Naslovnica / KULTURA / Čarostrelci, ognjeni spektakel, ki nezavedno obuja tudi staroverske običaje

Čarostrelci, ognjeni spektakel, ki nezavedno obuja tudi staroverske običaje

V parku pri kamniški železniški postaji se je sinoči odvil mini festival ognjenih skulptur Čarostrelci, katerega plameni so v park privabili kar lepo gručo obiskovalcev, ki so se sicer nadejali predvsem zabavno zanimivega ognjenega spektakla. Upoštevaje predpraznični čas, pa bi sinočnjim Čarostrelcem, poleg uporne iskre vseh drugih zgodb, kaj lahko pripisali tudi nezavedno arhaičen, če že ne kar staroverski ritualni pomen.

Ogenj in njegovi plameni, ki nas lahko hkrati ogrejejo, kot tudi opečejo, so že od nekdaj povezani z mistiko in staroverskimi izročili, ki so bila, tekom genocidno-kulturocidnega spreobračanja naših prednikov, bodisi premeteno sprevržena in vključena v vsiljeno tujerodno čaščenje in obredje, bodisi pregnana in uničena z ognjem in mečem.

Kurjenje najrazličnejših kresov in ognjev je bilo še posebej pomembno v volčjih nočeh, dneh umirajoče luči, ko je bil dan najkrajši in ko so naši prastarši še nedolgo tega, tudi za časa vsiljenega monoteističnega enoumja, v tem času kurili kresove in prižigali luči, kar pa se je tekom stoletij sprevrglo v današnjo poplavo mamonističnega božično-novoletnega kiča.

Nekdaj so namreč verjeli, da imajo v času volčjih noči oblast nad zemljo zle sile in demoni, zato ogenj, še posebej na božični večer, ni smel ugasniti niti za trenutek, ob pogledu na stanje duha in sveta, pa se žal nemalokrat zdi, da so prinašalci luči že zdavnaj obupali…

Zato najbrž ni nič nenavadnega, da ognjeni spektakli, kakršen so bili tudi sinočnji Čarostrelci, privabljajo vse več luči, topline in pristnega ognja željnih ljudi, še posebej, če pri vsem skupaj ne gre zgolj destruktivno požiganje, ampak obenem tudi za prinašanje vsaj simboličnega sporočila.

Svojevrstno pesem ptiča Feniksa so sinoči odplamtele in odprasketale tudi štiri goreče skulpture, od skromno gorečega Anjinega ognjenega cveta, do razpadlo razplamtelega skrajnega nacionalista izpod rok mednarodnih prostovoljcev, Goranove goreče omare okostnjakov, med katerimi so bile, poleg vsega drugega, tudi njegove, domala legendarne (pre)kratke hlače, ki so nemalokrat vzbujale tudi zgražanje, do junaško plameneče skupine z medaljami ovešenih veljakov, ki je opomnila, da morda tudi po naši krivdi, nekje na tem svetu v istem trenutku, ne le simbolično, ampak zares gorijo tudi živi ljudje…

Vsaka izmed plamtečih skulptur je odgorela v svojo zgodbo, kaj pa bo vstalo iz dima in pepela tokratnih Čarostrelcev, pa bomo, ob mrzlokrvnem žuganju tistih, ki so, kot bogovi, ki so kaznovali mitološke prinašalce luči prepričani, da se z ognjem ni dobro igrati, še videli.