hodila,”

Dostikrat razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi lahko hodila. Večkrat se mi poraja vprašanje “zakaj”?

Ljudje s posebnimi potrebami smo živa bitja in nismo nič drugačni od svojih zdravih vrstnikov. Kljub svojim potrebam živimo čisto normalno polno življenje. Ob naših splošno življenjskih potrebah, pa se tudi srečamo z padci in vzponi. Mislim dostopnost: robniki, pločniki… So za nas gibalno ovirane nedostopna in nepremagljiva ovira s katero se srečujemo skoraj vsakodnevno…

Vsak mladostnik/otrok ima svoje potrebe in želje. Najbolj me boli, ko se kak otrok na sprehodu s starši ustavi pred mojo ograjo in “reče” “Mami zakaj punčka ne hodi?” Mama odgovori: “Punčka je bolna in ne more hoditi”. To je zame totalno zgrešena beseda!!! Včasih odrasel človek izusti čisto NEUMNOST!!!

Res je, da si nismo vsi s posebnimi potrebami enaki, ampak več ali manj se vsi srečujemo s podobnimi težavami v življenju. Primer: nimamo družbe… Imamo samo vrstnike v zavodih in še kakšen se najde v domači okolici, teh pa je zelo malo, mogoče en sam…

Vsaka gibalno ovirana oseba ima pravico do tega, da čuti. Boli me to, da človek gibalno ovirano osebo vidi, gre mimo nje kot, da je zrak.

Vem, da je za tiste, ki nimajo te izkušnje, biti vsak dan v vsakdanjem življenju na vozičku, šok in strah. Zavedam se tega, da se je z gibalno ovirano osebo težko srečati oz. pristopiti k njej. Vseeno pa bi se morala oseba, ki jo je strah, soočiti s strahom in pristopiti do gibalno ovirane osebe in jo vprašati kaj je to, da bi bolje razumeli diagnozo.

V mojem primeru je to cerebralna paraliza, s katero se borim že od rojstva. Posledica te diagnoze je, da imam poškodovan center v možganih, natančno center za hojo in gibanje… Pri meni je prišlo takoj po rojstvu do majhne možganske krvavitve… Vsak človek s posebnimi potrebami ima svoje potrebe in diagnozo, s katero se srečuje skozi življenje. Čeprav imamo posebne potrebe smo družabni, radoživi in CENIMO VSAK TRENUTEK V ŽIVLJENJU, KI NAM JE DAN.

Človek, ki hodi, ne čuti kakšen dar ima v sebi. Namesto, da bi cenil to kar ima, raje govori, da bi se vozil z vozičkom. To me ponižuje. Raje gleda tv, bulji v računalnik…

Ana Mandelj